Zgodovina računalništva v Sloveniji - Uporabniška omrežja

Omejen dostop do prvih raziskovalnih omrežij ter pomanjkljivosti lastniških, javnih in drugih dostopnih tehnologij so uporabnike spodbudili k razvoju lastnih rešitev z izrazitim poudarkom na različnih oblikah elektronskega sporazumevanja in sodelovanja. Uporabniška omrežja z bolj ali manj neodvisnimi vejami v Evropi, Kanadi in na Daljnem vzhodu so v 80. letih uživala velik ugled.

Uporabniška omrežja so temeljila na samoorganizaciji, prostovoljstvu in vzajemnem spoštovanju dogovorov. Ključna je bila tudi iznajdljiva uporaba obstoječih, cenovno ugodnih sredstev in možnosti. Lahko rečemo, da gre za prva ljubiteljska in splošno dostopna omrežja. Bistveni značilnosti uporabniških omrežij sta odsotnost posebne omrežne infrastrukture in uporaba preprostega načela »shrani in posreduj« za verižno posredovanje podatkov med izvorno in ciljno napravo. Tok podatkovnih paketov v takšnih omrežjih poteka po vnaprej določenih poteh ali verigah, sestavljenih iz bližnjih računalnikov. Podatki se na računalniku shranijo in nato ob prvi priložnosti ali ob dogovorjenih rednih terminih pošljejo naslednjemu računalniku v verigi. Pobuda za prenos podatkov v teh omrežjih običajno izhaja iz izvorne naprave, ne iz končne, kot je značilno za večino drugih vrst računalniških omrežij.

Za prenos podatkov in sporočil med bližnjimi računalniki so uporabniki lahko izkoriščali brezplačne ali vsaj cenene krajevne in nočne (telefonske) klice, vsak člen verige je nosil polno odgovornost za vestno zagotavljanje storitev. Glede na možnosti in potrebe uporabnikov so v omrežja lahko uvedli tudi bolj urejene sklope vozlišč z najetimi telefonskimi povezavami, s čimer so zagotovili večjo hitrost, predvidljivost in zanesljivost vsaj v ključnih delih omrežja.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Uporabniška omrežja so v zgodovini računalniških omrežij še posebej velik pečat pustila s prvimi splošno dostopnimi storitvami za elektronsko sporazumevanje in sodelovanje. Utemeljila so širok nabor storitev, od preproste izmenjave sporočil in novic, sporočilnih seznamov, pogovornih ali novičarskih skupin do prvih klepetalnic, elektronskih oglasnih desk in podobno.

Uporabniška omrežja Bitnet/EARN (1975–1992)

Eno prvih vplivnih uporabniških rešitev VNET so za lastne potrebe sredi 70. let oblikovali zaposleni v podjetju IBM. Ob pomoči obstoječe komunikacijske programske opreme in poceni klicnih povezav so med velikimi računalniki IBM/370 omogočili preprosto izmenjavo podatkov in elektronske pošte na daljavo. Zasebno omrežje IBM VNET je leta 1979 povezovalo že skoraj 300 velikih računalnikov. S centri IBM v Evropi so vzpostavili tudi za tisti čas zmogljivo satelitsko povezavo s hitrostjo 19.200 bitov na sekundo, izmenjava sporočil in podatkov med računalniki pa je skoraj izključno potekala prek kratkotrajnih klicnih povezav s hitrostjo največ 2.400 bitov na sekundo.

Dostop z zaslonskim terminalom IBM. Eduardo Testart na Wikimedia.

Rešitev so nato delili z akademskimi uporabniki, ki so tako oblikovali prvo bolj odprto in obsežno akademsko omrežje Bitnet s skoraj enakimi značilnostmi. Evropsko vejo omrežja European Academic and Research Network (EARN) so leta 1983 oblikovali člani združenja evropskih akademskih in raziskovalnih omrežij (RARE). V vsaki državi so vzpostavili eno vozlišče oziroma dostopno točko, prek katere so do omrežja dostopali vsi uporabniki v državi, državna vozlišča pa so povezali z najetimi telefonskimi povezavami. Evropska veja je tako izgubila izvorni značaj »cenenosti«, saj so visoki stroški najetih povezav članom povzročali precejšnje težave. Vse izmenjave med kontinentoma so potekale prek ene same najete transatlantske povezave s hitrostjo največ 9.600 bitov na sekundo. Uporabniško omrežje Bitnet je vrhunec doseglo na začetku 90. let, ko je povezovalo približno 3.000 računalnikov akademskih uporabnikov v ZDA, Kanadi, Evropi, Izraelu, Indiji in zalivskih državah.

Unix v Sloveniji

Uporaba operacijskega sistema Unix je pri nas zaostajala za bolj razvitimi državami. Sredi 80. let so znanstvene delovne postaje in miniračunalnike z Unixom med prvimi začeli uporabljati na Inštitutu Jožef Stefan in Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, močno uporabniško jedro pa so oblikovali tudi na Univerzi v Mariboru.

Tudi akademski uporabniki v Jugoslaviji so si prizadevali vzpostaviti povezavo z omrežjem Bitnet/EARN, saj je to predstavljalo najboljšo možnost za elektronsko sporazumevanje z raziskovalci v tujini in dostop do najnovejših znanstvenih in tehničnih podatkov. Povezavo z Bitnetom so prek najete telefonske povezave do avstrijskega Linza prvič vzpostavili jeseni 1988, in sicer na računalniku IBM 3090 Republiškega zavoda za statistiko v Beogradu. To je bila prva povezava z mednarodnimi računalniškimi omrežji v Jugoslaviji. Dostopno točko s prehodom na lastno omrežje DECnet so nato spomladi 1990 vzpostavili še na računalniku DEC MicroVAX 3500 Fakultete za elektrotehniko v Beogradu. Storitve za elektronsko pošto oziroma poštne sezname (LISTSERV) so prek te dostopne točke na začetku 90. let veliko uporabljali tudi slovenski akademski uporabniki. Z avstrijske strani so povezavo Beograd–Linz prekinili leta 1993.

Znanstvena delovna postaja HP 9000. Thomas Schanz na Wikimedia.

Uporabniška omrežja Usenet/EUnet (1978–1993)

Še pomembnejše in bolj značilno uporabniško omrežje Usenet (ali UUCPnet) so konec 70. let v ZDA oblikovali uporabniki miniračunalnikov in znanstvenih delovnih postaj z operacijskim sistemom Unix. Tudi tu so preprosto izmenjavo podatkov in sporočil omogočili z obstoječo in s prosto dostopno programsko opremo (Unix-to-Unix Copy). Izmenjave so skoraj izključno potekale prek brezplačnih krajevnih klicnih povezav med bližnjimi računalniki in ob strogo vnaprej dogovorjenih terminih. Ob pomoči imenika povezav so uporabniki vnaprej določili najbolj praktično pot, ki je po omrežju vodila od izvorne do ciljne naprave. Običajna prenosna hitrost je bila le 1.200 bitov na sekundo, zato so izmenjave z veliko členi v verigi lahko trajale tudi več dni. Posebej vplivne so bile pogovorne oziroma novičarske skupine, ki so omogočile izmenjavo znanja in programske opreme za operacijski sistem Unix. To je bilo pravzaprav eno prvih družbenih omrežij, pogovorne skupine pa so kmalu zajemale vse vrste vsebin, ne le tehničnih. Odjemalci so sveže objave naročenih skupin samodejno prejemali en- ali dvakrat dnevno.

Dostop z osebnim računalnikom IBM PC. Bill Branson na Wikimedia.

Prva poskusna sporočila so na ta način iz ZDA v Anglijo prenesli že leta 1979, kmalu zatem pa je stekla prva redna izmenjava podatkov med računalniki v Angliji, na Nizozemskem, Danskem in Švedskem. Združenja Unix uporabnikov po Evropi so v nekaj letih oblikovala evropsko vejo, prvo prosto dostopno vseevropsko omrežje EUnet z glavnim vozliščem v Amsterdamu. Postopoma so tudi tu oblikovali sklope stalnih vozlišč oziroma dostopnih točk na državni in krajevni ravni, saj je več dostopnih točk pomenilo, da je do omrežja s krajevnimi klici lahko dostopalo vedno več končnih odjemalcev. Z naraščanjem števila uporabnikov Unix v Evropi je do konca 80. let razmeroma hitro naraslo tudi število računalnikov v omrežju (na okrog deset tisoč). V tem času so že bolj ali manj vsa nacionalna akademska in raziskovalna omrežja evropskih držav poskrbela za ustrezne prehode na uporabniški omrežji Bitnet/EARN in Usenet/EUnet.

Prvo povezavo z omrežjem EUnet v Jugoslaviji so leta 1988 vzpostavili uporabniki na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Tam so naslednjih pet let vzdrževali tudi uradno državno vozlišče za vse jugoslovanske uporabnike. Uporaba je bila v tem času še vedno omejena na akademske uporabnike, vendar nič manj prelomna. Ob pomoči storitev uporabniških omrežij, kot sta Bitnet in Usenet, so si lahko redno dopisovali s tujimi kolegi in s Slovenci na študiju ali delu v tujini. Pomembna je bila novičarska skupina soc.culture.yugoslavia, ki so jo ustanovili spomladi leta 1991 in jo je v času slovenske osamosvojitvene vojne po nekaterih ocenah prebiralo vsaj sto tisoč ljudi po vsem svetu.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.