Kaj sploh še ostane velikim?

Kaj sploh še ostane velikim?
Objavljeno: 24.9.2019 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2019

Včasih so bili kitajski telefoni tam, kjer so danes kitajski avtomobili. Posmehovanja vrednim izdelkom se nihče ni želel niti približati, »poznavalci« pa so znali našteti stotine dokazov, zakaj Kitajcem ne bo nikoli uspelo. Japonci in Korejci so to pot že prehodili, danes pa so povsem spodobni – poceni kitajski telefoni.

Po šestih letih je bilo vendarle dovolj. Niti naprednejši prijemi niso več zadostovali, da bi bil ostareli telefon še uporaben. Z LineageOS z jedrom Android 7.1 je zmogel poganjati nove aplikacije, a premalo pomnilnika in iztrošen flash (brez reže microSD) sta naredila svoje. Moto G, ki je ob nakupu stal manj, kot znaša honorar za povprečen članek, je moral proč.

Kovačeva kobila je vedno bosa. Klasični paket pri velikem operaterju in dotrajan telefon sta bila res preveč kobilasta, poletje pa je čas, ko si lahko v skrajnem primeru privoščim tudi nekaj dni telefonske nedosegljivosti. Prvi korak je bil prestop k nizkocenovnemu operaterju, s katerim sem telefonski račun znižal na tretjino. Postopek je dejansko prilagojen tudi najbolj neveščim. Na stojalu ob blagajni poleg bonbonov sem kupil kartico, jo vstavil v telefon in – delovalo je. Za prenos številke so potrebni registracija na internetu, kopija osebnega dokumenta in številka starega računa, ostalo se zgodi v enem delovnem dnevu. Le nastavitev strežnikov (APN) v telefonu je bilo treba narediti ročno, da so začeli delovati internet in MMS.

Opogumljen sem teden dni pozneje iskal telefon. Stari me v šestih letih ni nikoli pustil na cedilu. Ko je postajal počasen, sem ga ponastavil, ko so usahnile posodobitve, sem namestil LineageOS. Edini hibi sta bili obupni kameri. A z nadgrajevanjem programov je postajal čedalje počasnejši, 16 GB flasha pa premalo.

Izbire v spodnjem cenovnem razredu ne manjka. V šestih letih so kitajski nizkocenovci dobili zmogljivosti uglednejših znamk, z Android One pa so se otresli (vohunske?) navlake. Ker so lani v tem razredu priporočali Xiaomi Mi A2, sem veliko pričakoval od A3. In se močno uštel. Xiaomi je znižal ločljivost zaslona, pomnilnika ni nič več, procesor pa je le prenovljene generacije. Zgolj pri avtonomiji in fotoaparatu so storili korak naprej. Za 250 evrov Xiaomi danes ponuja premalo.

Celoten strošek mobilne komunikacije (operater in telefon) je moč zbiti na 12 evrov mesečno, ne da bi trpela uporabnost. Kaj sploh še ostane velikim?

Najbolj me je razočaralo brezkončno primerjanje opisov, specifikacij in cenikov. Modelov je dandanes kot listja in trave. Po tednu dni prebiranja različnih mnenj in iskanju pa mi je poznejšega zmagovalca predlagal Amazon (vsemogočni algoritmi!). Umidigi ni niti na Kitajskem znano ime, kaj šele na Zahodu. Bo pa. Sedem let staro podjetje se je podalo po Xiaomijevi poti. S poceni kakovostnimi telefoni povečujejo tržni delež in za manj kot dva stotaka je moč dobiti model F1 Play. Že skoraj neresno.

Takšen (neresno!) je bil tudi odziv vseh, s katerimi sem govoril. A v resnici ima 6,3-palčni zaslon FHD+, novi Android 9, 8-jedrni Cortex A73/A55, 6 GB RAM, microSD ali dvojni SIM, NFC in LTE, bralnik prstnih odtisov ter kamero nazivne ločljivosti 48 milijonov pik. Baterija meri gromozanskih 5150 mAh in v praksi telefon res zdrži tri dni zmerne uporabe (pogostega brskanja po internetu na konferenci)! A pustimo specifikacije.

Dejstvo je, da Kitajci ponujajo za zelo malo denarja zelo veliko. Tak telefon stane nekajkrat manj od primerljivih zahodnih primerkov, cene pa navijajo tudi že Huawei, ZTE in celo Xiaomi. Toda – pogost očitek je, da je poceni rešitve mogoče dobiti le z več nastavljanja in iskanja, skorajda hekanja, kar za običajne uporabnike ne pride v poštev. Pa ni tako!

Telefon je iz evropskega skladišča prispel v šestih dneh v lični škatli, že s plastičnim ovitkom in z zaščitno folijo za zaslon. Najbolj sem se bal, kako zamudno bo na telefonu nastavljati vse aplikacije in nanj kopirati stare vsebine. Resnica pa ne bi mogla biti bolj drugačna.

Nameščen je namreč Android One, čisti Googlov Android, ki seveda podpira tudi slovenščino. Po vpisu z Googlovim računom se na telefonu hipoma znajdejo kontakti in vse fotografije, ki jih je hranil Google Photos. Do samodejnega prenosa in namestitve vseh aplikacij je le klik. Večina aplikacij ima tako in tako profil, ki se obnovi iz oblaka.

Viber in WhatsApp se ob vključenem varnostnem kopiranju takoj napolnita s starimi sporočili. Še najtežji del je kopiranje starih SMS, za kar se je v preteklosti uporabljal SMS Backup+, ki pa ga je Google poleti s spremembo knjižnice API za dostop do Gmaila pohabil. K sreči se na internetu najdejo navodila (v Gmailu je treba ustvariti posebno dovoljenje za dostop do aplikacije), kar je v resnici edini del, ki bi ga štel med navadnemu uporabniku neprijazne. Če upoštevam nastavljanje zvonjenja, obvestil, postavljanje ikon in kozmetične popravke, je bil telefon nared v eni uri. To pa je že prijaznost uporabniku, ki je se lahko kosa z odgriznjenimi jabolki. Pri tem stisnem zobe ob misli na to, kaj vse Google ve o nas, da je obnovitev tako preprosta. Lagodnost pač plačamo z zasebnostjo.

Telefon za dvesto evrov ne more biti zastavonoša, a razlike se merijo v odstotkih, ne večkratnikih (razen pri ceni). Še največja kompromisa sta kamera (48 milijonov pik pač ne pomeni vsega, toda še vedno je kamera boljša kot tista na starem telefonu iz leta 2013!) in občasno nezanesljiv bralnik prstnih odtisov. Pričakujem, da bo telefon preživel tri leta. To pa preračunano pomeni, da je moč celoten strošek mobilne komunikacije (operater in telefon) zbiti na 12 evrov mesečno, ne da bi trpela uporabnost. Kaj sploh še ostane velikim?

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki