Ko avtomobil ve, vendar ne pove

Letos spomladi se je v Ljubljani zgodila prometna nesreča, v kateri je voznik Audija A7 silovito trčil v kolesarko, ki je podlegla poškodbam. Pri tem je postopek nekoliko zastal, saj tako tožilstvo kot zagovornik obtoženega čakajo na podatke iz avtomobila, ki natančno beleži, s kakšno hitrostjo se je obtoženi vozil v trenutku nesreče. Te podatke namreč beleži enota EDR (Event Data Recorder), ki je povezana s krmilnikom varnostnih zračnih blazin. In vendar je Audi, kot proizvajalec, naše tožilstvo zavrnil, da zabeleženega podatka ne bo razkril. Tožilstvo se je obrnilo še na nemško tožilstvo, hkrati pa tudi na madžarsko vrhovno tožilstvo, saj je proizvajalec enote EDR podjetje Bosch, ki ta del izdeluje v Budimpešti.

Zanimivo je, da imajo skoraj vsi novi evropski avtomobili že več let vgrajen omenjeni modul EDR, česar kupci niti ne vemo. Evropski laboratorij za raziskave v prometu (Transport Research Laboratory) je sicer že leta 2014 izdal poročilo, v katerem ugotavlja prednosti teh snemalnikov, predvsem iz vidika izboljšanja varnosti. V poročilu so zapisali, da lastništvo zabeleženih podatkov sicer ni definirano, a ocenjujejo, da bi bil lastnik avtomobila lahko tudi lastnik podatkov. Ob tem pa še pišejo, da podatki iz teh naprav sami po sebi niso nujno osebni podatki, vsaj dokler gre za anonimizirano obliko, ki ni vezana na osebo (torej če Audi ali kak drugi proizvajalec zbira podatke in jih pri tem ne povezuje s konkretno osebo). V nasprotnem primeru, torej če bi proizvajalec podatke iz EDR vezal na konkretno osebo, postanejo ti podatki osebni, s tem pa padejo pod direktivo 95/46/EC (vsaj do maja 2018, ko bo stopila v veljavo nova uredba).

Gre za direktivo, ki ni zavezujoča, zakoni na tem področju pa se med državami članicami razlikujejo - naš zakon (ZVOP-1) je v splošnem zelo blizu omenjeni direktivi, v nekaterih primerih je celo strožji. Po tej direktivi mora biti uporabnik obveščen, kateri podatki se zbirajo in kdaj, hkrati se mora strinjati z objavo ali predajo teh podatkov, podatki morajo biti pravilno varovani, ipd. Kot rečeno, bo v začetku leta 2018 veljavna nova evropska uredba, ki bo nadomestila obstoječo direktivo. Ker bo šlo za uredbo (in ne direktivo) bo s tem nadomeščen tudi naš zakon, torej ZVOP-1. Velja opozoriti, da veljajo nekoliko drugačna pravila za državne organe, ki so v postopku zbiranja podatkov v kazenskih zadevah, kakršna je prej opisan postopek okoli nesreče.

Skratka, v tem konkretnem primeru bodo imeli veliko dela predvsem pravniki, predvsem, ker praktično vsi novejši avtomobili zbirajo kar nekaj podatkov o vožnji. Beleži se lahko hitrost, stanje zavor (torej kdaj točno in kako močno smo stisnili zavore), stanje varnostnih pasov, krmilni kot volana, itd. Nekateri sistemi beležijo le zadnjih nekaj minut in sproti brišejo stare podatke, drugi se vklopijo v trenutku nezgode (denimo, ko tipalo opazi kak sunkovit pospešek).