Slovenska aplikacija za sledenje stikom bi lahko bila na voljo »v nekaj tednih«

Državni zbor je večraj sprejel zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val epidemije covida-19, katerega del je tudi predlog uvedbe mobilne aplikacije za sledenje okuženim z novim koronavirusom. Njena uporaba bo sicer prostovoljna, vendar obvezna za tiste v karanteni in potrjeno pozitivne na novi koronavirus.

Medtem ko v koaliciji aplikacijo pozdravljajo, ker da bo olajšala delo epidemiologom pri iskanju stikov z okuženimi, pa ji v opoziciji odločno nasprotujejo. V njej vidijo zametke policijske države, saj da bo država dobila dostop do občutljivih osebnih podatkov posameznikov, s čimer se bo prekomerno posegalo v človekove pravice in svoboščine.

Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bregant je poslancem zagotovila, da aplikacija ne bo služila za nadzor nad izpolnjevanjem pravil in tudi ne bo sledila uporabnikovi lokaciji. Prav tako je minister Koritnik ob robu seje zagotovil, da aplikacija, ki jo pripravljajo na njegovem ministrstvu, ne bo shranjevala nobenih geolokacijskih podatkov. "Ključno je beleženje stikov," je poudaril.

Aplikacija, ki jo Koritnik pričakuje v najkrajšem možnem času po uveljavitvi zakona, to je v nekaj tednih, bo v izhodišču temeljila na odprtokodni rešitvi in bo javna. Pri tem pa se bodo zgledovali po dobrih praksah v drugih državah, v stik so stopili tudi s tehnološkima velikanoma Googlom in Applom, ki zagotavljata tehnološko rešitev za komunikacijo med napravami.

Bregantova je pred poslanci dejala, da bi bilo ob porastu števila okužb, kot jih beležimo zdaj, dobro dobiti aplikacijo čim prej. Aplikacija nas opozori, da smo bili v stiku z okuženo osebo in nas tako varuje, če pa mi zbolimo, pa mi opozorimo druge in jih tako varujemo, je povzela.

***

Google in Apple sta sicer programska vmesnika (API) za podporo tovrstnim aplikacijam družno predstavila v maju in sta danes že del bolj ali manj vseh pametnih telefonov, ki prejemajo nadgradnje operacijskih sistemov Google Android in Apple iOS. Bistvo obeh vmesnikov API je, da aplikacijam omogočata delovanje bluetootha v ozadju, česar operacijski sistem zaradi varnostnih razlogov sicer ne dovoljuje. Prvotne aplikacije za sledenje (denimo v Singapurju) so tako delovale le, če je uporabnik aplikacijo namenoma in vedno imel v ospredju. Jasno je, da je bila uporabnost take aplikacije bolj ali manj nična.

Tako Applovi iPhoni kot telefoni z Androidom, imajo v nastavitvah že ustrezne nastavitve za programski vmesnik API, ki ga bo uporabljala morebitna aplikacija.

Apple in Google aplikacije na podlagi teh vmesnikov API dovoljujeta razviti le zdravstvenim oz. državnim oblastem, te pa se morajo strinjati z osnovnimi postavkami, ki sta ju začrtala tehnološka velikana. Med drugimi zahtevami je tudi ta, da nihče (torej tudi ne oblasti) ne more imeti dostopa do lokacije pametnega telefona, ravno tako obstajajo omejitve glede tega, kako se pridobljene podatke sme uporabljati. Apple in Google tudi zagotavljata, da nihče nima in ne more imeti podatka o identiteti uporabnika aplikacije, dopuščata pa, da oblasti v svojo aplikacijo vgradijo možnost vpisa telefonske številke uporabnika, zaradi možnosti morebitnega obveščanja.

Apple in Google zagotavljata, da nihče nima in ne more imeti podatka o identiteti uporabnika aplikacije.

Kako sistem deluje?

Aplikacije, ki temeljijo na sistemu omenjenega API, v ozadju prek bluetootha pošiljajo signal z naključno izbrano številko, ki nima nobene zveze z uporabnikovo identiteto. Številka, ki se pošilja v svet«, se zaradi varnosti vsakih 10-20 minut zamenja. Drugi telefoni v bližini (ki imajo nameščeno in vklopljeno isto aplikacijo) vedno poslušajo komunikacijo bluetooth in take signale prestrežejo, vse prejete številke drugih telefonov pa varno shranijo v lokalni shrambi.

Telefoni z delujočo aplikacijo vsaj enkrat dnevno iz strežnikov prenesejo oddane številke tistih telefonov, katerih uporabniki so v aplikaciji prostovoljno zapisali, da so bili na testiranju prepoznani kot okužene s koronavirusom SARS-CoV-2. Če aplikacija v prenesenemu spisku najde tudi številke telefonov, ki so lokalno shranjene na napravi, bo uporabnika o tem obvestila oz. sprejela nadaljnje korake. Kakšni koraki bodo to, je odvisno od razvijalca aplikacije oz. od oblasti.

Oblasti se tudi odločijo kaj točno pomeni, da je bil nek telefon »v stiku« z nekim drugim telefonom oz. uporabnikom le tega. Programski vmesnik API aplikaciji pošlje podatke kot sta moč signala bluetooth (ki pada z razdaljo med telefonoma, vendar je odvisen tudi od morebitnih ovir med njima) in čas, ko sta bila telefona v povezavi, razvijalec aplikacije pa določi, kako močan signal je moral biti in koliko minut (5, 10, 15…) je moral trajati, da se zabeleži kot »stik«.

1Cz2Xzm6knM

Velja povedati, da vmesnik API (aplikacija) seveda ne more vedeti, če je med telefonoma, ki sta sicer »v stiku«, morebiti (denimo steklena) pregrada, kar pomeni, da je prenos virusa nemogoč. Lažnih alarmov se torej ne da izključiti. Celo minister za zdravje pravi: "...obstaja kar nekaj strokovnih pomislekov. Številne države se zato niso odločile za tako pot. Ne samo lažni alarmi, na drugi strani lahko takšna aplikacija, če nas ne opozori na vse tvegane stike, daje tudi lažen občutek varnosti. Pri vsakem tovrstnem ukrepu je treba pretehtati med pozitivnimi in negativnimi vidiki."

In seveda - uporabnik lahko delovanje aplikacije kadarkoli ustavi, tudi v sistemskih nastavitvah telefona. 

• Aplikacije za sledenje COVID-19 - HomeoAPPatija informacijske družbe

Za konec pa še malce heca:

Aplikacija za sledenje, ki ne bo sledila je namenjena varovanju pred covid19, ampak ne bo varovala, temveč bo obveščala, a samo, če jo bodo vsi uporabljali, drugače ne bo imelo efekta, zato želimo, da jo vsi uporabljate, ampak samo, če ste v karanteni. Vsaj tako pravi Jelko Bacil – borec za Covid19

Vir: STA