Sony H-50
Sony je pri prihodu modela H-50 nekoliko prilagodil oznake v svojem razredu "H", v katerega uvršča modele z veliko povečavo (zumom), nove oznake pa bi znale marsikoga malce zmesti. Naslednik znanega modela H-9 tako ni H-10 (ta je cenejši in manj zmogljiv aparat), temveč model H-50. Na prvi pogled je podoben svojemu predhodniku, ko pa primerjamo oba, vidimo, da je H-50 opazno tanjši in lažji. Tudi oblikovno se je malce spremenil, zdaj je elektronsko iskalo na sredini zaslona LCD, torej poravnano s središčem objektiva. Tako je aparat na videz bolj podoben manjšim DSLRjem.
Funkcija Nightshot omogoča zajem posnetka tudi v temi.
Osnova aparata je objektiv, ki se hvali s petnajstkratno povečavo. Ta gre od 31 pa do 465 mm v klasičnem 35 mm formatu, to je enako kot pri predhodniku. Pri razponu smo pogrešali še širši kot, saj večina tekmecev premore vsaj 28 mm. Aparat ostri od 50 cm naprej, v makro načinu pa tudi do 1 cm (a le pri najširšem kotu). Geometrijsko se je objektiv slabo odrezal, pri najširšem kotu je kar opazno sodčkasto popačenje, pri najožjem pa obratno, torej so stranice rahlo vbočene. Omeniti moramo tudi tipalo, katerega ločljivost je 9 milijonov pik, za ciljni trg torej več kot dovolj. Občutljivost ISO se giblje od 80 do 3200, na žalost pa se nekaj šuma opazi že pri zelo nizkih vrednostih (celo pri ISO 200). Aparat se proti šumu bori programsko; to pomeni, da ta razmeroma počasi narašča. Fotografije pri ISO 800 in več so tako nadpovprečno dobre glede na bližnjo konkurenco, je pa res, da zaradi programskega odpravljanja šuma izgubimo kar nekaj podrobnosti.
Nad kakovostjo fotografij bo večina uporabnikov navdušena. Barve so značilno Sonyjeve, torej prej žive kot pravilne, to pa lahko seveda določimo v nastavitvah. Dodana je funkcija za programsko povečevanje dinamičnega razpona, ki ohranja podrobnosti na temnejših delih slike. Ostrina in vidne podrobnosti trpijo predvsem zaradi programskega zniževanja šuma, a se to na večini fotografij težko opazi.
Sony H-50
Sony-dsc-h50-1.pngRazred: Zmogljivi.
Efektivna ločljivost tipala: 9 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 31-465 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-4,5; ostrenje 0,5 m-neskončno (1 cm makro); domet bliskavice 9,1 m; ISO: samodejno, 80, 100, 200, 400, 800, 1600, 3200.
Tehnična zmogljivost: 6.
Kakovost fotografije: 6.
Zasnova aparata: 7.
Prodaja: Partnerji Sony, www.sony.si
Cena: 349 EUR.
Za: Cena, hitrost ostrenja, nightshot.
Proti: Uporaba nestandardnega priključka, uporabniški vmesnik, postavitev in velikost tipk, šum že pri nižjih vrednostih ISO.
Zato pa bo marsikdo opazil nerodno delo z aparatom. Menuji so enaki kot pri drugih Sonyjevih modelih, nam so se zdeli malce nepregledni, a se jih sčasoma navadimo. Huje je pri tipkah na zadnji strani. Večino funkcij krmilimo s kombinacijo štirismerne tipke, na sredini pa je premajhna tipka za potrditev izbire, naokrog pa pretanek obroč za spreminjanje nastavitev. Vse skupaj je postavljeno preveč blizu skupaj; to pomeni, da velikokrat pritisnemo napačno tipko ali dve tipki hkrati.
Sony je v H-50 vgradil še par nadvse uporabnih funkcij. Optični stabilizator slike je v aparatih z velikimi goriščnicami seveda nuja, tu svoje delo dobro opravlja. Zelo zabavna je funkcija "Nightshot", kjer aparat zajema infrardečo svetlobo, pomaga pa si z IR lučko. Med tehničnimi rešitvami pa hvalimo tudi samodejno ostrenje, ki je med hitrejšimi in se dobro znajde tudi v slabših svetlobnih razmerah. Zelo konkurenčna je tudi cena, zanj zahtevajo le 349 evrov, to pa je za aparat s petnajstkratnim zumom silno ugodno.
