Pro et contra - pametni ali neumni televizorji?
Razmišljam o tem, ali res potrebujem nov televizor, glede na to, da mi ga bodo napolnili z vso mogočo »pametjo«, za katero sploh ne vem, ali jo potrebujem. Kakšno je vaše mnenje?
Pametni telefon je najboljša »pamet«
Boris Šavc
Pametni televizorji so danes standard. Res se v trgovinah še vedno dobi dovolj neumnih modelov, a razmerje med ceno in kakovostjo je na strani pametnjakovičev. Večina boljših modelov ima privzeto priloženo tudi pamet. Vendar, pozor, pametni televizorji niso vedno najboljša izbira. Stalna povezanost pametnih naprav prinaša kup slabosti, ki jih moramo pred nakupom vsaj dostojno pretehtati, da se ne zaletimo v neznano in nato gledamo kot bik v nova vrata.
Pametni televizorji so v osnovi običajne naprave, ki sta jim dodana povezljivost s spletom ter kup znanih in manj znanih aplikacij, ki njihovo ustrežljivost poveča v slogu telefonov, tablic in drugih pametnih naprav. Prva slabost pristopa je očitna – proizvajalci imajo lastnike pametnih televizorjev pod stalnim nadzorom. Sledijo njihovim navadam, vidijo, kaj se prek njihovih aplikacij predvaja, kakšni oglasi naletijo na plodna tla in podobno. Glede varovanja zasebnosti in varnosti so pametni televizorji pravi divji zahod, na kar je opozorila celo ameriška varnostna agencija FBI. Proizvajalci zelo slabo skrbijo za posodobitve operacijskih sistemov in aplikacij, ki se zaganjajo na pametnih televizorjih, kar pomeni, da so raj za nepridiprave, ki nezakrpane ranljivosti s pridom izkoriščajo v nečedne namene. Televizorji s pametjo so zanje na široko odprta vrata do domačega omrežja in drugih naprav, ki prebivajo v njem. Ker so pametnjakoviči večkrat opremljeni s kamerami in z mikrofoni, jim je na voljo prvovrsten vpogled v dogajanje v našem domu.
Na drugi strani so neumni televizorji, ki jim pamet dodamo z namensko napravo. Predvajalniki, kakršni so Apple TV, Googlov Chromecast ali Amazonov Fire TV, imajo boljše aplikacije za priljubljene pretočne storitve Netflix, HBO Go, Apple TV+, Plex in druge, ki so po večini dostopne tudi v Sloveniji. Aplikacije so običajno hitrejše, z boljšim uporabniškim vmesnikom in naprednejšimi zmožnostmi kot enakovredni odjemalci na pametnih televizorjih. Težava tiči predvsem v pristopu proizvajalcev, ki nove verzije programov prilagajo zgolj svežim modelom, da bi pospešili njihovo prodajo. Ni redko, da aplikacije na pametnem televizorju zmrzujejo, pozabijo na informacije, ki smo jih posredovali, se brez jasnega razloga zaprejo in sproščujoči televizijski večer hitro spremenijo v pravo nočno moro. Povrhu vsega pa so tu še daljinski upravljalniki, ki nas spravijo ob živce, če po nekem čudežu vse ostale naštete preglavice zatajijo. Medtem ko so klasični TV-daljinci ostali na stopnji iz prazgodovine in so jim dotik, kazalec in vnos besedila tuji kot Slovencem božičnica, je upravljanje aplikacij prek telefona ali s pametnemu predvajalniku priloženim daljinskim upraviteljem čista poezija.
Kar zna telefon, zna tudi televizor
Matej Šmid
Ni še dolgo tega, kar je bil izraz »pametni televizor« res zelo zlorabljan. Pameti, ki naj bi (predvidevam) pomenila nekaj podobnega, kot smo vajeni ob delu z računalniki, s pametnimi telefoni in seveda z internetom, enostavno ni bilo. Pomenila je zgolj to, da se je dalo televizor povezati z internetom in na ta način morda z njim tudi deskati po svetovnem spletu. Česar seveda ni počel nihče in še vedno ne počne nihče.
Nato smo vsi čakali in brali »novice« o tem, kako bo »tisto pravo« enkrat za vselej naredil Apple, tako kot je to naredil na področju telefonov. Pa ni. Trajalo je malce dlje, toda danes je tisto, kar smo si takrat želeli, v resnici uspelo narediti Googlu z Android TV in v nekaj manjši meri še LG z WebOS in Samsungu z operacijskim sistemom Tizen. Vsi ti ekosistemi so danes dovolj veliki in razprostranjeni, da pametni televizor v resnici naredijo »pametnega«.
Na modernem pametnem televizorju je nameščeno kar nekaj aplikacij, ki so danes tako izpolnjene, da v resnici razširjajo zmogljivosti televizorja. Z običajnem daljincem lahko odlično upravljamo spletne knjižnice filmov in serij (Netflix, HBO, Amazon Prime …), se sprehajamo po Youtubu ali se povežemo z lokalnimi avdio/video vsebinami, ki jih imamo v domačem omrežju. Še več, iz trgovinah z aplikacijami, ki jih taki televizorji premorejo, lahko namestimo še marsikaj drugega, s čimer lahko televizor dejansko postane pravi računalnik ali pa »pravi« pametni telefon, če želimo. Potrebujete aplikacijo s kuharskimi recepti? Ni težav. Potrebujete, na drugi strani, pravo »računalniško« omrežno povezavo? Tudi ne – namestite lahko datotečni brskalnik ali celo strežnik FTP. In nenazadnje – na pametni televizor lahko namestite aplikacijo vašega ponudnika TV (T-2, Telekom NEO, Telemach EON) in do TV programov dostopate brez zunanje škatlice!
Seveda lahko vse to počnete tudi prek pametnega telefona, saj imajo prav vsi pametni televizorji tudi ustrezno telefonsko aplikacijo, ki lahko nadomesti priloženi daljinec. Še več, če imate katerega izmed televizorjev z Android TV (denimo Sony ali Philips), si lahko omislite kar Googlov telefonski daljinec, ki je enak za vse modele z Android TV. Ta zna nadomestiti tudi sicer mukotrpno tipkanje s kazalcem po zaslonu, kar je vsekakor zelo priročno.
Res je, marsikaj od naštete »pameti« je mogoče tudi z »neumnim« televizorjem, ki mu dodamo Google ChromeCast in ga upravljamo prek telefona, toda veliko udobneje je to početi s televizorjem, ki ima vse vgrajeno in na dosegu tipke na daljincu.
