Test Huawei P20 Pro
Huaweijeva serija P je imela lani zaporedno številko 10, letos pa so se odločili, da nova modela ne bosta nosila številke 11, in so preskočili na 20. Na voljo so modeli P20 Lite, P20 in P20 Pro, mi smo zaenkrat preizkusili slednjega.
P20 Pro nekaj reči naredi tako zelo prav, da se mirno kosa z najboljšimi telefoni tega trenutka. V nečem pa jih absolutno preseže, a to ni fotografija (v kateri se sicer postavi ob bok Applu in Samsungu), temveč avtonomija.
Huawei je težavo kratke avtonomije napadel z dveh strani. V tanko ohišje, ki je le 0,1 mm debelejše od iPhona X, kar Huawei rad omeni, jim je uspelo spraviti kar 4000 mAh baterijo. Svojo androidno preobleko pa je nastavil tako, da v ozadju zelo agresivno zapira programe. To se v praksi ne izkaže za nadležnost, saj je telefon hiter in s hitrostjo spet odpira aplikacije. Huawei je tako z golo količino mAh in agresivno programsko opremo dostavil telefon, ki tudi ob zelo težki uporabi zdrži ves dan (in še kaj več), in to zna biti za marsikoga osrednja lastnost, ki bo prepričala. Samsung Galaxy S9+ ima 3500 mAh baterijo in manj agresivno programsko opremo, Apple iPhone X pa ima 2716 mAh baterijo in najbrž najbolj varčen mobilni operacijski sistem.
Naslednja funkcionalnost, s katero P20 Pro prepričuje, je fotografija. Marketinški slogani, da ima »ta telefon tri leče in je zato v zajemu slik še boljši«, so pretirane. Prva leča ima res 40 megapik, druga je črno bela z 20 MP in tretja je (žal) zoom leča z 8 MP. Zadnja res omogoča 3x optično povečavo, kar zna priti prav, a se nam smer, v katero je šel LG, zdi bolj prava. LGjeva modela G6 in V30 imata dve leči, a je druga širokokotna. To je sicer stvar osebne preference, toda s telefonom želimo dostikrat zajeti v sliko več, ne pa fotografirati oddaljenih predmetov. Kakorkoli, Huawei fotografijo jemlje zelo resno in se mirno postavi ob bok Applu, Googlovemu Pixlu in Samsungu. Prednja kamera ima tudi »sposojeno« funkcionalnost zadnjega iPhona, ki portrete osvetli, a je tako kot tam tudi tu ta možnost nenatančna in ne daje vedno dobrih rezultatov.
Strojno je P20 Pro za leto 2018 zelo hiter. Huaweijev procesor Kirin 970 (4 × 2,4 GHz Cortex-A73 in 4 × 1,8 GHz Cortex-A53) v Geekbenchu 4 ni med najhitrejšimi in zaostaja za zadnjimi Snapdragoni, a v praksi svoje delo opravlja zelo dobro. Šest gigabajtov pomnilnika je številka, ki se je bo treba navaditi, in nas vse tiste, ki se spomnimo prenosnikov (!) s štirimi gigabajti, postara.
Zaslon je OLED, 6,1 palca, in malo zaostaja za Samsungom, a ne prav dosti. Bolj nadležno je to, da Huawei privzeto ne vklopi možnosti stalnega prikaza informacij, ko je zaslon »ugasnjen«. To je ena glavnih prednosti zaslonov OLED, ki lahko prižgejo le nekatere pike. Ta možnost je na voljo, a je zakopana v nastavitvah pod ne najbolj logičnim menujem »Varnost in zasebnost > Zaklepanje zaslona in gesla«.
Tako kot je zdaj moderno, ima zaslon na zgornji strani »zarezo«, kot jo je prvi uvedel iPhone X, iz nje pa gledata kamera in zvočnik. Zanimivo je, da lahko zarezo programsko skrijemo, kar defacto le pomeni, da programska oprema na levi in desni strani »nariše« črn pas.
Zarezo je mogoče »skriti«, a tega res ni treba početi. Tako kot pri iPhone X, se zareze človek hitro privadi in je med uporabo sploh ne opazi.
Oblikovno je P20 Pro všečen telefon. Predvsem zadnja stranica, ki je sicer magnet za prstne odtise, je nekaj samosvojega, ker preliva barve, ko telefon premikamo. So pa pri Huaweiju naredili tudi nekaj čudnih potez. Potem, ko so se pri lanskim modelu Mate 10 Pro odločili, da bo bralnik prstnih odtisov na zadnji strani, je tu spet pod zaslonom na prednji. Odklepanje zaslona je tako, ko ta ni na mizi, bolj nadležno, pa še zaslon zaradi tega ni ravno »od roba do roba«. Huawei je sicer vgradil še odklepanje zaslona s prepoznavo obraza, ki je hitro, a manj varno kot prstni odtis. Na to Huawei tudi opozori, ko to funkcijo nastavimo. Nadležna je še postavitev kamer na zadnji strani, ki zaradi tankosti telefona konkretno izstopajo, in so na levi strani hrbta. Tako da se na mizi telefon ziblje.
Največji minus P20 Pro pa ostaja klasična Ahilova peta Huaweija - njihova Androidna preobleka EMUI. Ta je tokrat položena čez Android 8.1, kar je pohvalno, a glede na to, da Mate 10 Pro, ki je star že pol leta, še vedno ni dobil posodobitve na 8.1, kaj več pri P20 Pro ne gre prav kmalu pričakovati. Predvsem je Emui ponekod še vedno slaba kopija Applovega iOSa in hkrati oblikovno za vsemi preoblekami ostalih večjih proizvajalcev. Pohvaliti jo gre le pri podaljšanju avtonomije in možnosti menjave skorajda vseh privzetih aplikacij. To je konkretna prednost pred Samsungom, ki nas bolj sili v uporabo svojih aplikacij.
Huawei P20 Pro je najboljši Huaweijev telefon do zdaj, ki prepriča predvsem z avtonomijo in fotografijo. Njihova serija Mate (Pro) je sicer oblikovno bolj dovršena, tako da zna biti, da na jesen (spet) dobimo tisti pravi Huaweijev najboljši telefon. Vsekakor pa Huawei vsako leto pride malo bliže Applu in Samsungu in več gneče na vrhu pametnih telefonov je za uporabnike lahko le dobra novica.
Še to – Huaweiu tudi tokrat v telefon najvišjega cenovnega razreda ni uspelo vgraditi brezžičnega polnjenja. Kdove zakaj.
Huawei P20 Pro
Hitrost delovanja: 8,5
Kakovost izdelave: 9
Prodaja: Operaterji.
Cena: 900 EUR.
Za: Avtonomija, fotoaparat.
Proti: Androidna preobleka EMUI.