Oktobra 2024 je orkan Helene opustošil jugovzhod Združenih držav Amerike. Kongresnica Marjorie Taylor Greene iz Georgie je odgovornost prevalila na abstraktnega krivca: »Da, vreme lahko nadzorujejo,« je zapisala na omrežju X. »Smešni so tisti, ki trdijo in lažejo, da to ni mogoče.« Ni pojasnila, kdo naj bi bili 'tisti', a morda je bilo tako še bolje.
Dave Levitan, MIT Technology Review
Ponavljala je teorijo zarote, ki je danes že precej znana in razširjena: da nekakšne skrivnostne sile uporabljajo neznano tehnologijo za nadzor nad vremenom in povzročanje ogromne škode domnevnim sovražnikom. Trditev, ki je z znanstvenega vidika absurdna, je v zadnjih letih vse glasnejša in pogostejša. Vedno znova jo je mogoče slišati ob ekstremnih vremenskih pojavih: v Dubaju aprila 2024, Avstraliji julija 2022, ZDA po poplavah v Kaliforniji in osrednjem Teksasu julija lani ter po orkanih, kot sta Helene in Milton. V Združenem kraljestvu so teoretiki zarote trdili, da je vlada med prvim kovidnim zaprtjem marca 2020 namenoma uredila sončno vreme brez dežja. Zaradi teh predstav so nekateri protivladni skrajneži celo grozili z uničenjem vremenskih radarskih stolpov.
A čeprav Greenova in drugi zagovorniki teorij zarote nimajo prav, prepričanje o vplivanju na vreme tako kot mnoga druga vključuje drobec precej preprostejše resnice, ki se skriva za megalomanskimi trditvami.
Res je, da trenutno ne poznamo metode za nadzor nad vremenom. Ne moremo povzročati velikih poplav ali preusmerjati orkanov in drugih silovitih nevihtnih sistemov, in sicer preprosto zato, ker je energije pri teh pojavih občutno preveč, da bi ljudje lahko opazno vplivali nanjo.
Obstajajo pa načini, kako vendarle lahko spreminjamo vreme. Ključna razlika je obseg tega, kar je sploh izvedljivo.
Najpogostejša metoda za spreminjanje vremena se imenuje sejanje oblakov in vključuje vnašanje majhnih količin soli ali drugih snovi v oblake, da se poveča količina dežja oziroma snega. To običajno počnejo na sušnih območjih, kjer primanjkuje rednih padavin. Raziskave kažejo, da metoda dejansko deluje, čeprav tehnološki napredek razkriva, da je njen učinek precej skromen – iz sicer trdovratnih oblakov iztisne morda 5–10 odstotkov več vlage.
Toda že samo dejstvo, da lahko ljudje sploh vplivamo na vreme, teoretikom zarote nudi izhodišča, ki temeljijo na resnici. K temu je treba dodati še ne najbolj pregledno zgodovino dejanskih poskusov držav in vojsk, da bi nadzorovale hude nevihte, pa tudi druge razvijajoče se tehnologije, ki jih šele uvajajo v majhnem obsegu in naj bi pomagale pri spopadanju s podnebnimi spremembami … In tako hitro postane jasno, od kod zmeda.
Bolj bombastične trditve o nadzoru nad vremenom sicer ostajajo smešne, vendar jih ni mogoče odpraviti kot čisto brez soli.
Vse to je pripomoglo, da so bile teorije zarote po poplavah v Teksasu še posebej glasne in odmevne. Le nekaj dni prej je približno 160 kilometrov od središča poplav v mestu Runge podjetje za sejanje oblakov Rainmaker z enomotornim letalom v oblake spustilo okoli 70 gramov srebrovega jodida; sledilo je rahlo rosenje z manj kot pol centimetra dežja. Ko je podjetje iz vremenske napovedi izvedelo za prihajajočo nevihtno fronto, je delo prekinilo; sejanje tako in tako ni bilo več potrebno, saj je bil dež že na poti.
»Delo 2. julija smo opravili povsem v okviru dovoljenega in upoštevaje vse predpise,« mi je pojasnil Augustus Doricko, ustanovitelj in direktor podjetja Rainmaker. Ko pa je kmalu zatem nedaleč stran padlo do 50 centimetrov dežja in je umrlo več kot sto ljudi, se je takoj zagnal stroj teorij zarote.
Kot je Doricko po tragediji povedal za Washington Post, sta se on osebno in njegovo podjetje na družbenih omrežjih soočila z »neprekinjenim peklom«; nekdo je nazadnje objavil celo fotografije sedeža podjetja Rainmaker skupaj z naslovom. Doricko mi je povedal, da je k pogromu pripomoglo več dejavnikov, med drugim slabo poznavanje sejanja oblakov in to, kar je imenoval »namenoma hujskaška sporočila politikov«. Teorije o podjetju Rainmaker in sejanju oblakov so po spletu dejansko širile tudi znane osebnosti, med njimi Greenova in nekdanji svetovalec za nacionalno varnost Mike Flynn.
Žal se vse to dogaja ravno v času, ko so zaradi segrevanja podnebja močni nalivi in zato tudi poplave vse verjetnejši. »Takšni dogodki bodo postajali pogostejši,« je prepričana Emily Yeh, predavateljica geografije na Univerzi v Koloradu, ki proučuje pristope k spreminjanju vremena in odzive nanje po svetu. »Velika in glasna skupina ljudi je pripravljena verjeti vsemu, samo podnebnim spremembam ne, ko se išče razlage za poplave v Teksasu in orkane.«
Vse hujši skrajni pojavi, pogostejše načrtno vplivanje na vreme, zmogljivejša tehnologija in včasih sumljiva preteklost so idealne razmere, da se sicer obrobna teorija zarote razširi med vsemi, ki ob čedalje hujših katastrofah obupano iščejo preproste razlage.
V nadaljevanju članka je podrobneje opisano, kaj je dejansko mogoče, osvetljeni pa so tudi nekateri pestrejši razlogi, da ljudje včasih verjamejo tudi tisto, kar je skregano z dejstvi.
Kaj zares lahko naredimo z vremenom – in kdo to počne
Osnovne metode sejanja oblakov obstajajo že približno osem desetletij, zanimanje vodstev držav za to področje pa je še starejše.
Glavna metoda vključuje uporabo letal, brezpilotnikov in naprav na tleh za vnašanje drobnih delcev snovi, običajno srebrovega jodida, v obstoječe oblake. Ti delci delujejo kot jedra, okoli katerih se lahko nabira vlaga in tvori ledene kristale, ki nato, ko postanejo dovolj težki, iz oblaka padejo kot sneg oziroma dež.
»Spreminjanje vremena je staro področje. Navdušenje nad njim se je začelo v 40. letih prejšnjega stoletja,« je pojasnil David Delene, raziskovalec in predavatelj atmosferskih znanosti na Univerzi Severne Dakote ter strokovnjak za sejanje oblakov. V poročilu ameriškega senata iz leta 1952, v katerem so predlagali ustanovitev odbora za preučevanje spreminjanja vremena, so avtorji zapisali, da bi lahko že majhna količina dodatnega dežja proizvedla električno energijo v vrednosti več sto tisoč dolarjev in močno povečala pridelek. Omenjali so tudi mogoče uporabe, kot so zmanjševanje erozije tal, razbijanje orkanov in celo zarezovanje odprtin v oblake za omogočanje letalskega prometa.
Toda, kot dodaja Delene, se to navdušenje ni materializiralo.
V 80. letih so obsežne raziskave, ki jih je pogosto financiral ali izvajal Washington, prinesle precej boljše razumevanje atmosferske znanosti in fizike oblakov, vendar se je izkazalo, da je izjemno težko dokazati dejansko učinkovitost same tehnologije. Povedano drugače: znanstveniki so spoznali osnovna načela sejanja oblakov in teoretično razumeli, kako naj bi delovalo – težje pa je bilo ugotoviti, kako močno vpliva na količino padavin.
Med oblaki, nevihtnimi sistemi, gorami in dolinami obstajajo ogromne razlike; raziskovalna orodja desetletja preprosto niso omogočala zanesljivih sklepov o tem, koliko dodatne vlage, če sploh kaj, so pridobili z nekim postopkom, in v 90. letih je zanimanje za to prakso skoraj zamrlo.
Toda v zadnjih nekaj desetletjih se je navdušenje vrnilo.
Sejanje oblakov lahko poveča količino dežja in snega
Čeprav je temeljna tehnologija večinoma enaka, so v številnih projektih, ki so jih v ZDA in drugod po svetu začeli izvajati po letu 2000, statistično modeliranje združili z novimi in izboljšanimi meritvami z letali, s talnim radarjem in z drugimi metodami, da bi bolje razumeli, kaj je pravzaprav dejansko mogoče doseči s sejanjem oblakov.
»Po moji oceni smo nedvoumno ugotovili, da dejansko lahko spreminjamo oblake,« je povedal Jeff French, izredni profesor in predstojnik Oddelka za atmosferske znanosti na Univerzi v Wyomingu, ki se s tem področjem ukvarja že leta. Čeprav se znanstveniki danes večinoma strinjajo, da je z več prakse mogoče tudi močneje vplivati na količino padavin, hkrati priznavajo, da ima ta vpliv verjetno precej skromno zgornjo mejo, daleč od ogromnih količin vode.
»Prav nobenega dokaza ni, da bi sejanje oblake spremenilo do te mere, da bi povzročilo poplave,« je poudaril French. Zanje je po njegovih besedah potrebnih več dejavnikov – sistem z veliko razpoložljive vlage, ki ostane dlje časa skoncentriran na istem območju. »Na vse to sejanje oblakov nima nikakršnega vpliva,« je dodal.
Tehnologija preprosto deluje na drugačni ravni. »Sejanje oblakov je v resnici poskus, da bi neučinkovit sistem postal kanček učinkovitejši,« se je pošalil French.
Delene je pojasnil: »Raziskovalci so sprva mislili, da bi lahko dosegli 50- ali celo 100-odstotno povečanje količine padavin, vendar sam mislim, da z dobrim programom ni mogoče doseči več kot približno 10-dstotnega povečanja.«
Na vprašanje o teoretični zgornji meji je French odgovoril zadržano: »Ne vem, ali sem pripravljen tvegati.« Vseeno se je strinjal, da je »okoli 10 odstotkov« morda razumna ocena.
Druga strokovnjakinja za sejanje oblakov, Katja Friedrich z Univerze Kolorado v Boulderju, pa ocenjuje, da bi zdaj že morali opaziti večji potencial, če bi obstajal, in »zadnjih sto let v znanstvenih krogih ne bi razpravljali o tem, ali sejanje oblakov sploh deluje«, je zapisala v elektronskem sporočilu. »Signal (sejanje oblakov) bi zlahka ločili od šuma (naravnih padavin).«
Lahko pa (verjetno) tudi prepreči padavine
Včasih s sejanjem oblakov ne želijo povečati padavin, temveč jih zmanjšati oziroma, povedano natančneje, s to metodo želijo spremeniti velikost posameznih dežnih kapelj oziroma zrn toče.
Med najbolj znanimi primeri je nekaj kanadskih; v nekaterih predelih Kanade toča včasih povzroči ogromno škodo. Neurje v Calgaryju leta 2024 je bilo naravna nesreča z drugo največjo gmotno škodo v zgodovini države, in sicer so stroški presegli dve milijardi dolarjev.
Zavarovalnice v Alberti že skoraj tri desetletja financirajo program za sejanje oblakov, katerega cilj je zmanjšati škodo. Srebrov jodid ali drugi delci naj bi delovali kot nekakšen dodatek drugim 'zarodkom padavin' v oblaku, s čimer povečajo skupno število točnih zrn in tako zmanjšajo njihovo povprečno velikost.
Manjša točna zrna pomenijo manj škode, ko priletijo na tla. Zavarovalnice sofinancerke programa navajajo, da se je škoda od njegove uvedbe zmanjšala za pol, čeprav znanstveniki niso povsem prepričani o njegovi splošni uspešnosti. V študiji iz leta 2023, objavljeni v reviji Atmospheric Research, so analizirali 10 let sejanja oblakov v tej provinci in ugotovili, da je praksa očitno zmanjšala tveganje za škodo v približno šestih desetinah zasejanih neviht, v preostalih štirih pa ni imela učinka ali pa je celo povzročila močnejšo točo (avtorji so poudarili, da bi to lahko bila tudi posledica naravnih nihanj).
Podobne tehnike se včasih uporabljajo tudi za rahlo izboljšanje vremenske napovedi za posamezen dan. Med olimpijskimi igrami leta 2008 je Kitajska izvajala obliko sejanja oblakov za zmanjšanje padavin. Kot je takrat poročal MIT Technology Review, je pekinški urad za spreminjanje vremena načrtoval uporabo hladilnega sredstva na osnovi tekočega dušika, ki bi povečal število vodnih kapljic v oblaku, hkrati pa zmanjšal njihovo velikost; tako kapljice v zraku ostanejo nekoliko dlje, preden padejo iz oblaka na tla. Čeprav je težko dokazati, da bi brez tega posega zagotovo deževalo, se je razpletlo po željah organizatorjev in slovesnost ob odprtju je potekala v suhem vremenu.
Kje se torej to dogaja?
Svetovna meteorološka organizacija Združenih narodov pravi, da vreme na različne načine spreminjajo v več kot 50 državah in da povpraševanje vztrajno narašča zaradi suše in drugih naravnih nesreč.
Največja uporabnica tehnologije sejanja oblakov je verjetno Kitajska. Po dejavnostih med olimpijskimi igrami je država leta 2020 napovedala veliko širitev svojega programa za spreminjanje vremena in zatrdila, da bo prej ali slej izvajala takšne postopke za pomoč kmetijstvu in v druge namene, vključno z blaženjem toče, in sicer na območju, velikem približno toliko kot Indija in Alžirija skupaj. Odtlej Kitajska občasno poroča o napredku, med drugim o posodobitvah letal za spreminjanje vremena in začetku uporabe brezpilotnikov za umetno povečanje snežnih padavin. Za vse to namenja milijarde in stroški se vztrajno povečujejo.
Ti postopki zanimajo tudi puščavske države. Savdska Arabija je leta 2024 napovedala razširjen raziskovalni program sejanja oblakov – ekipi, ki je konec leta 2023 izvajala poskuse v različnih delih države, se je pridružil tudi Delene z Univerze v Severni Dakoti. Sosednji Združeni arabski emirati že od leta 1990 umetno skrbijo za več padavin; tudi ta program je sprožil burne odzive, zlasti ko je leta 2024 v enem samem dnevu padlo več dežja kot običajno v vsem letu, kar je povzročilo velike poplave. (Bloomberg je pred kratkim objavil članek o vztrajnih vprašanjih na temo programa sejanja oblakov v državi; v odzivu je French v elektronskem sporočilu zapisal, da tudi najnatančnejša znanstvena dognanja še vedno kažejo, da sejanje oblakov NE MORE povzročiti takšnih dogodkov. Z njim se strinjajo tudi drugi strokovnjaki, ki smo jih povprašali o tem.)
V poročilu ameriškega vladnega urada za nadzor nad javno porabo iz leta 2024 je o sejanju oblakov mogoče prebrati, da programe aktivno izvaja najmanj devet zveznih držav. Nekatere programe neposredno nadzoruje država, včasih pa jih prek neprofitnih organizacij, kot je South Texas Weather Modification Association, izvajajo zasebna podjetja, med njimi Dorickov Rainmaker in Weather Modification iz Severne Dakote. Doricko je avgusta povedal, da se je Rainmaker od ustanovitve leta 2023 razširil na 76 zaposlenih. Zdaj oblake seje v Utahu, Idahu, Oregonu, Kaliforniji in Teksasu ter napoveduje tovrstne dejavnosti tudi v Novi Mehiki in Arizoni. In v odgovoru, ki bo morda še bolj podžgal teorije zarote, je dodal, da delujejo tudi v eni od bližnjevzhodnih držav; natančnega odgovora, v kateri, ni želel podati.
Kaj ni mogoče
Takšno spreminjanje vremena, kot si ga najpogosteje predstavljajo teoretiki zarot – občutno vplivanje na monsune in orkane ali ustvarjanje jasnega in sončnega vremena za več tednov –, se doslej ni izkazalo za izvedljivo. Saj ne, da tega ne bi poskušali.
Ameriška vlada je leta 1947 v okviru programa Project Cirrus poskušala vplivati na orkan. V sodelovanju z družbo General Electric so vladni znanstveniki oblake zasejali s peleti suhega ledu: padajoči peleti naj bi povzročili kristalizacijo močno ohlajene tekočine v oblakih, da bi se spremenila v led. Po posegu je neurje ostro zavilo levo in zadelo območje okoli Savanne v Georgii. To je pomemben trenutek za porajajoče se teorije zarote, saj je znanstvenik družbe GE, ki je sodeloval z vlado, izjavil, da je »99-odstotno prepričan«, da je ciklon smer spremenil zaradi njihovega vmešavanja. Drugi strokovnjaki se s tem niso strinjali in so dokazovali, da so takšne poti neviht v resnici mogoče tudi brez umetnega poseganja vanje. Ni presenetljivo, da so sledili ogorčenje javnosti in grožnje s tožbami.
Razburjenje se dolgo ni poleglo. Nato je več ameriških vladnih agencij neuspešno nadaljevalo poskuse spreminjanja in slabitve orkanov v okviru dolgotrajnega programa sejanja oblakov Project Stormfury. Približno v istem času se je vmešala tudi ameriška vojska z operacijo Popeye, namenjeno temu, da bi vreme uporabili kot orožje v vietnamski vojni – vojska je konec 60. in na začetku 70. let sejala oblake nad Vietnamom, Kambodžo in Laosom, da bi okrepila monsunske padavine in upočasnila sovražnika. Čeprav nikoli ni bilo povsem jasno, ali so ti poskusi delovali, jih je Nixonova administracija poskušala prikriti, pri čemer je lagala javnosti in celo kongresnim odborom.
V novejšem času so s precej manj nizkotnimi motivi potekali poskusi z izjemno vpojnim prahom Dyn-O-Gel floridskega podjetja, ki je bil namenjen spuščanju v nevihtne oblake, da bi vpil vlago. Na začetku tega stoletja je podjetje opravljalo poskuse med nevihtami in imelo velike načrte za uporabo prahu pri slabitvi tropskih ciklonov. Toda po besedah nekdanjega znanstvenika ameriške agencije NOAA bi morali za dejanski vpliv na že razmeroma majhen ciklon odvreči skoraj 38.000 ton snovi, za kar bi potrebovali skoraj 380 posameznih poletov letal okoli očesa nevihte. In potem bi bilo treba vse skupaj ponoviti čez poldrugo uro – in tako naprej. Dejstva pogosto prekrižajo načrte z najveličastnejšimi zamislimi o spreminjanju vremena.
Poleg poskusov uravnavanja neurja obstajajo še druge potencialne tehnologije za spreminjanje vremena, ki so šele na začetku razvoja ali pa se niso zares uveljavile. Švicarski raziskovalci so z močnimi laserji želeli spodbuditi nastajanje oblakov, v Avstraliji, kjer podnebne spremembe ogrožajo Veliki koralni greben, pa so ta pomembni ekosistem poskušali zaščititi z umetnimi oblaki, ustvarjenimi z razprševanjem vlage iz ladijskih šob v zrak. Ti poskusi so ostali omejeni, lokalni in niti približno niso dosegli ravni nadzora nad vremenom, o kateri govorijo teoretiki zarot.
Kaj ni spreminjanje vremena – a se vseeno pogosto tolmači tako
Teorije zarote o nadzoru nad vremenom dodatno podpihuje želja po kombiniranju sejanja oblakov in drugih obetavnih raziskav o spreminjanju vremena s koncepti, kot so kemične sledi (chemtrails), popolnoma zarotniška fantazija o neškodljivih kondenzacijskih sledeh letal ali sončni geoinženiring, teoretični začasni ukrep za ohlajanje planeta, o katerem poteka velika razprav in za katerega so izdelali veliko modelov, vendar ga nikoli niso izvajali v večjem obsegu.
Ena spornih oblik sončnega geoinženiringa, znana kot vbrizgavanje aerosolov v stratosfero, bi vključevala spuščanje drobnih aerosolnih delcev – najverjetneje žveplovega dioksida – iz letal visoko v stratosfero, kjer bi delovali kot drobna ogledala. Del sončne svetlobe bi odbili nazaj v vesolje, tako da bi manj energije doseglo Zemljina tla in bi se manj segrevala. Doslej so poskuse izvedbe takšnih eksperimentov bučno zatrli in so jih izvedli le v majhnih, a tudi spornih komercialnih poskusih.
Ni težko razumeti, zakaj ljudje to povezujejo s sejanjem oblakov: tudi to so delci snovi, razpršeni v ozračje, da bi vplivali na dogajanje na površju Zemlje. Toda cilji so zelo različni; geoinženiring bi spreminjal globalno povprečno temperaturo, ne pa povzročal merljivih učinkov na nalive in točo. Nekatere raziskave kažejo, da bi takšna praksa lahko spreminjala monsunske vzorce, kar je pomembno zaradi njihovega vpliva za svetovno kmetijstvo, vendar gre še vedno za povsem drugačno metodo, kot je sejanje oblakov.
Kljub temu politične razprave o domnevnem nadzoru nad vremenom pogosto kažejo to zmedo. Greenova je julija lani predstavila tako imenovani Zakon jasno nebo (Clear Skies Act), s katerim bi prepovedali vsako spreminjanja vremena in geoinženiringa. (Njen kongresni urad se ni odzval na prošnjo po komentarju.) Lani je Tennessee kot prva zvezna država sprejel zakon o prepovedi namernega vbrizgavanja, sproščanja ali razprševanja kemikalij, kemičnih spojin, snovi ali naprav … v ozračje z izrecnim namenom vplivanja na temperaturo, vreme ali intenzivnost sončne svetlobe. Florida je sledila zgledu, ko je guverner Ron DeSantis podpisal zakon SB 56, ki ima enak cilj.
Zakonodajalci v več kot 20 drugih zveznih državah so predlagali različice prepovedi spreminjanja vremena, pogosto skupaj z geoinženiringom, čeprav še vedno prevladuje velika previdnost pri tej metodi. »To ni teorija zarote,« je za NBC News povedal eden od pensilvanskih zakonodajalcev, ki je sopodpisal podoben predlog zakona. »Dovolj je, da pogledate v nebo.«
Kot je izpostavila Yehova z Univerze v Koloradu, je zanimivo, da so prepovedi sprejeli predvsem tam, kjer se sploh še niso lotili spreminjanja vremena. »Po svoje ga je tam preprosto prepovedati, saj niti ni treba ničesar posebnega storiti,« je pojasnila. Na splošno niti Florida niti Tennessee – niti kateri koli drug del jugovzhoda ZDA – ne potrebujeta pomoči pri ustvarjanju dežja. Skoraj vse spreminjanje vremena v ZDA je omejeno na bolj suhe predele zahodno od reke Misisipi.
Iskanje krivca
Kot mi je povedal Doricko, je po katastrofi v Teksasu vse več ljudi pripravljenih prisluhniti dejanskim zmogljivostim sejanja oblakov in pozabiti na zlovešče teorije o tem postopku.
Povprašal sem ga tudi o nekoliko bolj bombastičnem oglaševanju njegovega podjetja: obiskovalce spletne strani Rainmaker je donedavna na vrhu pričakalo geslo »Da bi Zemlja postala primerna za življenje«. Ne prispeva takšno pretiravanje k nerazumevanju in strahu v javnosti?
Odgovoril je, da se seveda zaveda, da je Zemlja trenutno primerna za življenje, geslo pa označil za hudomušno, namerno provokativno izjavo. Kljub temu v nasprotju z akademiki, ki se zdijo bolj vdani v omejitve pri spreminjanju vremena, še vedno poudarja njegov revolucionarni potencial. »Če ne bomo proizvedli več vode, bodo obsežni predeli Zemlje postali manj prijazni za življenje,« je dejal. »Z ustvarjanjem več vode s sejanjem oblakov pomagamo ohranjati ekosisteme, ki jim grozi propad.«
Medtem ko drugi strokovnjaki kot verjetno zgornjo mejo učinkovitosti sejanja oblakov navajajo približno 10 odstotkov, bi se po Dorickovem mnenju nekoč lahko približali 20 odstotkom, vendar nas od tega ločijo še dolga leta. »Je to dobesedno čarovnija? Ali lahko s tleskom prstov Saharo spremenim v zeleno pokrajino? Ne,« je dejal. »Toda ali lahko pomaga ustvariti bolj zeleno, bujno in bogato okolje? Da, absolutno.«
Ni težko razumeti, zakaj se ljudje še vedno oklepajo sanjaškega razmišljanja. Spreminjajoče se podnebje navsezadnje ponuja nekaj, čemur bi lahko rekli vreme kot orožje, za katerim se skriva precej širši in dolgoročnejši mehanizem. Ni ene same skrivnostne agencije ali podjetja, ki bi držala prst na sprožilcu, čeprav je mamljivo iskati takšnega krivca; imamo pač ozračje, ki lahko zadrži več vlage in jo izlije nad kraje, ki na to niso pripravljeni, številni ljudje na oblasti pa storijo bore malo za omilitev posledic.
»Države se na podnebno krizo ne odzivajo primerno; pogosto so pod vplivom interesov industrije fosilnih goriv, ki usmerjajo politiko, pri odzivanju na nesreče pa so lahko počasne in neučinkovite,« je v elektronskem sporočilu zapisala Naomi Smith, predavateljica sociologije na Univerzi Sunshine Coast v Avstraliji, ki se ukvarja s teorijami zarote in z vremenskimi pojavi. »Vse to je zapleteno in nepregledno, teorije zarote pa so eden od načinov, kako dogajanje opisati razumljivo in logično.«
»Teorije zarote ponudijo nekakšno veliko barabo, na katero lahko pokažemo s prstom, nekoga, ki ga lahko okrivimo in nanj izlijemo vso jezo, obup in žalost,« je nadaljevala. »Precej manj zadoščenja prinese, če samo kričimo na vreme ali postanemo del dolgotrajnega kolektivnega prizadevanja, brez katerega se ne bomo mogli uspešno spopasti s podnebnimi spremembami.«
Povedano drugače: skrivnostni 'tisti' v obtožbah Marjorie Taylor Greene so precej lažja tarča kot dejanski krivec.
