Visoka televizijska ločljivost je tu!

Objavljeno: 29.8.2006 02:10 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Preizkusi | Revija: Julij 2006

No, skoraj. Siol je namreč v času svetovnega nogometnega prvenstva razveselil številne ljubitelje žogobrca in tehničnega napredka ter paketu programov na Siol TV dodal prenose vseh tekem v visoki ločljivosti, a le poskusno in samo ponekod.

Prenose nogometnih tekem je bilo mogoče (oziroma je, če tole berete pred finalom, še vedno mogoče) spremljati v nekaterih gostinskih lokalih in trgovskih središčih po vsej Sloveniji, televizijo visoke ločljivosti pa so na veselje vseh sodelavcev Monitorja (še bolj pa onih pri sestrski Mladini) "napeljali" tudi v naše uredništvo.

1080i

Televizijski prenosi, ki jih Siol dobiva od EBU prek satelita Astra oziroma satelitskega kanala Euro 1080, so v ločljivosti 1080i. Prepleteno slika z ločljivostjo 1920 x 1080 pik sicer podpirajo vsi televizorji in projektorji, označeni s HD Ready (in tudi številni starejši modeli, ki te oznake še nimajo), a le zelo redki v popolnosti. Mi smo preizkusili oba tovrstna televizorja, ki ju je trenutno sploh mogoče dobiti pri nas, 94-centimetrska Benq DV-3750 (ki smo ga sicer predstavili v aprilskem Monitorju) in Philips 37PF9830.

V lokalih, kjer so predvajali nogometne tekme v visoki ločljivosti, so večinoma uporabljali večje plazemske televizorje, ki so sicer pripravljeni za HD, a ločljivosti 1080i ne podpirajo v celoti. Njihova ločljivost je namreč največkrat 1024 x 768 ali 1024 x 1024 pik. Kakovost slike je sicer tudi v tem primeru neprimerno boljša od klasičnega televizijskega prenosa, prav vseh njenih prednosti pa ti televizorji vseeno ne pokažejo. Podobno velja za vse televizorje LCD, ki imajo ločljivost 1366 x 768 in so torej primernejši za ločljivost 720p.

Težave

Pred objavo tega članka smo se še malo sprehodili po nekaterih lokalih, kjer naj bi imeli nameščen SiOLov HDTV prenos nogometnega prvenstva. Ugotovili smo, da imajo namesto tega na plazmatskih zaslonih raje "navaden" Kanal A. Pravijo da zato, ker se "zatika". SiOL odgovarja, da imajo težave v produkciji signala (stiskanje in obdelava signala) in ne s hitrostjo povezave.

Kakorkoli že, v živo smo se lahko prepričali, da je televizijska slika visoke ločljivosti res razred ali celo dva boljša od navadne. Nekoliko sicer pretiravajo vsi tisti tržniki, ki pravijo, da je razlika takšna, kakršna je bila leta 1974, ko smo gledali prvo svetovno nogometno prvenstvo v barvah (starejši bralci se prav gotovo še spominjajo, kako so v tistih časih televizijski poročevalci opisovali barve dresov - "brazilski nogometaši nastopajo v rumenih majicah - za tiste s črno-belimi televizorji v svetlo sivih"), a napredek je vsekakor velik.

Veliko večja ostrina slike se najbolj pozna pri podrobnostih. Igralci, zlasti ko so posneti z večje oddaljenosti, so veliko bolj ostri. Preberemo lahko celo imena na majicah, ki jih pri navadnem prenosu vidimo samo kot neoster zmazek. Tudi gledalci na tribunah niso več neostra barvna gmota ljudi, temveč lahko jasno vidimo vsakega posameznega navijača. Toda da vas tale opis ne bi po nepotrebnem zavedel - vse to je seveda odvisno tudi od zornega kota kamere. Med prednosti vsekakor velja prišteti tudi široko sliko, s katero lahko brez popačenja zapolnimo zaslon 16 : 9.

ADSL2+

Pogoj za sprejem Siolove televizije visoke ločljivosti je internetni priključek ADSL2+, dobili pa smo tudi nov televizijski vmesnik (tako imenovani set-top-box). Sagemov je v primerjavi z "navadnim" Aminom, kakršnega imajo sicer uporabniki Siol TV, kar pošteno velika škatla, opremljena celo z majhnim ventilatorjem. Namestitev je bila enostavna, saj ga je bilo treba samo priključiti na usmerjevalnik ADSL in na televizor. Ta mora biti seveda "HD Ready" in imeti digitalni video vhod, HDMI ali DVI.

Sagemov vmesnik omogoča predvajanje televizije visoke ločljivosti.

13 Mb/s

Kaj pa morebitne slabosti? Prenos videa visoke ločljivosti zahteva precej večjo pasovno širino povezave, kakršnakoli ta pač je. Pri Siolu je to seveda internet. Izvirni signal, kot prihaja s satelita, ima bitno hitrost 38 Mb/s in to je tudi za ADSL2+ preveč, zato so ga pri Siolu dodatno stisnili na 13 Mb/s (in mu mimogrede dodali še domači zvok). Nogometne tekme so prenašali v zapisu MPEG-4 AVC, ki mu krajše pravijo tudi h.264 in se tudi sicer najpogosteje uporablja za prenos televizijske slike visoke ločljivosti.

Zaradi dodatnega stiskanja je tu in tam (zlasti pri hitrih premikih kamere) mogoče razločno opaziti značilne napake zaradi stiskanja MPEG-4, ki, resnici na ljubo, niso pokvarile splošnega vtisa, je pa izvirna satelitska slika seveda kljub temu še nekoliko ostrejša. Za povrh je za navadno telefonsko parico tudi 13 Mb/s veliko in če povezava ni brezhibna (nanjo vpliva oddaljenost od telefonske centrale, kakovost napeljave in še marsikaj), se kljub ADSL2+ slika od časa do časa malce zatika in trepeta.

SDTV

Med nogometnim prvenstvom je bilo mogoče na Siol TV spremljati tudi poseben nogometni kanal, pri katerem so izvirni signal v visoki ločljivosti spremenili v standardno ločljivost, vendar ohranili široko sliko. Kanal SDTV so lahko spremljali vsi naročniki, najbolj pa so se ga razveselili številni lastniki plazemskih televizorjev in televizorjev LCD s širokimi zasloni.

Poti nazaj ni

Še najslabša lastnost visoke ločljivosti je težak prehod nazaj. Navadna televizijska slika, ki se nam je še malo prej zdela povsem sprejemljiva, je namreč kar naenkrat videti hudo neostra. Zato se seveda kar samo po sebi zastavlja vprašanje, kakšni so Siolovi načrti po nogometnem prvenstvu in kdaj nameravajo televizijo visoke ločljivosti uvrstiti v redno ponudbo.

V Siolu so nam povedali, da nameravajo poskusno prenašanje HDTV nadaljevati tudi po koncu svetovnega nogometnega prvenstva in se že dogovarjajo s ponudniki vsebin. Do konca leta naj bi bili tehnično povsem pripravljeni za redno oddajanje, ali bodo HDTV takrat tudi res uvrstili v svojo redno ponudbo, pa bo odvisno tudi od tega, ali jim bo do takrat uspelo zagotoviti dovolj primernih vsebin in cenovno dostopnih naročniških naprav, torej set-top-boxov.

Tudi T-2

Tudi konkurenčni T-2 že nekaj časa testno prenaša tri satelitske HD programe, vendar jih lahko gledajo le tisti, ki so se potrudili urediti ogled prek računalnika in programa VLC (glej rubriko Nasveti v tokratni številki). Ustreznega "set top boxa" pri T-2ju namreč (še) nimajo. Za ogled seveda tudi tu potrebujemo dovolj zmogljivo povezavo. Naš VDSL, ki trenutno deluje z internetno hitrostjo 10 Mb/s (skozi 1 Mb/s) in 5 Mb/s televizijo, se izkaže kot prešibka. Kanali so namreč kodirani s hitrostjo 15 Mb/s, kar je ravno na meji, to pa pomeni, da slika bolj ali manj neuporabno trepeta.

Televizijo BenQ je posodilo podjetje Avtera, www.avtera.si, Philips pa podjetje Eltus, www.eltus.si.

Siol HDTV

Kaj: Televizija visoke ločljivosti.

Kdo: Siol, www.siol.net.

Cena: Še ni znana, poskusno oddajanje.

Za: Zelo ostra slika z ločljivostjo 1080i, razmerje 16 : 9.

Proti: Zahteva dobro povezavo ADSL2+, slika bolj stisnjena kot pri izvirnem satelitskem oddajanju.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki