Shizofreni Linux

Objavljeno: 29.9.2015 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Nasveti | Revija: Oktober 2015

Čeprav si želi biti Linux predvsem samostojen in zaokrožen operacijski sistem, ki se mu ni treba ozirati po drugih, pa si marsikateri uporabnik kdaj zaželi zagnati tudi kaj tistega, kar pozna iz najbolj razširjenega operacijskega sistema za osebne računalnike na svetu.  

Osnova za zaganjanje okenskih programov je Wine.

Osnova za zaganjanje okenskih programov je Wine.

V vinu je ...

Najbolj znan dodatek za poganjanje programov, pisanih za druge operacijske sisteme, je seveda Wine. Namenjen je zagonu programov, ki so napisani za operacijski sistem Windows, in v ta namen uporablja lastne knjižnice, ki znajo interpretirati kodo Windows in knjižnice DLL. To ga naredi za nekakšen generični posnemovalnik. Wine le počasi viša številske oznake različic, trenutno je pri okoli 1.7.50 (natanko 1.7.51, ko to pišemo), a se zadnja številka spreminja skoraj vsak teden, ko razvijalci popravijo katerega od hroščev sistema Wine. Res pa je, da se ti popravki v različne distribucija Linuxa uvrstijo le tedaj, ko gre za večji nabor popravkov in izboljšanje funkcionalnosti. To pomeni, da v teh sistemih raje stavijo na preverjene stabilne različice Wina.

V teoriji je Wine sicer zanimiva rešitev za zagon programov Windows v Linuxu, v praksi pa je njegov domet še kar omejen. Programi, kot sta Skype ali Teamviewer, so sicer že v izhodišču pisani tako, da so združljivi z Winom. Zato tudi tečejo v Linuxu, pri drugih programih pa ni tako enostavno doseči, da zares delujejo. Zato je uporabnik v večjem delu še vedno odvisen od skupnosti, ki se ukvarja z razvojem in rabo Wina, ta pa se, resnici na ljubo, ukvarja predvsem s podporo igram. Pri resnejši programski opremi je podpora precej skromnejša.

Ker je namestitev okenskega programja ob pomoči Wina vse prej kot enostavna, je za navadne smrtnike bistveno boljša rešitev uporaba programa PlayOnLinux, ki omogoča avtomatizirane namestitve obširnega seznama programske opreme in ustrezno izpolnitev zahtevanih odvisnosti in nastavitev Wina. Poleg čarovnikov za namestitve PlayOnLinux ponuja še nekaj dodatnih funkcij,  denimo snemanja ali zajem zaslona aplikacije ter nameščanje različnih različic Wina, kar je lahko za doseganje združljivosti pri več nameščenih programih (starejših, mlajših) ključno. Tudi PlayOnLinux je še najbolj usmerjen v igranje (to, ne nazadnje, pove že njegovo ime), a ima na seznamu tudi nekaj drugega programja, denimo Photoshop CS4 in CS6. Četudi ne gre za najnovejše različice, omogoča zagon tudi zahtevnejše programske opreme znotraj Linuxa. Aktualna različica PlayOnLinuxa je trenutno četrta, a se že v kratkem obeta izdaja pete, ki bo predvsem osvežila grafični vmesnik.

Če denar ni težava, pri rabi Wine pomaga CrossOver.

Če denar ni težava, pri rabi Wine pomaga CrossOver.

PlayOnLinux poenostavi nameščanje programov.

PlayOnLinux poenostavi nameščanje programov.

Če niti PlayOnLinux ni dovolj dobra in obsežna poenostavitev Wina za uporabnika, je na voljo še ena alternativa, a žal ni brezplačna. Gre za projekt, ki je že nekaj časa glavni finančni vir za razvoj projekta Wine – to je program CrossOver, ki ga izdelujejo v CodeWeavers. Prinaša prijazen vmesnik, podporo uporabnikom in  tudi podporo nekaterim aplikacijam, ki pod drugimi orodji ne tečejo ali imajo težave. Za vse aplikacije je na voljo enostavna namestitev, ki zna poskrbeti tudi za ustrezne odvisnosti v samem sistemu Linux. Ob morebitnih težavah je na voljo tudi neposredna telefonska podpora, prek katere izkušeni sodelavci projekta Wine pomagajo namestiti določen program v Wine. Dobra stran tega je, da se vsi uspešni rezultati prenesejo v Wine, to pa seveda pomeni nadaljnji razvoj tega programa. No, slabost pa je, da je CrossOver precej drag, saj stane skoraj 60 dolarjev, omenjeno telefonsko podporo pa lahko zaračunajo še dodatno. Drag hec za razvoj poceni rešitve.

Druga opažena slabost pa je to, da CrossOver, kar zadeva enostavnost, začuda odpove pri namestitvi na 64-bitne Linuxe, saj gre za 32-bitni program, tako da je treba najprej namestiti podporo 32-bitni arhitekturi. Navodila se izpišejo ob sporočilu o tem, da je to treba storiti. To še vedno pomeni, da je treba zagnati terminal ali Synapticov nadzornik paketov, poleg tega rešitev ne deluje na vseh distribucijah Ubunta in Minta, ker ti ob izdaji večinoma še ne podpirajo knjižnic za rabo več arhitektur (multiarch).

Netflix v Linuxu?

Če že govorimo o poganjanju aplikacij Windows znotraj Linuxa, gotovo velja posebej izpostaviti projekt, imenovan Pipelight, ki v Linuxu omogoča, da v spletnih brskalnikih, ki podpirajo vstavke Netscape (Firefox, Chrome, Midori), poganjamo Silverlight. Ta je namreč potreben tudi za priljubljeni Netflix. Razumljivo gre v tem primeru za vstavek, ki deluje prek Wina. Poleg tega lahko sicer prek Pipelighta uporabljamo tudi AdobeFlash, Shockwave Player, Unity WebPlayer, Widevine, Npacticex, ki dovoljuje zagon komponent ActiveX in številnih drugih.

Pipelight je tudi osnova posebni različici Wine Staginga, ki izkorišča dodatne funkcije, ki so bile razvite znotraj tega projekta, denimo podporo tehnologijam Cuda in PhysX. Ponaša se tudi z boljšo podporo predvsem grafično zahtevnih aplikacij, pa tudi z lastnim zvočnim gonilnikom za PulseAudio. Za namestitev tega je sicer treba dodati repozitorij Pipelight PPA, deluje pa lahko vzporedno z Wine, tako da ob njegovi namestitvi ne vplivamo na stabilnost sistema.

Če Silverlight potrebujemo le za uporabo Netflixa, je na voljo tudi še bolj namenska rešitev – to je Netflix Desktop App, ki prav tako temelji na Winu in ga uporablja za zagon Silverlight. Seveda pa ta aplikacija ne omogoča rabe te tehnologije tudi za rabo drugih spletnih strani, poleg tega tudi ni tako izpopolnjena kot Pipelight ali Wine Staging.

Na moč enostaven vmesnik za ustvarjanje virtualnega namizja ioma Boxes

Na moč enostaven vmesnik za ustvarjanje virtualnega namizja ioma Boxes

Virtualke

Nobena od omenjenih rešitev seveda ne prinaša popolne združljivosti, pa tudi ne stabilnosti, saj se programi kar pogosto zapirajo oziroma zamrznejo. Najboljši in tudi najbolj zapleten izhod iz te zagate so kajpada »virtualke« oziroma namestitev operacijskega sistema Windows ob pomoči enega od sistemov, kot so KVM, Oracle VirtualBox ali VMWare, ki pa ni brezplačen (stane 140 dolarjev in več). To omogoča, da v navidezni računalnik namestimo večino tistega programja, ki ga Wine in druge omenjene rešitve ne podpirajo. Ob tem VirtualBox in VMWare ponujata tudi način, ki programe Windows prikazuje tako, kot bi bili del namizja Linuxa, tako da pri delu skoraj ne opazimo razlik. Res pa je, da »virtualke« trpijo predvsem za zmanjšano procesno močjo, in to predvsem pri grafiki, tako da se z igrami ne marajo ravno. Za te so bistveno boljše integrirane rešitve, ki temeljijo na Winu. Po drugi strani pa (vsaj če smo na svetli strani zakona) ustvarjanje virtualnega namizja zahteva tudi pravo kopijo operacijskega sistema Windows. Če izvzamemo dejstvo, da to nekako nasprotuje prav tistemu, kar si od Linuxa večina najbolj želi (odprtokodnost in ponavadi tudi brezplačnost), pa to včasih tudi ni logično, saj bi lahko ne nazadnje Windows poganjali kot drugi operacijski sistem na istem računalniku ali pa bi ga lahko namestili v drug računalnik (če ga seveda imamo) in do njega dostopali iz računalnika z Linuxom. Kakorkoli, v Linuxu je najpreprostejša rešitev za ustvarjanje virtualne škatle program Gnome Boxes. To je preprost čarovnik, ki mu le pokažemo datoteko ISO namestitvenega ploščka in ta poskrbi za ustrezno stvaritev navideznega računalnika. Žal pa ima Boxes le malo dodatnih nastavitev, tako da smo obsojeni na tisto, »kar pač gre«, ni pa mogoče prilagoditi, kaj lahko naš novi računalnik zares vidi. Močnejši je Virtual Machine Manager, ki omogoča bistveno več nastavitev. Oba delujeta prek knjižic KVM in sta tako neodvisna od zunanjih rešitev, kot je to primer pri Oraclovi rešitvi in VMWaru.

Linux torej ima možnost, da deluje tudi s programi, pisanim za nesojeni standard (vsaj zaenkrat še). Res pa je, da te rešitve niso optimalne in so po svoje le pogojno uporabne, še najbolj za zabavo. Izjema so le aplikacije, ki so že namensko pisane z mislijo na Wine. Vse drugo so bistveno težavnejše rešitve.

Wine

Vrsta: Sistem za poganjanje programov Windows.

Cena: Brezplačen.

Splet: winehq.org

✓    Omogoča zagon programov Windows v Linux brez namestitve Linuxa.

✗    Omejena združljivost.

PlayOnLinux

Vrsta: Program za enostavno namestitev programov v Wine.

Cena: Brezplačen.

Splet: playonlinux.com

✓    Grafični vmesnik za enostavno nameščanje, dodatne funkcije.

✗    Podpira predvsem starejše igre in programe.

Pipelight

Vrsta: Vmesnik za implementacijo Silverlighta v spletni brskalnik.

Cena: Brezplačen.

Splet: pipelight.net

✓    Omogoča rabo storitev, ki temeljijo na Silverlightu.

✗    Je zelo občutljiv za ustrezno nameščene linuxne komponente.

Gnome Boxes

Vrsta: Vmesnik za ustvarjanje VMM prek KVM.

Cena: Brezplačen.

Splet: gnome.org/boxes

✓    Zelo enostaven.

✗    Malo nastavitev.

Virtual Machine Manager

Vrsta: Vmesnik za ustvarjanje VMM prek KVM.

Cena: Brezplačen.

Splet: virt-manager.org

✓    Omogoča široko paleto nastavitev.

✗    Zahteven za rabo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki