Kaj ima videorekorder z računalništvom
O tem, da se računalništvo spreminja, sem že pisal. Vendar pa se poleg računalniškega trga spreminja tudi samo pojmovanje tega, kaj sploh je "računalništvo" za široke množice. Včasih so bili to veliki računalniki, potem so bili to domači mlinčki (Spectrum, C64), nato osebni računalnik (PC). Danes nedvomno sodijo sem tudi digitalni fotoaparati, ploski televizorji LCD, predvajalniki DivX in, da, zagotovo tudi videorekorderji z vgrajenim diskom.
Da je ta preskok v pojmovanju za uporabnike in bralce računalniških revij prišel kar nekako (pre)hitro, postane jasno ob prebiranju spletnih forumov in pisem bralcev (zaenkrat še) tujih računalniških revij. Bralci namreč sprašujejo, kaj neki imajo televizorji LCD opraviti z računalništvom, oz. s čim so si zaslužili obravnavo v računalniški reviji. Odgovor je preprost - računalništvo enostavno ni več omejeno le na sivo škatlo, ki nas greje pod mizo in načeloma zmore "vse", temveč so to tudi posamični izdelki uporabne elektronike, ki so specializirani za določeno področje, ki so ga "prevzeli" računalniku. Televizorji LCD so navsezadnje izšli iz monitorjev LCD, ki so v nekaj letih pometli s katodnimi monitorji, poleg tega pa jih lahko večinoma zelo dobro priklopimo tudi na računalnik in s tem pripomoremo k zamisli računalnika v dnevni sobi. Enako bi lahko rekli tudi za videorekorderje DVD in videorekorderje z vgrajenim diskom, o katerih pišemo v tokratnem Monitorju. Izhajajo iz računalništva in počnejo tisto, kar znajo osebni računalniki početi že nekaj časa, vendar so (videorekorderji, namreč) zaradi specializacije pri tem veliko bolj učinkoviti in jih je enostavneje uporabljati.
Zanimivo, da so se tako ploski televizorji kot diskovni videorekorderji v ZDA veliko hitreje in bolje prijeli kot pri nas. (Tiste, ki so ob tem stavku vzkliknili: "Saj so vedno v vsem pred nami!" naj spomnim na mobilno telefonijo, ki še vedno ni dosegla enostavnosti in združljivosti evropskega standarda GSM.) Oboje je po mojem mnenju posledica večje razširjenosti in konkurenčnosti televizijskih kabelskih omrežij, kot smo jih deležni v Evropi in še posebej pri nas (isti razlog, razdrobljenost, pa v ZDA zavira prej omenjeno telefonijo). Kabelski operaterji se enostavno morajo truditi z uvajanjem tehničnih novosti in prednosti pred konkurenco, topa zajema tako uvajanje programov v visoki ločljivosti (HD) kot tudi uvajanje storitev, ki omogočajo snemanje programov na disk (TiVo).
Filmi (serije, oddaje) v visoki ločljivosti so namreč ključni razlog, zakaj bi si nekdo res "moral" kupiti nov, velik televizor LCD. Pri gledanju navadnega video signala v velikosti PAL se namreč ne obnesejo najbolje, upal bi si trditi, da se obnesejo celo slabše kot dober 100 Hz televizor s katodno cevjo. Signal PAL je namreč raztegnjen čez več diskretnih in samostojnih pik, to pa je predvsem pri stoječih grafikah (npr. menijih) videti kot migotajoča slika. Poleg tega so zaradi diskretnega prikazovalnega načina posamezne prikazne pike veliko bolje vidne, kot smo vajeni na vedno nekoliko "zabrisanih" televizorjih s katodno cevjo. No, in ker pri nas (v Evropi) visoko ločljivih programov bolj ali manj še ni (z redkimi izjemami), se tudi visoko ločljivi televizorji LCD ne prodajajo ravno najbolje. In nasprotno - ker ni televizorjev (oz. "visoko ločljivih gledalcev"), se tudi ne splača oddajati v visoki ločljivosti. Problem kokoši in jajca, torej.
In če preskočim na diskovne videorekorderje - ključen za uspeh le-teh je (oz. morda bo) digitalni tv spored, ki bo uporabnikom pomagal zares izkoristiti vso tehnologijo, ki se skriva v njih. Tako kot v ZDA to omogoča servis TiVo, ki je natanko to - videorekorder s "pripadajočim" tv sporedom in povezavo s spletom. Res je, diskovni videorekorderji imajo tudi sicer lepe prednosti pred običajnimi videorekorderji VHS. To, da je, v nasprotju z VHS, kakovost posnetka enaka izvirniku, se razume samo po sebi, uporabno pa je predvsem to, da je omogočena zaustavitev programa, ki teče v živo (videorekorder med tem program v ozadju snema naprej), in seveda preskakovanje oz. previjanje le-tega. To bo s pridom uporabljano za preskakovanje reklam (nekateri modeli imajo vgrajene celo toliko logike, da sami dokaj uspešno zaznajo, kaj je reklama, in jo samodejno preskočijo) in bo do neke mere prizadelo oglaševalski trg, kar se v ZDA že dogaja. Toda to je že druga tema. Prava uporabnost te tehnologije pa se začne šele s sporedom, ki je dosegljiv neposredno iz videorekorderja. S tem odpade mučno časovno nastavljanje snemanja (npr. od 19:55 do 21:35, če želimo posneti nocojšnji film, seveda le, če se na nacionalki ne bo zgodilo kaj nepredvidenega in bo film zamujal), toda postopek opravimo "predmetno" - enostavno izberemo, da bi snemali film XY. In spored videorekorderju sam pove, kdaj se ta film začne in konča. Še več, TiVo uporabniku omogoča snemanje vseh nadaljevanj določene serije (brez ponovitev), snemanje vseh filmov vašega priljubljenega igralca v priljubljenem žanru in seveda na kateremkoli programu se bodo ti pač pojavili. In ne nazadnje - snemanje programa lahko sprožimo tudi prek spleta, saj tam storitvi sporočimo, kaj bi snemali, ta pa videorekorderju prek kabelskega omrežja naroči snemanje... In zdaj žalost - nič od tega (razen same strojne opreme - videorekorderjev z diskom) pri nas nimamo in kot kaže, še dolgo ne bomo imeli. Zahodna Evropa je pri tem nekoliko na boljšem (vendar niti približno ne tako daleč), a nam to, kljub temu da smo tudi uradno del Evrope, čisto nič ne pomaga. Ker smo majhni, kot se glasi odgovor za bolj ali manj vse globalne zadeve, ki zaobidejo Slovenijo...
In zdaj žalost - nič od tega pri nas nimamo in kot kaže, še dolgo ne bomo imeli. Zahodna Evropa je pri tem nekoliko na boljšem, a nam to, kljub temu da smo tudi uradno del Evrope, čisto nič ne pomaga. Ker smo majhni, kot se glasi odgovor za bolj ali manj vse globalne zadeve, ki zaobidejo Slovenijo...
