(Skoraj) neobstoječa konkurenca

Zadnjih nekaj let je na tržišču pametnih telefonov presenetljivo malo konkurence. Stanje se izboljšuje, a razmeroma počasi – še najbolje je pri vstopnem ter srednjem razredu, v zgornjem, pri telefonih, ki veljalo nekje od slabih tisoč evrov navzgor, pa so premiki zelo počasni.

Če pri naših večjih prodajalcih teh naprav (vključno s ponudniki storitev, torej s Telekomom, A1, Telemachom itd.) na spletnih straneh s telefoni izberemo naprave od najdražje navzdol, je videti, kot da imamo v resnici le dve izbiri – Samsung ali Apple. Včasih najdemo še Huawei, a te telefone iz znanih razlogov težko zares priporočimo, na nekaterih straneh pa najdemo še obnovljene telefone iPhone.

Vse več se pojavljajo tudi Xiaomijevi telefoni in ti se trudijo zapolniti vrzel, ki so jo bili za seboj prisiljeni pustiti pri Huaweiju. Počasi pa prihajajo novi konkurenti, kot je v tej številki revije preizkušeni Vivo X90 Pro. A še vedno je nabor telefonov omejen.

Če nismo ravno za appla (kar je po navadi vse kaj drugega kot strogo tehnična odločitev), se po novem odločamo le o tem, ali bi vzeli samsunga ali ne. Samsung je tako v vlogi, ki jo je pred nekaj desetletji imel IBM – varna, privzeta izbira. Tudi sam opažam, da mi je lažje priporočiti njihov telefon kot pa telefon širši javnosti manj znanega podjetja (Redmi, Realme, Vivo, Oppo). Pri zadnjih se mi namreč še vedno dogaja, da v primeru težav (ki so prisotne pri vseh blagovnih znamkah!) slišim: »Kakšno čudno znamko si mi priporočil!«

Pogrešam resnejše tekmovanje in nenavadne ideje v zgornjem razredu.

V preteklih petih letih smo na slovenskem tržišču izgubili kar nekaj zvenečih telefonskih imen. Ni več znamke LG niti HTC, tudi Sony bolj ali manj ne obstaja več. Nokia je le še ime na nekonkurenčnih telefonih vstopnega razreda. Namesto teh se sicer res pojavljajo nova imena, ki ponujajo že presenetljivo dobre telefone, a jim manjka raznovrstnosti. Na trenutke se mi dogaja, da imam pred seboj tri ali štiri testne telefone, a ob pogledu nanje res nimam pojma, kateri je kateri.

Tokrat preizkušeni vivo je res odličen telefon (predvsem ima zelo dober fotografski sklop), a kaj, ko vem, da bomo v naslednjih nekaj mesecih dobili v roke bolj ali manj enake telefone drugih proizvajalcev. Še en realme z enako hitrim procesorjem, malenkost boljšim zaslonom in malenkost slabšim fotoaparatom. Ali pa še en oppo z malo zmogljivejšo baterijo, odsevnim ohišjem in malo boljšim zumom za 70 evrov več.

Če damo Apple in Samsung za trenutek na stran, imamo v resnici le še dva konkurenta – Xiaomi, skupaj z znamkama Redme in Poco (kjer se obe predstavljata kot nekakšna cenejša brata osnovne znamke, a se telefoni med seboj tako in tako prepletajo) – ter proizvajalce, ki so združeni pod okriljem kitajskega podjetja BKK Electronics (Vivo, Realme, Oppo in OnePlus).

V cenejših razredih je dejansko vseeno – odločimo se za cenovni okvir, znotraj tega pa glede na to, kaj je nekoliko pomembnejše – fotoaparat, zmogljivost, morda zaslon ali vzdržljivost akumulatorja. Pogrešam resnejše tekmovanje in nenavadne ideje v zgornjem razredu. Torej to, kar je nekoč počel LG (denimo s svojimi idejami o modularnem telefonu) ali pa Sony (kjer so veliko stavili na drugačno oblikovanje in poudarjali fotografske ter videografske zmogljivosti). Današnja tekma z vse hitrejšim napajanjem je še bolj dolgočasna, kot je bila nekoč tista z megapikami pri digitalnih fotoaparatih (in kasneje tudi telefonih).

Mogoče pa se je trg razvil do te mere, da so se vsi že zbližali – v oblikovanju, zmogljivostih in vseh ostalih lastnostih.