Pro et contra

Poslušam in berem, da po svetu že dalj časa na vse možne načina iščejo in preganjajo tiste, ki se ukvarjajo z deljenjem filmov in televizijskih serij, hkrati pa še bolj poslušam, da to tudi pri nas bolj ali manj vsi počnejo. Se vam ne zdi to nekoliko paradoksalno? Kakšno je vaše mnenje, je "filmsko piratstvo" družbeno sprejemljivo ali ne?

Dare Hriberšek: "Piratstvo" je civilizacijska pridobitev

Opravičevati? Zagovarjati? Nič od tega. S puško v roki bom branil osnovne prvine P2P izmenjave filmov in serij. Ker je to, roko na srce, civilizacijska pridobitev. Da. Tisti, ki so se rodili pred kakim desetletjem in videotek z zlizanimi trakovi niti ne pomnijo, si verjetno sploh mislijo, da gre za eno osnovnih funkcij interneta.

Zdaj stopiti korak nazaj bi bilo podobno, kot da bi zgradili avtoceste, a ker se finančno ne bi izšle, bi jih brž preorali in se vrnili nazaj na makadam. Namesto da bi potuhtali sistem, ki bi iznajdbo izplačal. Sam želim živeti tako kot doslej, torej, če si v soboto zvečer želim ogledati film iz šestdesetih, ki ga prej kot v nekaj dneh ni moč dobiti v nobeni spletni ali fizični videoteki, prek torrenta pa celo z lahkoto in hitro - si tega udobja ne pustim več vzeti.

Toda, pozor: uvodoma sem zapisal "nekatere prvine". V mislih sem imel široko dostopnost in velikost izbire. Bi si pa želel ta luksuz v prihodnje legalizirati in zato tudi plačati, žal pa ne vsake cene.

Če ste doma v ZDA ali Združenem kraljestvu, potem so stvari malenkost drugačne. A servisi, kot je Hulu, Seesaw in Amazon VoD, delujejo le, če ste na ozemlju omenjenih držav. Pa tudi ponudba je daleč od tiste s spletnega travnika. Odličnega 20 let starega filma Mediterraneo nismo našli v nobeni od njih. Pa nanizanka You rang m'lord?, ki je zaradi spora med založbami izšla na DVDju šele sredi leta 2006, odličen VHS rip pa je bil v spletu na voljo ves čas. O ponudbi naših, takih in drugačnih videotek sem raje tiho. Zato naj še opozorim, da delam razliko med piratiziranjem filmov in serij ter na drugi strani programske opreme. Slednja je za denar vselej v polnosti dostopna v spletu.

Vsi smo pred tedni pričakovali, da bodo iTunes prešle na pavšalno naročnino, Steve Jobs pa nas je žal razveselil s samo Beatli. Tu se namreč morda skriva rešitev problema. Kako že delujejo naše knjižnice? Plačamo članarino in potem lahko vse leto nosimo domov cele kupe knjig. Knjige so pravzaprav zelo podobne filmom in nadaljevankam. Razen, da imajo zadnje drag nastanek, a tudi branost uspešne knjige in gledanost prav takega filma sta zelo različni. Z množičnostjo bi se verjetno izšlo. Sploh pa, knjige še vedno kupujemo, kljub temu da so knjižnice stare kot same knjige.

Problem je v višini članarine - vedno je ravnotežje med postavljeno ceno in vrednostjo izdelka v očeh potrošnika. Tu se skriva odgovor, zakaj sta se pri filmih in nadaljevankah ponudba in povpraševanje pred dobrim desetletjem na debelo zgrešila. In tovrstna kraja je zato družbeno sprejemljiva ravno toliko kot v državi z visokimi davki najetje vodovodarja - saj veste, ane - brez računa.

David Klasinc: Piratstvo je kraja

Piratstvo je pri nas nekaj povsem običajnega. Da se razumemo, gre za piratstvo v obliki kršenja avtorskih pravic. Založbe in avtorji rečejo temu kar kraja, drugi pa na ves glas kričijo, da ni nihče ničesar ukradel in da avtor ali založba nista ostala brez filma, še vedno ga lahko razmnožita v poljubnem številu kopij, zato ju ena sama "ukradena kopija" ne bo bolela. Kraja je morda res neprimerna beseda, a vse skupaj je stvar semantike in vsi vemo, da gre za kršenje avtorskih pravic.

Odgovor na vprašanje, zakaj ljudje kršijo avtorske pravice, je sila preprosto: zato ker lahko, ker tehnologija to omogoča. Avtorji in založbe se na vse kriplje bojujejo proti temu in boj iz dneva v dan izgubljajo. V naši bivši državi so videoteke skorajda pokopale kinematografijo, kako je ne bi, če pa so bile filmske uspešnice prej na voljo pri piratih v videoteki kot pa v kinu. Precej filmov pa tako ali tako v naše kraje sploh ni zašlo.

Kinematografi so se na srečo pobrali, a "narodna zavest" je ostala enaka. Zakoni in bolj dosledno preganjanje večjih kršiteljev avtorskih pravic so poskrbeli za to, da so zaslužkarje in tiste, ki povzročajo večjo škodo, iztrebili. Avtorske pravice pa se še vedno kršijo, in to kar iz domačega pisarniškega stola. Izgovorov, zakaj se to počne, je malo morje: "ker film pri nas ni na voljo", "ker je bolje film pogledati doma v miru", "ker so DVDji predragi", "ker hočem nadaljevanko pogledati takoj, ko jo predvajajo v Ameriki," in tako naprej.

Bi v trgovini ukradli hlebec kruha, če vas ne bi nihče videl in ne bi bilo praktično nobene nevarnosti, da vas ujamejo in kaznujejo? Kaj pa, če bi si lahko hlebec kruha kar replicirali? Založbe in avtorji imajo vso pravico zakonsko preganjati kršitelje avtorskih pravic. Dejstvo, da od svojega dela zaslužijo bajne denarje, pa je povsem nerelevantno. Ena "ukradena kopija" jih morda res ne boli. Kaj pa deset tisoč takšnih kopij, kaj pa sto tisoč? Dandanes se s pomočjo torrent odjemalcev te številke kar hitro zvečajo. Verjetno bi bilo najbolje ustanoviti neko mednarodno agencijo, ki bi omejevala dobiček založbam in jim določala ceno za njihove izdelke. Da ne bi kdo slučajno preveč zaslužil! Potem bo pa svet lepši in piratstvo bo izginilo, ker bo vsak plačal pravično ceno za neki film, mar ne?

Žal ne. Dandanes lahko kupite filmski DVD že za pet evrov ali pa še manj, pa ljudje še vedno piratizirajo in kršijo avtorske pravice. Samo zato, ker imajo to zmožnost in ker jih je težko preganjati.

V dobro uporabnikov bi bilo, da se spremeni zakonodaja na tem področju in se čim prej neha "krasti".