Prihaja evropska digitalna denarnica

Konec leta bodo evropske države vsem državljanom ponudile brezplačne denarnice za digitalno identiteto, s katerimi bomo lahko v digitalnem svetu dokazovali svojo istovetnost. Razvoj intenzivno poteka že od leta 2023, ko so se začeli prvi veliki pilotski projekti s tega področja. V Sloveniji je pri razvoju sodelovalo podjetje SETCCE, partnerja v projektu pa sta še Ilirika in Ministrstvo za digitalno preobrazbo.

Vse več življenja se seli v digitalni svet in na internet, pri čemer že zdavnaj ne gre več le za spletno nakupovanje in hipno klepetanje, temveč resen pravni promet. E-bančništvo in internetni borzni posredniki so bili zgolj znanilci novih časov, v prihodnosti pa bomo lahko digitalno podpisovali vse vrste dokumentov, izkazovali svojo identiteto, podpisali oporoko in prodali hišo. Evropska unija si prizadeva vzpostaviti interoperabilno infrastrukturo, ki bi vse te funkcionalnosti istočasno in združljivo podprla v vseh državah članicah.

V Bruslju so že pred leti ugotovili, da to najlažje dosežejo tako, da postavitev in udejanjenje preprosto predpišejo, še najbolje z uredbo, ki se neposredno uporablja (več v okvirju). Pri tem moramo biti pošteni in povedati, da Bruselj ni nobena ezoterična entiteta, temveč usklajene uredbe sprejemajo izvoljeni poslanci v Evropskem parlamentu in ministri držav članic, ki sedijo v Svetu. Komisija zgolj pripravlja zakonodajne predloge, po sprejetju pa bdi nad implementacijo.

Pravne podlage

Prva evropska uredba eIDAS, kar pomeni uredba o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu (EU 910/2014), ima že precej dolgo brado, saj je bila sprejeta julija 2014. Nadomestila je res staro direktivo iz leta 1999 in v EU poenotila standarde storitev elektronske identifikacije, overjanja in zaupanja med državami članicami. Nadgradila jo je uredba eiDAS 2.0 (EU 2024/1183) o vzpostavitvi evropskega okvira za digitalno identiteto, ki je bila sprejeta aprila 2024. Nato je bilo objavljenih še več izvedbenih aktov, kakor se imenujejo podrobnejši predpisi, ki definirajo delovanje. Gre za zelo tehnične akte, ki imajo temu primerne dolge naslove, denimo Izvedbena uredba Komisije 2025/1569 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta glede kvalificiranih elektronskih potrdil o atributih in elektronskih potrdil o atributih, izdanih s strani ali v imenu organa javnega sektorja, pristojnega za verodostojni vir. Prvi sveženj izvedbenih aktov je bil objavljen decembra 2024 in jih vsebuje pet, sledila sta še drugi sveženj maja 2025 in tretji sveženj julija 2025. Že pred sprejetjem uredbe pa so bili znani skupni standardi in tehnične specifikacije. Definiral jih je ARF (Arhitekturni in referenčni okvir evropske denarnice za digitalno identiteto), ki ga je pripravila delovna skupina.

Uredbe in izvedbeni akti v obliki uredb v vseh državah članicah veljajo neposredno brez prenašanja v lokalno zakonodajo, lahko pa seveda države lokalno predpišejo dodatne pogoje in bolje definirajo delovanje. V Sloveniji so oktobra 2025 sprejeli novelo Zakona o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja (ZEISZ-A), ki prinaša uskladitve obstoječih predpisov z uredbo eIDAS 2.0.

Že od leta 2018 morajo države članice priznati elektronske identifikacije drugih članic, če so te priglašene, vendar jim svoje elektronske identifikacije sploh ni bilo treba razviti. Interoperabilnost teh sistemov je zato pestilo precej tehničnih težav, ker ni bilo enotnih standardov. Slovenija je bila med bolj vestnimi državami, saj je uvedla celotni sistem elektronske identifikacije (SI-PASS), ki podpira več načinov in ravni izkazovanja istovetnosti, denimo digitalna potrdila, elektronsko osebno izkaznico (Tri leta pozneje, Monitor 09/25) in celo uporabo esemesov. Od lanskega oktobra imamo tudi možnost prenosa identifikacijskega dela osebne izkaznice v telefon v obliki virtualne osebne izkaznice (Osebna izkaznica na telefonu, Monitor 10/25), ki je nekakšna predstopnja prihajajoče digitalne denarnice. Virtualna osebna izkaznica je sredstvo za identifikacijo, ki je varno shranjeno v aplikaciji eOsebna.

Zaradi razlik med državami je Evropska komisija predlagala uvedbo enotne digitalne identitete, ki bi bila polno interoperabilna med državami članicami. Uredba eIDAS 2.0 je začela veljati 20. maja 2024, rok za končni izdelek za prebivalstvo pa je konec leta 2026. To je posledica preproste matematike, saj imajo države dve leti časa od izdaje prvega svežnja izvedbenih uredb, ki je začel veljati decembra 2024. Priprave so tudi v Sloveniji že v polnem teku.

Denarnica ali listnica

Poimenovanje evropska denarnica za digitalno identiteto, ki je uradni prevod simpatičnega angleška izraza EUDI Wallet (European Digital Identity Wallet), ni najbolj posrečeno. Bolj kot za denarnico gre za listnico, saj bomo imeli v njej svojo identiteto, ki jo bomo lahko razkrivali upravičenim prosilcem, sčasoma pa vanjo pripeli tudi nekatere uradne dokumente (formalno govorimo o atestacijah atributov), kot je vozniško dovoljenje, v prihodnosti pa morda povsem komercialne, kot so izkaznice za knjižnice ali hranilne knjižnice. Za zdaj ni načrtov, da bi jo povezali z digitalnim denarjem centralnih bank, ki se omenja za leto 2028. A vse ob svojem času, najprej moramo dobiti digitalne listnice. Prvi korak je bila predlanska uredba eIDAS 2.0, ki se izrecno ukvarja z razširitvijo koristi na zasebni sektor.

Zamisel je sorazmerno preprosta. Javni organi, lahko pa tudi zaupanja vredni zasebni subjekti, ki jim bo država poverila to pravico, bodo državljanom izdali digitalno denarnico, v kateri bo shranjena digitalna identiteta. To bodo potem povezali z atributi, kot je vozniško dovoljenje ali študijska listina. Digitalno denarnico z vsemi podatki bo imel posameznik pri sebi, s čimer bo obdržal nadzor nad tem, s kom bo delil katere podatke. Po drugi strani bodo dovolj veliki ponudniki storitev, denimo banke, zavezani sprejeti digitalno denarnico kot sredstvo za izkazovanje istovetnosti. V vsaki državi bodo države vzpostavile svojo infrastrukturo in izbrale lastne ponudnike denarnic, bodo pa sistemi med državami združljivi in interoperabilni. S slovensko identiteto bo teoretično tudi v Nemčiji moč kupiti avtomobil oziroma podpisati pogodbo.

Na začetku je bil potencial

Uvajanja evropske denarnice se je leta 2023 (torej še pred formalnim sprejetjem eIDAS 2.0, arhitekturni in referenčni okvir (ARF) pa je že obstajal) začelo s štirimi velikimi pilotnimi projekti, ki jih je izbrala Evropska komisija. Med njimi je bil tudi projekt Potential, v katerem je sodelovalo več kot 140 organizacij iz 19 držav članic in Ukrajine. V okviru tega projekta so razvili digitalno denarnico in preizkusili njeno uporabo na šestih ključnih področjih: dostop do storitev e-uprave, odpiranje bančnega računa, registracija kartice SIM, digitalno vozniško dovoljenje (mDL), kvalificirani elektronski podpis (QES) in e-recepti.

Lani so se ti štirje projekt končali, začela pa sta se dva nova, ki sta preverjala interoperabilnost, uporabnost in skalabilnost ter delovanje v plačilnem prometu med podjetji (B2B), z državo (B2G) ali s potrošniki (B2C). V okviru projektov so na Githubu ponudili tudi referenčno implementacijo, ki vsebuje potrebne knjižnice za implementacijo. V vsaj enem izmed šestih pilotnih projektov so sodelovali partnerji iz vseh držav članic ter tudi iz Norveške, z Islandije in iz Ukrajine.

Med partnerji v Potentialu so bili trije slovenski: Ministrstvo za digitalno preobrazbo, borznoposredniška hiša Ilirika in podjetje SETCCE, kjer je potekal glavni del slovenskega razvoja. O uvajanju in prihodu slovenske inačice digitalne denarnice smo se zato pogovarjali z direktorjem podjetja SETCCE Aljošo Jermanom Blažičem in vodjem raziskav Janom Porekarjem.

Za zaveso

Glavna sestavna dela digitalne denarnice sta PID (person identification data), ki enolično predstavlja lastnika in za katere jamči izdajatelj, in EAA (electronic attestation of attributes). PID vsebuje obvezne atribute, kot so ime, priimek, datum rojstva, kraj rojstva, državljanstvo ipd. Poleg tega obstajajo tudi opcijski atributi, denimo spol, enolična številka, portret (slika), davčna številka, katerih vključitev je odvisna od odločitve posamezne države. V Sloveniji ministrstvo za digitalno preobrazbo še ni sprejelo dokončne odločitve. V EAA pa so atributi, ki jih izdajo javni ali zasebni subjekti, vse od diplom in dovoljenj za prebivanje do kartic zvestobe.

Prednosti digitalne identitete

• Poenostavljen dostop do javnih in zasebnih storitev.

• Varstvo osebnih podatkov, saj delimo le nujno potrebne.

• Višja stopnja kibernetske varnosti.

• Preprečevanje goljufij v podjetjih in javni upravi.

• Lažje in cenejše ugotavljanje identitete strank za podjetja.

• Varni elektronski dostop do digitalnih storitev za vsakogar.

»V Evropi je bil pravi kaos, nekatere države sploh niso imele osebnih izkaznic, druge so imele papirnate, tretje plastične,« slikovito pojasni Jerman Blažič. »Če želi postaviti temelje za digitalno ekonomijo, potrebuje elektronsko identiteto, ki je preverljiva in prepoznana.« V Sloveniji so v nove elektronske osebne izkaznice pred tremi leti vgradili še čip, kar je dobra osnova za razvoj elektronske identitete. To lahko danes uporablja vsakdo, ki si naloži aplikacijo eOsebna, hkrati pa v pametni telefon prenese digitalno identiteto.

Identitete v resnici nimamo v čipu. »Čip v osebni izkaznici služi kot temelj, ki omogoča povezavo (onboarding) in prenos elektronske identitete posameznika iz centralnega registra v telefon in njeno aktivacijo,« razlaga Jerman Blažič. Nova digitalna denarnica nadaljuje od tod. »Digitalna denarnica bo enoviti način uporabe te identitete v EU, nekakšen prvi korak, ki mu bodo sledili naslednji, denimo povezava z vozniškim dovoljenjem.«

V kakšni fazi je torej digitalna denarnica? Porekar iz žepa izvleče telefon in pokaže delujoč uporabniški vmesnik. »Prototip je dokončan, izid je predviden za zadnji kvartal.« Zakaj šele tedaj? »Celotni projekt zahteva obsežno infrastrukturo, hkrati pa mora država postaviti nacionalno shemo za certificiranje vseh komponent sistema.« Projekt je preprosto prevelik in prepomemben, da bi v izvedbi dovolili varnostne luknje in površnosti. Dodatno kompleksnost prinaša možnost več zasebnih ponudnikov, saj bodo v nekaterih državah – za Slovenijo odločitve še ni – denarnice ponujale tudi banke in drugi ponudniki. »Medtem ko bo država ponudila osnovno denarnico z identiteto, bo sodelovanje zasebnega sektorja lahko prineslo dodatne funkcionalnosti, kot so plačilne kartice, kriptovalute, zavarovalne police, članske izkaznice za fitnes in podobno.«

V Evropi trenutno potekajo debate o prepovedi dostopa do posameznih spletnih storitev za mlade, denimo do družbenih omrežij ali pornografije. Digitalna denarnica bi lahko pomagala udejanjiti tovrstne prepovedi. Čeprav bo v njej dostop do celotne posameznikove identitete, do nje ne bo imela dostopa vsaka storitev. »Država lahko določi, katere storitve imajo sploh pravico dostopati do posameznih podatkov v elektronski identiteti, potem pa bo to vsakokrat videl in potrdil še uporabnik,« našteva Porekar. Banko bo zanimalo vse o nas, spletnega trgovca pa ime, naslov in plačilno sredstvo. Druga skrajnost so pornografske strani, ki potrebujejo le podatek o polnoletnosti, je dodal Jerman Blažič.

Digitalna denarnica ni veliki brat

• Ključi nikoli ne zapustijo naprave.

• Deli minimalno potrebno količino informacij o uporabniku (selective disclosure).

• Centralne evropske zbirke identitet ni.

• Omogoča izdelavo in uporabo psevdonima.

• Uporaba je prostovoljna.

Razvoj infrastrukture se je torej začel že leta 2023, do danes pa imamo po Evropi delujoče pilotne implementacije. Nekatere malenkosti izvedbenih standardov se še malo prilagajajo, na koncu pa bo pred produkcijsko različico treba vse skupaj certificirati. Zakaj tako dolgo traja? Porekar naniza kar nekaj podrobnosti, ki povečujejo kompleksnost razvoja: »Poskrbeti je treba za varnost ob vrsti funkcionalnosti in robnih pogojev, kot so preklic denarnice in podeljevanje pooblastil ter varen dostop do strojnih varnostnih modulov (HSM) pri ponudniku.«

Sistem sestoji iz več funkcij, ki jih lahko opravljajo različni deležniki, ni pa to nujno. Identiteto lahko podeli upravljavec registra prebivalstva, potem mora nekdo preveriti pristnost denarnice pri uporabniku (kamor se identiteta prenaša) in pristnost storitve, ki identiteto potrebuje, itd. Ob vsaki interakciji potekajo preverjanja, ali sodelujejo zaupanja vredni členi in ali niso bili kompromitirani.

V Sloveniji bo za končnega uporabnika denarnica na telefonu, ki bo znal skenirati kode QR. Evropi bodo svoj lonček gotovo pristavili tudi ponudniki različnih komponent, denimo varnih ključev, kot je Yubikey. Dogajanje zelo podrobno spremljata tudi Apple in Google ter sta med najbolj zainteresiranimi velikani, ki želijo ostati relevantni. Skoraj zagotovo bosta tudi z lobiranjem poskrbela, da bosta vsaj med ponudniki denarnic. Navsezadnje bosta ponujala tudi najosnovnejšo infrastrukturo, to sta pametni telefon in njegov odklep. Pomemben del varnosti vseh teh rešitev temelji na zaščiti telefonov, ki imajo danes že v veliki večini biometrični odklep.

Denarnica bo šele začetek

Obveznost bo enosmerna. Medtem ko pravne osebe kot veliki ponudniki storitev, ki zahtevajo identifikacijo strank (KYC), nimajo izbire in morajo sprejeti identifikacijo z digitalno denarnico, bo za fizične osebe pridobitev povsem prostovoljna in brezplačna. Enako že danes velja za vse vrste digitalnih identitet in storitev, saj nikomur ni treba uporabljati storitve SI-PASS in ostalih, kot so eDavki, eUprava ali eZVEM, dasiravno je življenje z njimi precej lažje.

Zasebni subjekti imajo tri leta časa, da pripravijo svoje sisteme in začno sprejemati digitalno denarnico, torej do konca leta 2027. To bo obvezno za subjekte, ki morajo istovetnost preverjati po višjih standardih, denimo finančne ustanove, telekomunikacijske operaterje, zavarovalnice, dobavitelje energije, ponudnike prevozov, poštnih storitev, digitalne infrastrukture itd. Sem sodijo tudi velike platforme (VLOP), kot jih definira akt o digitalnih storitvah (DSA), in vratarji po aktu o digitalnih trgih (DMA).

Evropski program politike Digitalnega desetletja med cilji s področij povezljivosti, digitalnih znanj in spretnosti, digitalnega poslovanja in digitalnih javnih storitev predvideva, da bo do leta 2030 vsaj 80 odstotkov državljanov uporabljalo digitalne rešitve s področja identifikacije. Digitalna denarnica je glavni instrument, s čimer želi Komisija to doseči.

Zamisel ni slaba in se bo gotovo še razvijala. V bližnji prihodnosti si lahko obetamo podobne rešitve tudi za pravne osebe (business e-wallet), kjer bo kompleksnosti še več. Posamezniki pa bomo zelo kmalu naokoli hodili samo s telefonom, čeprav nam za različne opravke niti tega ne bo treba, saj jih bomo lahko uredili kar s telefona od koderkoli. Digitalna denarnica bo več kot današnja denarnica.