Olympus E-P2
Kljub temu da smo komaj septembra preizkusili Olympusov takrat novi digitalni aparat E-P1, smo v teh dneh že dobili v roke njegovega naslednika, model E-P2. V resnici zelo težko rečemo, da gre za naslednika, saj je razlik silno malo, ustrezneje bi bilo, ko bi novi aparat označili le kot popravljeno različico modela E-P1.
Gre seveda za aparat iz rastoče družine "Micro Four-Thirds", pri kateri sodelujeta Olympus in Panasonic (njihovega Lumix G1 smo preizkusili aprila 2009). Glavno vodilo sta predvsem majhna velikost in teža tako aparatov kot objektivov. Za razliko od klasičnih aparatov DSLR so tu odpravili sistem zrcal in prizme, zaradi česar je lahko objektiv postavljen bistveno bliže optičnem tipalu. Slabe lastnosti novega sistema so zaenkrat pomanjkanje tradicionalnega optičnega kukala in počasnejše ostrenje kot pri aparatih DSLR.
Osnova modela E-P2 je povsem enaka kot pri E-P1, gre za tipalo ločljivosti 12 milijona pik, njegova velikost pa je enaka kot pri vseh drugih Olympusovih aparatih DSLR. Velikost je sicer manjša kot pri aparatih drugih znamk (Nikon, Canon, Pentax itd.), a gre kljub temu za bistveno večje tipalo kot pri kompaktnih aparatih. V primerjavi s klasičnim formatom Leica so goriščnice objektivov tu podvojene. Če torej uporabljamo 50 mm objektiv, se bo obnašal kot 100 mm objektiv na analognih aparatih. Samo delo s aparatom se praktično ni spremenilo. Menuji so ostali enaki, enako velja za večino funkcij. Enako lahko rečemo tudi za kakovost fotografij, ki je še vedno zelo dobra. Zelo dobrodošlo je snemanje videa z ročnimi nastavitvami - sploh v navezi z dobrimi fiksnimi objektivi, ki se lahko pohvalijo z velikimi zaslonkami. Tako imamo veliko svobode pri umetniških učinkih, zlasti pri igranju z globinsko ostrino (oziroma pomanjkanjem te ostrine).
Žal so ostali tudi minusi. Največji izmed njih je še vedno malce počasno ostrenje. Tu se klasični aparati DSLR obnesejo bistveno bolje. Dobrodošlo je sledenje fokusa, kjer aparat sledi premikajočim se objektom. Kljub temu pa potrebuje tistih nekaj trenutkov za prvotno izostritev. Tako kot pri predhodniku tudi tu ni bliskavice, ima pa seveda vmesnik za zunanjo (Olympus prodaja posebno, razmeroma majhno in lično bliskavico posebej za te modele). Je pa dobrodošel dodatek okular, ki se pritrdi na zgornjo stran aparata, torej tja, kamor sicer pride zunanja bliskavica. Tik nad zaslonom je namreč majhen vmesnik, prek katerega se omenjeni okular sporazumeva z aparatom za prikaz slike. Res je, okular ni optičen, temveč le skriva majhen zaslon LCD. Kljub temu je boljši kot nič, omeniti pa velja, da nam zasede mesto, namenjeno bliskavici, hkrati lahko torej uporabljamo le enega izmed teh dveh dodatkov.
Pri Olympusu sicer omenjajo še dva nova umetniška filtra in funkcijo, ki programsko poživi barve na slikah, a to so malenkosti. Bistvo aparata je torej ostalo enako - lično oblikovanje, kompaktnost ohišja in nizka teža. E-P2 je, tako kot E-P1 pred njim, aparat, ki spominja na klasične analogne aparate - to pa nikakor ni slabo.
Olympus E-P2
Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivosti: Do 4032 × 3024.
Tipalo: Efektivno 12 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Izdeluje: Olympus, www.olympus.com.
Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.
Cena: 635 EUR (ohišje), 709 EUR (ohišje in objektiv M. Zuiko Digital ED 14-42 mm F3.5-5.6), 807 EUR (ohišje in objektiv M. Zuiko Digital ED 17 mm F2.8).
Za: Videz, velikost in teža, zajemanje filmov HD tudi v ročnem načinu.
Proti: Ni vgrajene bliskavice, malce počasno ostrenje.
