Jaz in Windows 8
Microsoft je dokončal razvoj okolja Windows 8 in čas je, da presodimo, ali so naredili korak naprej ali nazaj. O novem operacijskem sistemu je bilo že zelo veliko napisanega, čeprav ga je doslej, presenetljivo, resnično poizkusilo manj ljudi kot pri prejšnjih različicah. V številnih pogledih gre za radikalno drugačen izdelek in izraz močne Microsoftove volje (in položaja), da želi nekaj spremeniti. Dohiteti konkurenco na področju, ki ga doslej ni bil vajen, a obenem zadržati priključek na vlaku, ki ga je sam ustvaril. Toda zdi se, da so pri tem pozabili na vse tiste "norce", ki še vedno uporabljamo navaden računalnik, miško in tipkovnico.
Ker je okolje Windows pomemben del mojega, mislim pa, da tudi vašega življenja, sem se konec poletja odločil narediti preprost preizkus. V namizni računalnik (ustrezno prenovljen) sem sveže namestil 90-dnevno preizkusno, a s strani kode dokončno različico okolja Windows 8. Želel sem ga preizkusiti tako, kot bi ga katerikoli uporabnik osebnih računalnikov z Okni, in ne kot nekdo, ki je doslej tako ali drugače uporabljal prav vse različice okolja Windows (da, tudi različico 1.0).
Načrtno sem izpustil branje takih ali drugačnih navodil (to menda počnejo skoraj vsi) in se nalašč prepustil zbiranju vtisov. V novem sistemu sem skušal čim bolj poustvariti okolje in nabor programov, ki sem jih uporabljal že doslej. To je najbrž natanko to, kar bodo naredili vsi, ki se bodo srečali z osmico.
Pričakovanja so bila seveda velika. Ob moji začetni skepsi, ali je Microsoft ubral pravo pot s tako drugačnim uporabniškim vmesnikom, sem iz tedna v teden z večjim navdušenjem bral blog Stevena Sinofskyja, sicer predsednika oddelka za Okna v Microsoftu. Razkrival je številne izboljšave, ki jih prinaša okolje Windows 8. Velikokrat sem branje končal z mislimi "super", "končno", "to moram preizkusiti". Skratka, obeti so bili veliki.
Toda to, kar lahko napišem po nekaj tednih praktične rabe, je v resnici precej manj navdušujoče. Ne vselej negativno, toda bolj, kot sem si mislil na začetku. Prvič po številnih različicah (če sploh kdaj) sem se jezil nad razvijalci, ki so na nekaterih mestih dobesedno pozabili na to, da uporabniki še vedno uporabljamo miško in tipkovnico.
V novem okolju presenetljivo dosti časa porabimo za iskanje, kje je kaj. Prepričan sem, da bodo uporabniki zelo zmedeni, kaj lahko najdejo v novem vmesniku (do nedavna imenovanem Metro, a kaj, ko je Microsoft moral ob pritožbi istoimenske nemške trgovinske verige to ime umakniti) in kaj na doslej znanem namizju (desktop), ki je zdaj zgolj ena od aplikacij.
Za povrh se kup programov, ki smo jih vajeni že leta, zdaj obnaša precej drugače. Zgled je, denimo, program za zajemanje in rezanje slik na zaslonu (Snipping tool). Najprej sem ga kar nekaj časa iskal, nato sploh nisem znal narediti slike zaslona v novih Metro aplikacijah. Za pomoč je bilo treba prebrati nekaj blogov, da sem spoznal zapleteno tehniko, ki je daleč od tega, kar bi pričakovali od operacijskega sistema leta 2012.
Potem je tu, vsaj na začetku, dokler se uporabnik ne privadi ali sprijazni, potreba po nenehnem in nadležnem klikanju po vseh vogalih Oken, da pridemo do kakršnikoli menujev, pa še tedaj se nam vselej zdi, da je to, kar iščemo, pravzaprav nekje drugje. Nadzorno ploščo sem tako iskal na vseh koncih in krajih in na koncu ugotovil, da je najhitrejši način ta, da jo prikličem skozi Raziskovalec. Zelo moteče je tudi to, da se ni mogoče vselej zanesti, da imajo vsi programi na istem mestu iste skupine menujev ali nastavitev.
Posebej se moram potožiti nad programi za novi vmesnik. Ti so morda s svojimi ploščicami in minimalistično zasnovo zanimivi za rabo na tablicah, na 24-plačnem monitorju in v navezavi s (spet) tipkovnico in miško pa so videti kot nedokončana simfonija. Vsa ta leta, ko smo kupovali večje monitorje, da bi lahko na njih videli več informacij (kar si želimo, da ne bo pomote), so zaman. Gledali bomo velike črke, malo informacij in ustrezno več klikali. Za povrh sem po vsem pisanju v Microsoftovih blogih razočaran, da večina teh programov ponuja manj kot minimalni nabor funkcij, ki bi jih želeli. Tako sem po nekaj minutah že iskal nov pregledovalnik slik, video posnetkov in glasbe. Vgrajenih ne želim uporabljati, ker omogočajo premalo.
Precej sem pričakoval tudi od hitrosti, stabilnosti in odzivnosti sistema. Da bi izboljšal vtis, sem pod novi Windows celo podtaknil novo enoto SSD, ki bi zagotovo naredila boljši vtis kot dosedanji diski. Pa vendar je končni rezultate le delno uspešen. Zagon sistema in zlasti povrnitev iz mirovanja sta bliskovito hitra. Navdušujoče hitra. A kaj, ko občasno novo okolje zopet nekaj "melje", kljub temu da gre za povsem novo postavitev z zelo malo "obremenjujočimi" programi. Najbolj moteče pa je, da že po nekaj programih ugotovimo, da bo z združljivostjo zopet križ. Po vseh teh letih se Microsoft in partnerji niso ničesar naučili. Najprej sem sem mučil z Google Chromom, nato s Skypom in nazadnje čakal nenormalno dosti časa, da je Windows 8 uredil povezavo s (Microsoftovo!) spletno kamero. Res pa je, da niti enkrat samkrat nisem videl zloglasnega modrega zaslona (oziroma sodobnejše inačice tega zaslona).
Po nekaj tednih rabe imam vtis, da vsakih nekaj minut razmišljam, da bi zopet preklopil na Windows 7. Kdor me pozna, ve, da je pri meni praviloma prej nasprotno. To vsekakor ni dober občutek za operacijski sistem, ki bi me moral navdušiti takoj in popolnoma. Bojim se, da je tu Microsoft močno zgrešil. Toda po duši sem optimist in vztrajnež, s preizkusom Windows 8 bom nadaljeval. Ne nazadnje, poti nazaj, že srednjeročno, najbrž ni, razen če se ne ozremo po alternativah. In tu se bodo zdaj lomila kopja. Dopuščam celo možnost, da čez čas, ko bo več programov prilagojenih Windows 8 (hej, zakaj jih je tako malo, mar ne govorimo o vodilnem OS za osebne računalnike??), spremenim mnenje in Windows 8 v celoti posvojim. A ta hip si tega ne bi upal trditi.
Pripravite se torej ne to, da vas bo osmica vsaj na klasičnih računalnikih nekaj časa motila. In morda jezila. Koliko, je odvisno od vaše prilagodljivosti, volje in potrpljenja. To je očitno cena za prehod v "post-PC" čase. Toda dalo bi se tudi drugače. Bolje.
"Posebej moram potožiti nad programi za novi vmesnik. Ti so s svojimi ploščicami in minimalistično zasnovo morda zanimivi za rabo na tablicah, na 24-plačnem monitorju in v navezavi s (spet) tipkovnico in miško pa so videti kot nedokončana simfonija."
