Fujifilm X-Pro3
Fujifilm je nekoliko samosvoje fotografsko podjetje, kar lepo dokazuje novi model X-Pro3. Gre sicer za naslednika aparata X-Pro2 iz leta 2016, brezzrcalni fotoaparat višjega razreda z izmenljivimi objektivi in s tipalom velikosti APS-C. V nasprotju z večino brezzrcalnih modelov, ki navdih iščejo pri aparatih DSLR, se ta model zgleduje po fotoaparatih tipa rangefinder. V praksi gre za aparate, ki nimajo sistema prizme ali zrcal, okular pa je zamaknjen na stran aparata.
Model X-Pro3 odkrito meri na fotografe, ki cenijo počasnejšo, bolj premišljeno fotografijo. Na to posebej opozarja skriti zaslon na zadnji strani. Ta je namreč na tečaju obrnjen proti ohišju aparata, po potrebi se nagne navzdol (do 180 stopinj). Na njegovi zunanji strani tega je še en manjši zaslon, ki ga sprva hitro spregledamo, saj gre za zaslon e-ink brez osvetlitve. Uporabimo ga lahko kot statusni zaslon (torej za prikaz nastavitev), lahko pa na njem prikažemo barvne nastavitve, ki so prevzete od Fujijevih analognih fotografskih filmov. Če je nastavljena obdelava slike z močnejšimi barvami, se bo zadaj prikazal logotip filma Velvia, ki je znan po intenzivnih barvah.
Ideja je zanimiva, z njo želijo fotografe odvaditi od takojšnjega ogleda vsake zajete fotografije. Menimo, da gre v praksi bolj za dokazovanje kot pa neko res uporabno novost. Nekako tako, kot tipkovnice brez odtisnjenih znakov, s katerimi želimo pokazati svetu, da obvladamo slepo tipkanje, tu pa pač dokažemo, da smo »kul« in da slikamo kot nekoč, brez zaslonov. Kar je, seveda, laž, saj zaslon je (le bolj skrit), hkrati si lahko ogledujemo fotografije tudi prek okularja.
Statusni zaslon s tehnologijo e-ink je sicer koristen, a žal ni osvetljen in tako v temnejših pogojih skoraj neberljiv. Pravi zaslon (ki je, mimogrede, občutljiv na dotik) pa bi lahko bil na vrtljivem tečaju kot pri marsikaterem aparatu, denimo na Canonovih DSLR in video kamerah. Tam se lahko odločimo, da ga pospravimo (torej obrnemo ob ohišje aparata), hkrati pa omogoča več kotov uporabe. Fujijeva rešitev zna biti v napoto tudi pri uporabi določenih stativov – v našem primeru je bila ploščica stativa preširoka, da bi lahko zaslon odprli za več kot 90 stopinj.
Kar nekaj izboljšav je bil deležen okular. Ta je večji kot prej in hibriden, torej lahko uporabljamo klasični, optični okular ali pa preklopimo na digitalnega. Ker pot svetlobe tu ne gre skozi objektiv, je optični okular pač omejen – kot vedno pri aparatih tipa rangefinder. Digitalni okular uporablja po novem zaslon OLED z odličnimi barvami in kontrastom, pohvalna je tudi hitrost osveževanja, ki je 100 slik na sekundo. Okular je opremljen s tipalom, ki ugasne majhen zaslon, ko aparat umaknemo od očesa, s tem pač varčuje z energijo.
Ohišje je res odlične kakovosti, deluje trpežno, poskrbeli so tudi za odpornost na vremenske vplive. Plošči na zgornji in spodnji strani sta iz titana, ohišje pa iz magnezijeve zlitine. Ohišje ni ravno majhno, je pa držalo na desni strani razmeroma ozko – kot pri predhodniku velja tudi tu omeniti, da si lahko omislimo dodatna, bolj odebeljena držala. Aparat sicer nima vgrajene bliskavice, ima pa seveda klasični vmesnik za zunanje bliskavice.
Nadzorna shema je ostala enaka kot pri večini Fujijevih zmogljivejših modelih. Ta je pisana na kožo fotografom stare šole, ki razmišljajo o kombinaciji in razmerju hitrosti zajema, zaslonke in občutljivosti. Funkcijskih tipk je malenkost manj, kot smo vajeni pri aparatih tega razreda, v primerjavi s predhodnikom je ta model izgubil štiri smerne tipke, uporabljene za sprehajanje po menijih. Ostaja seveda večsmerna krmilna paličica, tistim z malo večjimi rokami bo mogoče premajhna in premalo natančna. Razumemo, da so želeli nekoliko bolj minimalistično ohišje, a vseeno so bile tiste tipke kar uporabne, sploh ker smo jih lahko uporabili tudi za hitri dostop do določenih funkcij. Na strani ostajata dve reži za pomnilniške kartice SD (obe podpirata tudi UHS-II), vgrajeno baterijo lahko polnimo tudi v kameri prek vmesnika USB-C.
Tipalo je enako kot v modelu X-T3, ki smo ga preizkusili v začetku leta, vgrajen pa je tudi novi slikovni procesor. Rezultat je res vrhunska kakovost fotografij. Gre za tipalo APS-C, ki je zaradi velikosti nekoliko bolj omejeno od tipal polne Leica velikosti, ki jih že najdemo v nekaterih tekmecih tega cenovnega razreda. Vseeno pa ponuja aparat odlične barve, dinamični razpon in ostrino. Tudi šum je zelo dobro nadzorovan. Hitrost ostrenja je večja kot pri predhodniku, manj težav ima tudi pri temnejših svetlobnih pogojih. Dobro je tudi sledenje objektom, torej konstantno ostrenje.
Zgoraj smo že omenili Fujijevo barvno obdelavo fotografij JPEG, kjer izberemo ekvivalenten analogni film, po katerem se aparat zgleduje. Če fotografiramo v obliki RAW, pa lahko fotografije obdelamo že v fotoaparatu in jim tako naknadno dodamo eno izmed omenjenih obdelav.
Novi X-Pro3 je odličen fotoaparat, a moramo priznati, da v tem segmentu raje priporočamo sorodni model X-T3. Ponuja namreč enako tipalo v sicer večjem in malenkost težjem ohišju, a z bolj praktičnim zaslonom in boljšo upravljalno shemo. Hkrati je malenkost cenejši – X-Pro3 velja 1.900 evrov (samo ohišje), kar je skoraj petsto evrov več kot X-T3.
Kljub temu pa je X-Pro3 dovolj drugačen, da bo marsikoga že zaradi tega prepričal. V času, ko smo obsedeni s čimhitrejšim ogledom fotografij, je prav prijetno komu pokazati, da mu pravzaprav ne moremo ničesar pokazati. Sicer ne gre tako daleč kot Leica M-D, ki sploh nima zaslona, a vseeno ponuja zanimivo alternativo. Za Fujifilm je sicer na voljo tudi soliden nabor odličnih objektivov in adapterjev.
Fujifilm X-Pro3
Kaj: digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi
Ločljivost: Do 6.240 × 4.160.
Tipalo: Efektivno 26 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 1.900 EUR (ohišje)
Za: Kakovost fotografij, kakovost ohišja, hitrost ostrenja.
Proti: Omejen zaslon, cena.
Citat: Menimo, da gre v praksi bolj za dokazovanje kot pa neko res uporabno novost.
