Tri spoznanja zadnjega desetletja
Ob prenašanju datotek z družinskega računalnika na novega sem ugotovil, da na njem že desetletje teče Linux, ne da bi kdorkoli resno protestiral ali naletel na hujše nezdružljvosti ali virusne preglavice. Še bolj pa me je presenetil komentar staršev, ko so dobili novega, na katerem so končno Okna.
Verjetno ni malo bralcev Monitorja, ki imajo pri sorodnikih status dosmrtnega skrbnika računalniške opreme. Saj veste: vzdrževanje obstoječe opreme, kamor sodijo redno čiščenje virusov, nameščanje nove programske opreme, podaljševanje Sigence, nastavljanje brezžičnih usmerjevalnikov in obvezno posvetovanje pri nakupu novih računalnikov ter telefonov.
Po dobrih desetih letih je napočil čas, da moji starši upokojijo svoj stari Fujitsov prenosnik. Ko sem ga po dolgih letih prijel v roke, da bi podatke prenesel na novega, me je prešinilo, da se ne spomnim, kdaj sem ga resneje vzdrževal ali reševal. Mislim, da sem pred nekaj leti nanj nalagal novo Sigenco in vgradil SSD. Zdaj me je prijetno presenetilo dejstvo, da še vedno deluje brez nesnage, težav in zatikanj.
Verjetno že sumite, kam pes taco molí. Že na samem začetku je padla odločitev, da bo na prenosniku tekel Ubuntu. Tedaj je bilo stanje drugačno kot danes, okolje Windows pa so pestile – ali pa vsaj njegove uporabnike iz časov Windows 95 plašile – znane težave, kot so upočasnjevanje z leti uporabe, virusna nesnaga, požrešnost in rejenje, nevarnost, da se nekega dne preprosto ne zažene več.
Stvari končno delujejo, najsi jih poganja katerikoli operacijski sistem.
Čeprav Linux ni čarobna paličica in ga z nepremišljenimi potezami lahko sesujemo (nekoč sem nespametno vtipkal sudo apt-get remove python), so imeli tedaj vsaj povprečni uporabniki manj možnosti, da z njim staknejo kakšno zlobno kodo ali kaj resno pokvarijo. Nekaj prepričevanja sem potreboval, da so starši sprejeli Linux kot operacijski sistem, če pa so bili v službi vajeni Oken – tudi zato Microsoft študentom ponuja zelo ugodne licence in ne preganja domačega piratstva –, a na koncu je obveljal kompromis. Na Ubuntu sem namestil teme, ikone in druge trike, da je bil čim bolj podoben okolju Windows. LibreOffice je svojo funkcijo opravljal več kot zadovoljivo, Firefox in VLC sta tako in tako enaka, eDavki delajo iz brskalnika. In tako je dolgo zadovoljeval vse potrebe, ne da bi se enkrat samkrat okužil ali pokleknil.
Vrnimo se v sedanjost. Na mizi je čakal nov prenosnik, ki je imel prednameščene Windows 11 Home. Nanj sem moral naložiti nekaj osnovne programske opreme, prenesti slike, videoposnetke in dokumente, namestiti certifikate itd. Poskrbel sem še za posodobitve in ustrezne nastavitve, kamor seveda sodi tudi izklop administratorskega računa, in ga s težkim srcem predal staršem. Vračajo se na Windows.
Presenetilo me je prvo spoznanje, in sicer njihov odziv. »Kakšen neki je ta računalnik, zakaj nima navadnih Windows?« Hja, Microsoft je v Windows 11 spremenil videz toliko, da so znatno drugačni od starejših različic, npr. Windows 7, ki sem jih 'oponašal' v starem Ubuntuju. Pred tem nisem nikoli zares pomislil, koliko se je videz Windows spremenil od legendarnih Windows 95, ki sem jih namestil na prvi domači računalnik … Najbrž zato, ker imam na svojem že ves čas Classic Shell za starodobni dizajn menija Start, orodne vrstice in namizja. Zgodovina ima pač smisel za ironijo. Kakor sem pred desetimi leti s trikom naredil Ubuntu bolj podoben Windows, sem zdaj s trikom Windows naredil bolj podobne Windows – Sedmici.
Drugo spoznanje je, da so računalniki danes resnično dozoreli. Če smo se pred desetletjem ali dvema jezili, ko se Windows sčasoma 'zapacajo' in upočasnijo, slej ali prej ujamejo kakšno zlonamerno kodo, za normalno uporabo pa smo morali naložiti še cel kup dodatnih programov – predvajalnik večpredstavnostnih datotek, pisarniški paket, protivirusni program, program za odpiranje različnih arhivov (zip, rar) –, je danes stabilnost na zavidljivi ravni, integrirana orodja pa mnogotera. Windows je dohitel Linux.
Tretje spoznanje pa je, da je dozorevanje prineslo tudi konvergenco. Ker se čedalje več storitev seli v oblake in internet, lahko večino postorimo v brskalniku, za kar je precej vseeno, kateri operacijski sistem mu zagotavlja podstat. Linux je danes napredoval do stopnje, ko na njem deluje praktično vsa popularna programska oprema, videz pa je mogoče prilagajati do skrajnosti. Hkrati se je od Windows nalezel tudi 'rejenja' z različicami, kar lahko na starih računalnikih z majhnimi diski nenadoma onemogoči posodabljanje.
Omenjeni Fujitsu ni bil edini računalnik, za katerega sem moral skrbeti. Stara mama že vrsto let brska po internetu na še starejšem prenosniku, ki ima nameščena star Lubuntu in brskalnik Pale Moon, in je to čisto nič ne moti, pa sploh ni predelan v videz Windows. In nekoč bo tudi naslednik tekel na Linuxovi distribuciji. Nje Microsoft nikoli ni indoktriniral.
Lahko bi rekli, da za Linux na domačih računalnikih v resnici boljših časov še ni bilo, a isto velja tudi za Windows. Današnji operacijski sistemi so dovolj robustni in stabilni, da v resnici boljših časov ni bilo za – povprečne uporabnike. Stvari končno delujejo, najsi jih poganja katerikoli operacijski sistem.
