Predstavljamo življenjske zgodbe izkušenih 'ajtijevcev' in strokovnjakov s področja računalništva. Pavel Reberc, EIUS, ustanovitelj in direktor
Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu in kaj ste si želeli postati?
Odkar pomnim, me je zanimala tehnika. Oba dedka sta imela svoje delavnice, v katerih sta ustvarjala in popravljala, jaz pa sem užival, kadar sem lahko sodeloval. Moj oče je bil v prvi generaciji programerjev in je pisal poslovne programe v Cobolu. Ko sem nekajkrat obiskal takratno Iskro Delto, sem vedel, da želim biti v računalništvu.
Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v IT-industriji, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?
Pri 15 letih sem sam sestavil/zacinil PC in začel programirati. Na srednji šoli za računalništvo (Gimnazija Vič) nas je bilo nekaj navdušencev, ki smo ustvarjali svoje projekte ter prejemali nagrade in priznanja, šola pa je naše delo močno podpirala.
Začetki vaše kariere so bili pravzaprav na sodišču. Kako vas je pot zanesla tja?
Za začetek kariere bi štel svoje dijaško delo v Iskri Delti, nato pa več let dela v obliki samostojnega podjetnika. Na sodišče sem prišel po naključju, a sem hitro ugotovil, da me to področje zanima, predvsem zaradi povezovanja vsebine, procesov in tehnologije za doseganje poslovnih ciljev.
Leta 2010 ste odšli na svoje, odprli ste podjetje EIUS. Kako je prišlo do te odločitve in s čim se je podjetje ukvarjalo na začetku? Kako ste pridobili prve stranke?
Res je, na sodišču je bilo dobro okolje in pri več uspešnih projektih sem sodeloval kot tehnični vodja ter arhitekt rešitev. Elektronska izvršba je bila velik uspeh. V nekem trenutku me je ponovno pritegnila večja svoboda, ki je mogoča le, če si na svojem. Na začetku smo se ukvarjali s svetovanjem, kmalu pa sem zaznal priložnost na področju storitev zaupanja. Elektronsko vročanje je takrat že izvajala Pošta Slovenije, vendar sem ocenil, da je tu še prostor. Pripravili smo zasnovo rešitve in nato bili prisotni na vseh relevantnih strokovnih dogodkih.
Vaš najbolj poznan produkt je VEP – Varen elektronski predal. Nam poveste kaj več o teh storitvi?
Poimenovanje VEP izhaja iz specifične opredelitve elektronskega vročanja v slovenski zakonodaji (ZPP, ZUP), po vsebini pa gre za storitev zaupanja priporočene elektronske dostave. Poleg vročanja po slovenski zakonodaji smo v celoti izpolnili zahteve za kvalificiranega ponudnika storitev zaupanja in smo vpisani na varni seznam pri Evropski komisiji.
V digitalnem svetu pravimo, da ni absolutne varnosti in da ima vsak sistem svoje luknje in pomanjkljivosti. Kako pri vas poskrbite za varnost?
Varnostne izzive pri nas jemljemo zelo resno. Redno izvajamo varnostna testiranja in imamo zunanji nadzor organa za ugotavljanje skladnosti.
Zakaj bi uporabnik potreboval VEP – Varen elektronski predal? Mar Gmail ali pa ProtonMail nista dovolj varna elektronska predala?
Vročanje v VEP je storitev, ki mora izpolnjevati določene pogoje, kot so zanesljiva identifikacija pošiljatelja in prejemnika, dostava dokazil o prevzemu ter popolna varnost vsebine, ki mora biti zaščitena pred nepooblaščenim vpogledom.
Poleg varnega elektronskega predala imate na voljo tudi račune, pogodbe, obrazce, validator in elektronski podpis. Vsem je skupna varnost oziroma šifriranje podatkov. Kakšno je trenutno stanje na področju šifriranja podatkov? Še vedno drži, da je podatke mogoče dešifrirati, vendar ne v primerno kratkem času? Kaj pa stopnja šifriranja, je še vedno regulirana z zakonodajo?
Naše stališče je, da je enkripcija podatkov pomemben element zaščite. Če ima ključ za dešifriranje le prejemnik, se tveganje, da do podatkov pride nepooblaščena oseba, bistveno zmanjša. To je ena od prednosti naše storitve.
Na področju šifriranja podatkov se osnovno načelo ni spremenilo, saj večina sodobnih šifrirnih metod ni »nerazbitih« v absolutnem smislu, ampak so zasnovane tako, da bi njihovo razbijanje zahtevalo nerazumno veliko časa in računske moči. V praksi to pomeni, da so ob pravilni uporabi še vedno zelo varne.
Kar zadeva zakonodajo, osebno nisem zagovornik vključevanja konkretnih tehničnih rešitev v pravne okvire. Tehnologija se razvija prehitro, zato takšne določbe hitro zastarajo in lahko postanejo ovira za nadaljnji razvoj. Tehnični standardi se praviloma definirajo na ravni industrije in standardizacijskih teles, zakonodaja pa naj postavlja predvsem okvirje in cilje.
Pri šifriranju gre za iskanje ravnovesja med varnostjo, zmogljivostjo in uporabniško izkušnjo. V naših storitvah, kjer je zaupanje ključno, uporabljamo sodobne pristope ter ustrezne dolžine ključev in algoritme, zasnovane tudi z mislijo na prihodnje grožnje, vključno s kvantnimi metodami.
Vaše storitve omogočajo določeno stopnjo digitalizacije v poslovanju. Kakšno pa je vaše mnenje glede digitalizacije na sodiščih? Verjetno so tam še kakšne rezerve?
Drži, težava je predvsem v tem, da je nabor storitev za končne uporabnike omejen, saj se IT na sodišču (razumljivo) prvenstveno ukvarja s podporo notranjim procesom in uporabnikom. Menim, da je optimalno, da se čim več informacijskih storitev, ki jih sodni sistem izvaja za podjetja in državljane, opravi na konkurenčnem trgu, medtem ko naj se IT podpora usmeri na notranje uporabnike. Dejstvo je, da vsak portal, ki ga postavi država, zelo hitro zastara in postane breme, kar je povezano s trajanjem postopkov javnih naročil in omejenim razumevanjem potreb končnih uporabnikov.
Kateri pa so največji izzivi pri digitalizaciji sodstva?
Celovita podpora procesom s poudarkom na ključnih kazalnikih uspeha, kot so nepristranost (na primer pri dodeljevanju zadev), učinkovito sojenje v razumnem času ter transparentnost.
Zelo radi in veliko jadrate, tudi tale intervju nastaja v času, ko lovite veter in krmarite med valovi. Kje se trenutno nahajate in kako vam uspe uspešno voditi podjetje in hkrati uživati v svojem hobiju, ki zahteva celega človeka?
Res je, jadranje je velik del mojega življenja. Strinjam se, da moramo biti pri vsaki stvari popolnoma predani, ne glede na to, ali gre za posel ali sprostitev.
Trenutno sem približno dvesto milj severno od Dominikanske republike, na poti čez Atlantik proti Azorom.
Jadranje okoli sveta me privlači predvsem zato, ker omogoča drugačen način spoznavanja krajev in ljudi. Ne kot klasičen turist, ampak kot nekdo, ki s seboj pripelje svoj dom in lahko na drugem koncu sveta povabi domačina na krov. To ustvari povsem drugačne, bolj pristne stike.
Tak način življenja seveda zahteva precej spretnosti in tehničnega znanja. Današnje jadrnice so polne tehnologije, ki v zahtevnem morskem okolju pogosto odpove, in takrat si prepuščen sam sebi. Dan pred izplutjem sem na primer popravljal generator in desalinizator.
Kar zadeva vodenje podjetja, gre predvsem za iskanje ravnovesja. Danes nam tehnologija omogoča, da smo povezani praktično od kjerkoli, zato lahko delo in jadranje uspešno združujem. To zahteva precej discipline in dobro ekipo, ki ji lahko zaupaš.
Jadralci so vedno polni zgodb iz daljnih dežel in verjetno tudi pri vas ni drugače. Nam zaupate kakšno?
Najbolj me fascinira ustvarjalnost ljudi v krajih, kjer so dobrine redke. V Panami so mi v eni zakotni delavnici, ki je bolj spominjala na odpad, popravili 8 kW enosmerni motor premčnega propelerja, potem ko ga je uničil udar strele. Mojster iz Peruja je imel dobesedno le nekaj klešč in izvijačev, a je previl rotor in stator ter mi tako prihranil precej denarja in sitnosti z nakupom novega motorja.
Za naše bralce, ki se morda šele odločajo o karieri v IT-ju - imate kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in kako naj se lotijo tega ogromnega zalogaja?
Zelo zahtevno vprašanje, saj živimo v prelomnem trenutku, ko koderjev skoraj ne potrebujemo več in se nam svet, kot smo ga poznali, obrača na glavo. Nove tehnologije prinašajo priložnosti na vsakem koraku, zato je pomembno čim prej skočiti na ta vlak.
Naštejte 5 aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!
Whatsapp, Libre office, Stelarium, ChatGPT in brskalnik.
