Okna v digitalni svet

Pri preizkusih prenosnih računalnikov že več let težko rečemo, da je kak prenosnik zares slab. Ko nas bralci sprašujejo po našem mnenju o tem ali onem modelu, se večinoma ne oziroma toliko na sam računalnik, bolj na potrebe tistega bralca. Potrebuje večji ali manjši prenosnik, bo igral igre in urejal video ali bolj brskal po spletu in gledal filme?

Danes je za večino uporabnikov prav vsak prenosnik »dovolj dober«. Sploh če izpustimo najcenejše modele, ki so cenejši (recimo) od petsto evrov, in vzamemo model, ki ima katerega izmed vstopnih Intelovih procesorjev družine i3. Navadni smrtniki ali, kot se izraža eden izmed naših avtorjev, civilisti, tudi ne potrebujejo veliko vmesnikov. Vsaj dva USBja, raje tri, skoraj vsi prenosniki imajo tudi kakega po standardu USB 3.0. HDMI je danes standard za »izvoz« videa, ethernet je za nas koristen, za marsikoga pa sploh ni več nujen. Butične zadeve, recimo vmesnike eSata, potrebuje le uporabnik, ki natanko ve, čemu jih uporabljati.

Področje, za katero pa nas vse bolj moti, da ne napreduje, vsaj dovolj hitro, so računalniški zasloni. Ne govorimo o samostojnih monitorjih, o katerih sicer tudi pišemo v tej številki (danes dobimo zares kakovostne modele za presenetljivo malo denarja), temveč o zaslonih, ki so vgrajeni v prenosne računalnike.

Z leti se v računalništvu vse razvija, procesorji postajajo vedno močnejši, a obenem varčnejši, vse več je (končno) diskov SSD, prenosniki postajajo vedno lažji. Monitorji pa imajo že leta enako nizke ločljivosti, večinoma so v rabi še vedno razmeroma slabe matrike TN – včasih se zaradi svetlečih premazov celo zdi, da so nazadovali. In to ne velja le za najcenejše modele, vse preveč dragih prenosnikov ima ločljivost 1366 × 768 in slabo kotno vidljivost.

Ob tem pa imajo tudi cenejše tablice vse po vrsti matrike IPS, ki zajemajo tudi mrežo tipal za delovanje na dotik. V tej številki imamo nekaj prenosnikov, ki imajo solidno ločljivost (Sonyjev Vaio in Toshibin široki ultrabook U840W), a so taki modeli prej izjema kot pravilo – se tudi posebej hvalijo z visoko ločljivostjo FullHD.

So pa odgovori že na obzorju. Prvi, ki se je resneje podal na pot boljših zaslonov, je Apple. Začeli so pred nedavnim s prenosnikom, katerega zaslon se imenuje Retina in ponuja za preostale skoraj nedojemljivo visoko ločljivost – 2880 × 1800. No, pred kratkim so v Googlu napovedali lasten prenosnik, imenovan Chromebook Pixel, ki bo ponujal zaslon podobnega kalibra.

Glede na pretekle izkušnje se bo v naslednjem letu predramila tudi preostala industrija, konec leta lahko pričakujemo vse več modrovanja o tem, kako računalniška podjetja ponujajo neverjetno kakovostne zaslone, najboljše v svetu PCjev. A to nam, seveda, danes nič kaj dosti ne pomaga.