Uvodnik: Je moč tehnoloških velikanov prevelika?
Tehnološki velikani Twitter, Facebook, Google in Amazon so postali tako močni, da so z eno potezo odrezali najmočnejšega moža sveta, ameriškega predsednika ZDA. Toda to so naredili šele tedaj, ko jim je ustrezalo, morda celo takrat, ko so si končno upali. In veliko po tem, ko so ga kot digitalnega kralja najprej ustoličili.
Tik pred dokončno zamenjavo oblasti v ZDA je Twitter Donaldu Trumpu odvzel dostop do uporabniškega računa, s katerim je nagovarjal svojih 88 milijonov sledilcev (in posredno še več drugih potencialnih volivcev). Podobno so ukrepali tudi pri Facebooku, Instagramu (ki je v lasti Facebooka) in Googlovem Youtubu. Razlog je bil spodbujanje nasilnega pohoda privržencev na sedež ameriškega zveznega kongresa. Ugasnitvi družabnih omrežij je skorajda v trenutku sledila tudi Trumpova »ugasnitev« v tradicionalnih medijih, ki so se v veliki meri napajali prav iz prvih.
Trumpovi privrženci so se začeli pospešeno zbirati na alternativni platformi Parler, toda tudi ta je bila ukinjena – pri Applu in Googlu, ki sta iz svojih trgovin odstranila ustrezno aplikacijo, Amazonu, ki je storitvi odrekel oblačno gostovanje, Twiliu, ki je odrekel dvostopenjsko preverjanje pristnosti, Okti, ki je odrekla avtentikacijo uporabnikov, in na koncu celo odvetnikih, ki tako izpostavljene družbe niso hoteli več zastopati. Za povrh so se našli aktivisti, ki so iz umirajočega Parlerja izsesali vse vsebine, besedilne, slikovne in video, tudi tiste, ki so jo jih uporabniki »zbrisali«, in jih javno objavili.
Zdi se, da je, vsaj v digitalnem svetu, zavel veter, ki Trumpa in trumpizma ne prenaša več. Toda zakaj je tam sploh vzcvetel, zakaj ni bil »izbrisan« že prej, sploh pa – ali so res zasebna podjetja tista, ki so odgovorna za tovrstne izbrise?
Uporabnik Facebooka je na elektronskem zasebnem zemljišču dobrodošel izključno kot poslovni partner ali potrošnik. Le če je za tehnološke velikane dovolj pomemben, se mu malce pogleda skozi prste.
Kot v svojem odličnem prispevku na Disenzu ugotavlja kolega Lenart Kučić, je tovrstni populizem družabnim omrežjem in sploh digitalnim velikanom zelo lepo »sedel«. V resnici so le prevzeli poslovni model, ki so ga že pred leti uvedli rumeni časopisi in tabloidi – objava provokativnih, šokantnih, tudi žaljivih in celo mejno kaznivih prispevkov ter »škandalov« se finančno vedno izplača. »Svoboda izražanja« je le druga beseda za »svobodno« (neodgovorno) objavljanje vsebin in »svobodno« (neovirano) poslovanje na medijskem trgu. »Lastnikov tabloidov in tudi večine drugih komercialnih medijev ni pri objavah omejeval nikakršen javni interes ali etični kodeks, temveč predvsem ali izključno ocena tveganj. Jih bo kdo tožil? Bo višina morebitne odškodnine večja od zaslužka z določeno objavo? Se bodo zamerili pomembnemu oglaševalcu ali politiku?« piše Kučić. In enako velja za digitalne tabloide, Twitter in Facebook, Trumpove objave pa so bile natanko takšne, kot si jih te platforme lahko le želijo, provokativne in »viralne«.
Zakaj izbris šele zdaj? Morda zato, ker je Trump prestopil rubikon, bolj verjetno zato, ker ni več na oblasti. In še bolj verjetno zato, ker so na oblasti zdaj »oni drugi«, tisti, ki se zavzemajo za uvedbo regulacije družabnih medijev. Morda se jim je smiselno malce prikupiti, da bo regulacija, do katere bo brez dvoma nekoč prišlo, bolj prizanesljiva. Tehnološki velikani so torej preračunljivi. Preračunljivi so bili prej, ko so pomembnežem dovolili kršiti pravila svojih platform, zaradi česar bi vsak običajen uporabnik že davno »letel«, in preračunljivi so zdaj, ko so uporabili cenzuro. Cenzuro, kot jo navadno izvaja oblast ob pomoči zakonov, sodstva in represivnih aparatov, tokrat pa je to opravilo zasebno podjetje.
Tej cenzuri lahko seveda rečemo tudi drugače, denimo uredniška politika, kot jo ima po zakonodaji vsak tradicionalen medij. Tudi družabna omrežja v resnici imajo uredniško politiko in celo urednike, čeprav se z vsemi štirimi otepajo tega, da bi bili nekoč prepoznani kot – medij. Medij, kjer pravila delovanja ne bodo odvisna od tega, kaj bosta rekla Mark in Jack, ampak od tega, kar bo pisalo v zakonih. Do takrat pa ima uporabnik Facebooka na platformi približno toliko pravic kot obiskovalec zasebnega parka, poslovne stavbe ali nakupovalnega središča. Na elektronskem zasebnem zemljišču je dobrodošel izključno kot poslovni partner ali potrošnik, še piše kolega Kučić. Če je za tehnološke velikane dovolj pomemben, se mu malce pogleda skozi prste, dodajam sam.
