Pingvini in fotografije

Objavljeno: 29.6.2010 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Ceneje je bolje | Revija: Junij 2010 | Teme: preizkus, linux, foto

Razmah digitalne fotografije je prinesel poplavo pripomočkov za urejanje tovrstnih domačih izdelkov. Začelo se je s komercialnimi programi tipa ACDSee in brezplačnimi alternativami za ceno ene poslane kartice, kot pri programu IrfanView, nadaljevalo pa z giganti kova upravljalnika fotografij Picasa, ki so pokrivali več operacijskih sistemov hkrati. Nato se je zbudila široka odprtokodna skupnost.

Včasih so fotoaparati prišli na svetlo le ob posebnih priložnostih. Poroke, krsti, rojstni dnevi in razne druge slovesnosti so bile vzrok, da smo obrisali prah z naprav za ovekovečenje teh posebnih trenutkov, jih vzeli v roke in pazljivo izbirali motive za naše umetnine. Z odsotnostjo klasičnega filma je njihova raba postala del vsakdana. Posledično so se občutno povečale družinske zbirke fotografij in potreba po nekakšnem urejevalniku foto robe je na mestu. Za operacijske sisteme Linux je dolgo časa veljalo, da so težavni za nadobudne fotografe, saj so imeli nemalo težav s prepoznavanjem raznovrstnih naprav. Že dolgo ni več tako (glej okvirček), zato smo se odločili preizkusiti tri najboljše predstavnike iz segmenta urejevalnikov fotografskih zbirk. Pri tem početju smo izločili vse multipripomočke, ki so bili prvotno razviti za druge platforme, in se osredotočili na izvirne izdelke za Linux.

Tri glavna področja, na katerih se dajejo programi za organizacijo fotografij, so urejanje zbirke slik, izvedba osnovnih korekcij ter distribucija albuma ali posamezne vsebine. Vsak kandidat za prestol ima svoj pristop, vsak svojo posebnost. Na vas je, da dobro premislite, kaj od virtualnega organizatorja pričakujete in kaj bi radi z njegovo uporabo dosegli. Katerikoli izmed predstavljenih programov bo svoje osnovno poslanstvo opravljal solidno, a tista dodana vrednost se, kot vedno, skriva v podrobnostih. Prav na slednje je treba pri izbiri še posebej paziti.

digiKam

Namestitev staroste tovrstnih programov na Linuxu je preprosta, saj na domači spletni strani dobimo servirane na pladnju izvedenke za vse večje distribucije priljubljenega operacijskega sistema. Če smo "hardcore" uporabnik, lahko zgradimo zadnjo izdajo digiKam iz izvirne kode, a pri tem je treba vedeti, da ima programska oprema kar nekaj odvisnosti, tako je na primer treba poprej namestiti knjižnice KDE, upravnika datotek Dolphin, grafične funkcije ImageMagick, meta označevanje slik Exiv2 ter vtičnike Kipi. In še kaj bi se našlo.

Vmesnik organizatorja digiKam, ki nas pričaka po prvem zagonu, je značilno KDEjevski (levo izbira, zgoraj predogled in osrednje okno za glavnino dogajanja). To ne čudi, saj je program z njim tesno povezan. DigiKam učinkovito uvozi vse grafične imenike, na katere mu pokažemo s prstom, in tudi kasneje je dodajanje novih slik preprosto, saj v sodelovanju z raziskovalcem Dolphin podpira uporabo intuitivnega načina "povleci in spusti" (premik datotek z uporabo miške). Pri urejevanju virtualnega albuma bo prav prišla zmožnost dodajanja komentarjev in tako imenovanih "tagov" za lažje iskanje po vgrajeni bazi SQLlite. Označbe (ang. tag) dodajamo po vnaprej določenih pravilih. Če uporabimo predznak "/", bo označba uvrstila sliko v korenski imenik ali, v nasprotnem primeru, brez poševnice pri označevanju, ustvarila nov predal za lažje "pospravljanje" po zbirki (npr. "Slovenija/Bled"). Z uporabo vejice pri naštevanju lahko posamezni fotografiji določimo več označb hkrati. Vse skupaj si lahko uporabnik olajša z upoštevanjem lastno določenih pravil pri začetnem poimenovanju datotek ali, na kratko, če bodo slike že ob uvozu za silo urejene, bo program takšno ureditev posvojil in s tem ponudil posamezniku dostopnejšo začetno orientacijo po orjaški zbirki. Nadalje zbirka pozna še metapodatke. Odvisno od uporabnikove volje so lahko v njih Exif informacije, podatki o fotografu, umestitev v času in avtorska zaščita. Odlično je tudi orodje za prepoznavo duplikatov, kajti hitro se zgodi, da se stvari ob velikemu številu datotek znotraj naše zbirke začnejo podvajati. Kljub zmogljivosti omenjenega orodja pred brisanjem vseeno toplo priporočamo ogled najdenih dvojčkov, saj se tudi najboljša programska koda lahko kdaj zmoti.

Vsak predmet v virtualnem albumu je moč popravljati. Slednje je nadvse priročno, ker tako za osnovne operacije nad slikami ni treba zaganjati namenskih velikanov, kot je na primer Photoshop. Odpraviti je možno rdeče oči, popravljati kontrast in barve, zamegliti ali izostriti predmete, dodajati rotacijo in obrezati celotno sliko. Našteto je le vrh ledene gore, kajti zahtevnejši uporabniki bodo našli še nekaj naprednejših orodij, med njimi možnost obdelave surovih posnetkov RAW. Prek dodatkov Kipi je naposled moč že tako obsežen nabor še razširiti in tako dodati bonbončke, kot so točkovna korekcija, spreminjanje perspektive, dodajanje besedila in obrob, uveljavitev grafičnih filtrov in odprava šuma. Zaradi odprte narave sistema vtičnikov Kipi se seznam nenehno širi.

Zadnja, v primerjavi s konkurenco najmočnejša plat programa digiKam je izvažanje oziroma predstavitev končnega izdelka. Sistem podpira izvoz v vse priljubljene spletne storitve, ki se vsaj na daleč spogledujejo s fotografijo. Tako se na seznamu znajdejo izvozi v Facebook, Flickr, PicasaWeb, SmugMug in Gallery. A to še zdaleč ni vse. Album je možno izvoziti kot datoteko flash, ga poslati na IPod napravo ali po elektronski pošti ter izdelati iz njega lastno spletno stran. Čudovito, moti le, da program ni tako radodaren s storitvami, ko gre za uvoz podatkov vanj. Zaradi tega lahko slike v digiKam uvozimo le iz Facebookovega računa ali s spletne strani SmugMug.

digiKam 1.1.0

Splet: www.digikam.org

Za: Možnosti, razširljivost z vtičniki Kipi.

Proti: Zaradi obširnosti trpi prijaznost do uporabnika.

F-Spot

Razmeroma mlad sistem, spisan na Mono platformi, ima pred namestitvijo kar nekaj zahtev, ki se lahko hitro sprevržejo v pravo moro, a ker na srečo večina linuxnih okusov pride do uporabnika z vključenimi Mono in F-Spot paketi, je načeloma usposabljanje dotičnega urejevalnika navideznega albuma neboleče. Pri začetni indeksaciji fotografij se F-Spot izkaže za bliskovito hitrega. Vse gradivo zmeče na kup in ga prikaže v obliki pomanjšanih prikaznih sličicah, razvrščenih po podatkih, pridobljenih iz Exif informacij. Od tu naprej poteka navigacija po albumu zgolj po označbah. Označevanje je grafično podprto in nadvse preprosto. Nad preglednim osrednjim oknom se razprostira časovni trak, ki z grafom prikazuje našo dejavnost po mesecih. Klik enega izmed stolpičev nas prestavi na začetek izbranega meseca in z animacijo pokaže na prvo sliko, ustvarjeno v njem. Tudi s programom F-Spot je možno izvajati osnovne popravke na slikah. Manjše barvne korekcije, odpravo rdečih oči, spremembo rotacije in velikosti lahko z enim samim ukazom takoj razveljavimo. Slednje je mogoče kljub shranjenim spremembam, kajti sistem za vsako izmed njih naredi novo kopijo in se ne dotika originala. Da ne bi preveč zapolnili diska, je treba biti na kopičenje arhive silno pozoren. Še najboljše je po spremembah na novo shraniti fotografijo pod drugim imenom in tako nadzirati potrošnjo prostora na disku. Za izvoz na razna spletišča F-Spot poskrbi podobno kot konkurenca. Podprte so najbolj priljubljene spletne storitve, med katerimi bi izpostavili spletišče Flickr. Spletišče za objavo fotografij je izredno tesno povezano s programom F-Spot. Sama integracija je izvedena elegantno in pri prenosu upošteva vse dodatke, s katerimi smo opremili izdelek znotraj namiznega programa. Tako na primer označbe z namizja hipoma postanejo označbe v spletu.

F-Spot 0.6.1.5

Splet: f-spot.org

Za: Preglednost, hitrost, povezljivost s spletnimi storitvami.

Proti: Zaradi nedotakljivosti izvirnika prostorsko požrešen.

DigiKam ima vse, kar imajo veliki. Brez sramu se postavi ob bok komercialnim velikanom. Če uporabnik ve, kaj hoče, se bo v njem počutil zelo domače.

gThumb

Mala črka "g" v začetku imena programa izdaja izvor zadnjega izmed predstavljenih pomagačev za izdelavo virtualnih albumov. Namizje Gnome ima, podobno kot Okna, svoj pregledovalnik slik, ki mu je ime gThumb. Namenjen je zgolj pregledovanju slik v najrazličnejših formatih, vendar ima dodanih kar nekaj funkcij, ki ga dvigujejo nad to definicijo. Omogoča osnovne popravke in tudi izvoz končnih izdelkov. Iz njih lahko naredimo spletno galerijo, ustvarimo CD ali prikažemo slike v všečni predstavitvi. Največja težava programa je sistem navigacije. Ker za brskanje po datotekah uporablja program Nautilus, nam je na voljo le težavno prebijanje skozi že ustvarjeno drevesno strukturo. Še več, za nameček podeduje po brskalniku Nautilus nezmožnost skakanja po imenikih. To pomeni, da trenutni prikaz izpiše le trenutni položaj in podrejene člene (imenik s podimeniki). Resda omogoča gThumb dodajanje komentarjev in kategorij, s katerimi lahko stanje izboljšamo, vendar je treba vedeti, da se ti podatki shranjujejo ločeno od slik in se zato ob uvozu gradiva v drug program izgubijo.

gThumb 2.11.2

Splet: live.gnome.org/gthumb

Za: Enostavnost.

Proti: Komentarji se ne shranjujejo skupaj s sliko, premalo možnosti.

Spet smo pri vprašanju iz uvoda. Kaj so vaše potrebe? DigiKam je vsekakor eden zmogljivejših tvorcev albumov ta hip, a če njegovih naprednejših funkcij ne potrebujete ali jih celo ne poznate, vam bo preobširen za udobno rabo. Enako velja za F-Spot, če ne nameravate izvažati urejenih slik. Sploh potrebujete program za virtualni album? Bi raje imeli preprost pripomoček, s katerim je mogoče hitro pregledati posneto gradivo in ga zapeči na CD? V tem primeru je gThumb prava izbira za vas. Kljub temu da mu manjka precej funkcij in tako kar kriči po pozornosti razvijalcev. Vsekakor upamo, da smo vam vsaj malo nakazali možnost izbire v operacijskih sistemih Linux in znova dokazali, da se lahko brez Oken čisto lepo živi. Tudi če ste velik ljubitelj digitalne fotografije.

Kako izpeljati priklop?

Lahko se zgodi, da imate v svojem sistemu izklopljeno prepoznavo zunanjih naprav. Takrat si bo treba malce umazati roke in "peš" postoriti vse potrebno za priklop. Najprej je treba izvedeti, kako sistem priključeno napravo imenuje. Na to vprašanje nam lahko pomaga odgovoriti ukaz "dmesg |grep -i 'SCSI device'". Če ne zaleže, vtipkajte v terminal še "grep SCSI /var/log/messages" in poiščite v izpisu sinonim za povezavo s fotoaparatom, v našem primeru je sistem aparat krstil z kratico sdb ([sdb] Attached SCSI removable disk). Ko nepridiprava končno najdete, mu ustvarite priključno točko (mkdir /mnt/foto) in oba povežite z ukazom "mount /dev/sdb /mnt/foto". Od tu naprej lahko z vsebino fotoaparata ravnate, kot bi šlo za običajni imenik znotraj datotečnega sistema. Ko končate delo, ne pozabite naprave varno odstraniti (umount /mnt/foto). Za fotoaparate, ki ne podpirajo USB prenosa podatkov, priporočamo uporabo programa Gphoto2, ki ga najdemo praktično v vsaki linuxni distribuciji in vsebuje podatke o več kot 600 različnih napravah.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki