Objavljeno: 5.11.2007 14:13 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Oktober 2007

Gneča med predvajalniki

Trg večpredstavnih predvajalnikov je nekako razdeljen na dva dela. Na Applove iPode (in po novem tudi iPhone, vsaj čez lužo) in na vse druge. Pod drobnogled smo vzeli dva predstavnika druge skupine, Philipsov S6025, ki spada v skupino naprav GoGear, in Canyonov CNR-MPV4 Multimedia MP3 Player.

Na prvi pogled sta si napravi zelo podobni. Obe imata na voljo 2 GB prostora, obe predvajata tako glasbo kot tudi filme. Tudi navzven sta si podobni, saj je pri obeh sprednja stran iz svetleče črne plastike. Kljub temu je med njima kar nekaj razlik. Philips deluje elegantneje, zadnji del naprave je kovinski. Ko ga vzamemo v roke, hitro opazimo, da je nekam manjši od Canyona. Tudi zaslon je malce manjši, Canyonov je 2,4-palčni, medtem ko meri Philipsov 2,2 palca. Oba pa imata enako ločljivost, 320 × 240 pik.

Oba uporabljata vhod MiniUSB, prek katerega ju tudi polnimo. Oba delujeta prek standarda Media Transfer Protocol (MTP) in se v okenskem raziskovalcu prikažeta kot večpredstavna predvajalnika. Poleg izhoda za slušalke in mikrofona (oba lahko namreč uporabimo tudi kot diktafon) ima Canyon še zvočnik, ki lahko (bolj za silo kot zares) nadomesti slušalke. Te so pri Philipsu dokaj navadne, zvok je soliden. Canyonove pa so oblikovane tako, da jih vstavimo neposredno v ušesni kanal, kar sicer daje boljši zvok (sploh kar zadeva globoke tone), a bo marsikoga motilo. Canyon ima tudi režo za pomnilniške kartice MicroSD, ki pa jih moramo dokupiti. Pri obeh napravah lahko poslušamo tudi radio (FM), premoreta pa tudi pregledovalnik slik.

Philips ima dokaj navadne tipke za nadzor, razporejene so v krogu okrog glavne tipke za predvajanje in pavzo. Izkaže se, da so jih postavili preblizu skupaj, saj hitro pritisnemo napačno ali celo dve hkrati. Tudi pri pritisku moramo biti pazljivi, saj moramo uporabiti ravno pravšnjo silo, sicer se spet lahko stisneta dve tipki namesto ene. Edini tipki, ki ju lahko torej uporabljamo, ne da bi pogledali na napravo, sta za glasnost in ležita na desni strani naprave. A v Canyonu so šli še korak dlje: tu so tipke, občutljive za dotik. Sliši se zanimivo, a so tudi tu preblizu skupaj. Ker so občutljive za dotik, niti nimamo pravega občutka, ali smo jih sploh pritisnili ali ne. Tako naprave sploh ne moremo krmiliti, ne da bi jo vzeli v roke. Na obeh torej pride še kako prav možnost zaklepa tipkovnice. Uporabniški vmesnik je pri Philipsu razmeroma lep in intuitiven, prav nasprotno lahko rečemo za Canyon. Tu nas preseneti grda in premajhna pisava ter slaba izkoriščenost zaslona. Kar zadeva upravljanje, sta obe napravi torej še vedno daleč za vsemi iPodi.

Obe podpirata formata MP3 in WMA, Canyon pa še WAV, OGG in AAC. Kar zadeva predvajanje videa, Canyon podpira zapisa AVI in WMV, zakodirana z MPEG4, Philips pa le WMV. Dobimo pa pri Philipsu poleg gonilnika tudi pretvornik zapisov, s katerim lahko film pretvorimo v pravi format in predvsem ločljivost. V Canyonu takega pretvornika ne najdemo, navodila nas napotijo na internetno stran www.mediacoder.cn, kjer dobimo potreben program.

Ceni naprav sta morda prvi hip videti nizki, a sta med napravami podobnih zmogljivosti v povprečju, Canyon na spodnji strani, Philips pa na zgornji. Oba pa sta bistveno cenejša od primerljivih iPodov. Pri obeh bi si želeli malo prijaznejše delo, kar se tiče tipk. Canyonova prednost je malce nižja cena in predvsem možnost razširitve s karticami MicroSD. Ima pa zato Philips malce lepši grafični vmesnik in elegantnejši dizajn.

Canyon CNR-MPV4

Gneča med predvajalniki