V zadnjih letih je 3D tisk doživel še zadnjo fazo razvoja, skozi katero mora tehnologija, preden spremeni svet. Postal je dovolj poceni, da je dostopen tudi domačim uporabnikom, industrija pa ga že uporablja. Naslednji korak je 3D tisk kovin, ki ga potrošniki še nismo dobili.
Ni kraja na kopnem, od koder ne bi mogli vsaj nekako stopiti v stik s civilizacijo. Če ne drugače, lahko v najbolj odmaknjenih kotičkih uporabimo satelitski telefon. Povsem drugače pa je pod tremi četrtinami površja, ki ga pokrivajo oceani. Elektromagnetno valovanje v vodo prodira zelo slabo, zato na podmornicah ni interneta, raziskovalna potopna plovila so privezana s kabli, črnih skrinjic pa včasih ne najdejo. In GoPro ne najde Wi-Fija.
Vsaj trideset let imajo papirji iz barvnih laserskih tiskalnikov in fotokopirnih strojev prostemu očesu neviden podpis, iz katerega lahko preberemo, kdaj, kje in kaj je natisnilo neki dokument. Šele zadnjih 15 let je to javno znano in šele letos se je ta informacija prebila v zavest laične javnosti, saj so v ZDA obsodili žvižgačičo, ki so jo ujeli tudi zaradi teh podpisov. Rumene mikropike skrivaj spremljajo naše dokumente.
Eden izmed pomembnih, a pogosto spregledanih sestavnih delov v mozaiku električnega avtomobila je polnilni standard. Če želimo v akumulatorje v kratkem času pretočiti dovolj energije, da bomo prevozili nekaj sto kilometrov, mora biti priključek ustrezno oblikovan in standardiziran, kabli dovolj debeli, talna infrastruktura temu primerna itd. Na trgu je ta hip več standardov, a k sreči kaže, da bo nazadnje vsaj na evropski celini prevladal en sam.
Minili so časi, ko je bilo treba za uporabo računalniškega prepoznavanja posnetkov poznati vse podrobnosti te tehnologije, jo večidel samostojno sprogramirati in imeti hkrati dovolj lokalne računske moči. Amazon že nekaj časa ponuja knjižnice (API), ki to za nas počno na Amazonovi programski in strojni opremi. Sadovi strojnega učenja so tako na voljo vsem.
Šifriranje sporočil je z razvojem računalništva in matematike napredovalo do te mere, da poznamo algoritme, za katere lahko matematično dokažemo, da so za vse praktične namene nezlomljivi. Toda včasih to ne zadostuje, saj bi želeli prikriti samo dejstvo, da sploh komuniciramo. Umetnost skrivanja informacij v vsem dostopnih na videz neškodljivih podatkih se imenuje steganografija. Uporablja se že stoletja, osebni računalniki in večpredstavnostne datoteke so ji dodali novo razsežnost, internet pa je postal idealno gojišče zanjo.
Odkar je šport postal sila resen posel, so napake pri sojenju nezaželene. K sreči se je hkrati s profesionalizacijo športa razvijala tudi tehnologija, ki danes omogoča zelo natančno sledenje žogam in žogicam. Tehnologija, ki uspešno deluje v tenisu, badmintonu, odbojki in številnih drugih športih, je dovolj izpopolnjena za uporabo na najvišjih ravneh. Trka celo na nogometna vrata. Pomisleki so le še športni, družbeni in poslovni.
Računalniki so danes nepogrešljiv sestavni del Formule 1. Pomembnega dela ne opravljajo le v dirkalniku, kjer spremljajo podatke iz stotin senzorjev, da se avto v hipu odziva na spremembe v okolici, temveč zlasti v raziskovanih laboratorijih. Moderni dirkalniki so rezultat petabajtov podatkov in milijonov ur procesorskega časa. Toda začelo se je na pisalnih mizah.
Verjetno ste že prebrali kakšno športno novico na Twitterju, ki jo je napisala umetna inteligenca, pa tega niste opazili. Če bi morali ugotoviti, katero sliko je narisal kakšen postmodernist in katero računalnik, bi bili v hudi zadregi. Računalniško generirane glasbe v krajših videoposnetkih na YouTubu pa tako ali tako ne opazimo več. Umetna inteligenca je začela snemati tudi – resda odbite – filme, prevajati pa tako ali tako zna že zelo solidno. Kaj ljudem sploh še ostane?
Evolucija je problem zapisa velike količine podatkov na majhen prostor že zelo učinkovito rešila. V skoraj vsaki človeški celici, ki meri do nekaj stotink milimetra, je zapisan celoten genski material, ki ga je za tri milijarde baznih parov ali kakšnih 750 megabajtov. Zakaj torej vztrajamo pri magnetnem zapisu ali siliciju? Biotehnologija že intenzivno raziskuje, kako bi enako shranjevali tudi računalniške podatke.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
