Oblaki v steklenici
Živo se spomnim julijskega večera pred 24 leti, ko je bil zadnji dan delovanja Napsterja. Program, ki je od leta 1999 do 10. julija 2001 omogočal prenašanje skladb z interneta, je padel v sodni bitki. Napster je kršil vse mogoče zakone s področja avtorskih pravic, zato je bil njegov propad le vprašanje časa.
Tistega večera, ko sem po 19. uri zavoljo cenejših impulzov spet visel na liniji ISDN in pretakal skladbe Guns n' Roses, sem pri večerji omenil, da je to zadnji dan Napsterja. Oče, ki nikoli ni slišal za Napster, je naprej zdolgočaseno vprašal, kaj to je, nato pa povsem resno vprašal: »Zakaj torej ne preneseš danes celega interneta, če ga jutri ne bo?«
Na to prigodo sem se – povsem nehote, bi pomislil Proust – spomnil, ko sem oni dan prenašal celotni veliki jezikovni model Llama. Največja izvedenka meri skoraj 800 gigabajtov, kar res ni malo, a vendarle z lahko sede na povprečno velik disk. In ta Llama je prebrala celotni internet. Še več, februarja smo lahko brali, kako so v Meti za urjenje Llame z interneta nezakonito sneli vse dosegljive e-knjige, ki so merile dobrih 80 terabajtov. To je resda preveč za povprečni računalnik, a ne nedosegljivo mnogo. Podobno velja tudi za druge modele, denimo DeepSeek.
Pred poltretjim desetletjem se je internet, dasiravno je bil objektivno manjši, zdel neskončno velik. Dostop je bil drag, da bi ga prenesli na domači disk ali kakšen strežnik, se je zdelo nemogoče. Leta 2025 obstaja skrivnostni oblak, v katerem živi vse. K prenosu interneta je pomembne korake naredil Internet Archive, ki poskuša arhivirati vse spletne strani v različnih časovnih obdobjih, pa tudi Google mora poznati vsebino vseh obče dostopnih strani, da lahko hitro išče in pokaže rezultate. Nekoč je obstajal tudi Google Cache.
Razlika med letoma 2021 in 2025 je ogromna. Seveda DeepSeek ni kopija celotnega interneta, a na neki način pooseblja srž. Paradoksalno pa se je spremenilo razumevanje prenosa podatkov. Leta 2001 smo podatke z interneta prenašali, da bi jih iz tujega računalnika shranili v svojega. Gradili smo ogromne zbirke mp3 in divx, ki smo jih predvajali v nedogled. Danes, ko bi internet dejansko lahko prenesli, saj so povezave dovolj hitre, diski dovolj prostorni, zbirke dovolj popolnjene, pa tega nihče več ne počne. Danes je večina prometa namenjena konzumaciji in je takoj izgubljena kot solze v dežju, bi rekel Rutger Hauer. To ni pretiravanje. Samo Netflix ustvarja več kot 15 odstotkov vsega prometa na internetu, vse pretočne storitve pa že več kot polovico. Leta 2023 je globalni internetni promet dosegel skoraj 60 eksabajtov. Dejansko torej internet v celoti večkrat prenesemo, le nihče ničesar ne shrani.
Za to spremembo v načinu uporabe so odgovorni ezoterični oblaki, v katerih najdemo vse od filmov in glasbe do člankov in iger. Tako se nismo poslovili le od shranjevanja vsebin, ki smo jih nekoč pretočili (legalno ali ne) z interneta, temveč tudi od fizičnih nosilcev medijev. Moderni računalniki nimajo več reže za zgoščenke, diskete so umrle že pred desetletjem. PlayStation 4 je že leta 2013 ponujal prenos iger z interneta, Xbox Series S iz leta 2020 pa sploh ni več podpiral nobenih fizičnih medijev. Danes imajo domače zbirke filmov le še največji cinefili.
Leta 2023 je globalni internetni promet dosegel skoraj 60 eksabajtov. Dejansko torej internet v celoti večkrat prenesemo, le nihče ničesar ne shrani.
Po drugi strani pa se internet fragmentira in zapira, standardizacija in odprtost izginjata. V zelo starih časih smo lahko vsebine BBS in kasneje novičarskih skupin (usenet) prenesli k sebi. Ko so se pojavili forumi na spletnih straneh, je bilo branje dostopno brez prijave. Vse spletne strani je bilo mogoče prenesti na disk, za kar smo uporabljali posebne programe, ki so se odpravili več nivojev globoko v drevesno strukturo. Še danes imam na disku izčrpna spletišča z domen .edu, ki obravnavajo različne kemijske tematike.
Dandanes je v analog pretočnih vsebin pretvorjena tudi človeška interakcija. Forume so zamenjala družabna omrežja, ki so v veliki meri zaprta. Že za prebiranje vsebin na Facebooku ali X je potrebna prijava, videoposnetkov s Tiktoka ali slik z Instagram sploh ni mogoče prenesti (brez posebnih vtičnikov ali aplikacij). To ima povsem praktične posledice, saj si tudi moderni iskalniki na njih pogosto polomijo zobe, umetna inteligenca pa po najboljših močeh postrga javno dostopne profile, če z upravljavcem storitve niso sklenili odplačnega dogovora. V silose so čedalje pogosteje zaprte tudi profesionalne vsebine, saj so plačljivi zidovi nekaj vsakdanjega za Bloomberg, Le Monde ali Dagens Nyheter.
Usoda ima res smisel za ironijo. Od interneta, ki smo ga želeli prenesti, pa ga nismo mogli, smo v nekaj desetletjih prišli do točke, ko to sploh ni več smiselno, dasiravno bi bilo tehnično mogoče. Richard Stallman je leta 1997 napisal esej Pravica brati kot opozorilo, kaj se lahko zgodi, če se vse vsebine preselijo v oblake korporacij, ne da bi uporabil besedo oblak. A preden nas pogoltne Stallmanova distopična prihodnost, bomo desetletja živeli v banalnem svetu, kjer nas bodo dnevno jezili gnitje hiperpovezav, načrtovane smrti v oblake povezanih Nestovih termostatov in izginjajoči naslovi z Netflixa.
