Med računalnikom in televizorjem
T. i. večpredstavni podaljški so se začeli v dnevne sobe seliti že pred leti, ko je postalo jasno, da poleg vitkega digitalnega televizorja res ne sodi velik in glasen računalnik, ob pomoči katerega bi uporabniki predvajali bogate avdio in video vsebine. Majhne škatlice so od našega zadnjega preizkusa, od tega mineva že dve leti, napredovale v smeri, ki smo jo napovedali že tedaj - v omrežno povezovanje in tesnejšo navezo s spletnimi mesti in storitvami.
Večpredstavni podaljški so se v zadnjih letih namnožili tako na policah trgovin kot tudi v dnevnih sobah gospodinjstev. Recept za njihov uspeh je razmeroma preprost, saj uporabnikom omogočajo ogled fotografij ter avdio in video posnetkov na televizijskem zaslonu, obenem pa so majhni in varčni. Vse več primerkov se ponaša tudi z naprednimi funkcionalnostmi, še posebno tisti, ki imajo tudi žično ali brezžično povezavo v splet in posledično do spletnih vsebin. Po tej plati sicer ne dosegajo uporabnosti osebnega ali prenosnega računalnika, a se, kot rečeno, odkupijo s svojo kompaktno obliko in enostavnim upravljanjem vsebin, katerim so namenjeni.
Osnovni vmesniki postajajo vse lepši in polni ikon. Tako tudi tehnologije manj vešči uporabniki ne bi smeli imeti večjih težav z rokovanjem s predvajalnikom.
Zadovoljno lahko ugotovimo, da je visoka ločljivost povsem zavladala med večpredstavnimi podaljški, saj na tokratnem preizkusu ni bilo naprave, ki je ne bi podpirala. Govorimo seveda o posnetkih v ločljivosti 1080p, ki so jim sodobni namenski večpredstavni čipi več kot kos. Dviganje megaherčne meje namenskih procesorjev in dodajanje pomnilnika na tiskovine ima še en blagodejni učinek - poleg hitrejšega izrisovanja menujev pohitri predvsem prikaz fotografij, ki je bil rakava rana marsikaterega predvajalnika v preteklosti. Sodobni fotoaparati z več deset milijoni slikovnih pik ločljivosti namreč ustvarjajo velike in z informacijami bogate fotografije, ki so bile velik zalogaj za starejše naprave.
Prav vse naprave na preizkusu so bile solidno založene s priključki, ki jih potrebuje navdušenec za hišni kino. Vodi seveda vgrajeni vmesnik HDMI, ki je najlažji in hkrati najboljši način povezovanja med večpredstavnim podaljškom in televizorjem. Večina predvajalnikov ima sicer tudi več drugih izhodov, vendar je velika verjetnost, da bomo pretežno uporabljali le HDMI. Praktično vsi predvajalnik imajo tudi optične izhode za priključitev na domači ojačevalnik s podporo prostorskemu zvoku. Kot se spodobi za naprave z letnico 2011, ne manjka niti omrežni vmesnik, pri čemer na tokratnem preizkusu opažamo dokaj velike razlike med posameznimi izdelovalci. Nekateri ga preprosto vgradijo in rabi predvsem za brskanje po večpredstavnih vsebinah v omrežju, spet drugi poskrbijo za kakovosten nabor spletnih vsebin.
Kljub vse večjim težnjam uporabnikov po izdelavi očem prijetnih multimedijskih knjižic, je večina predvajalnikov nastavljena "po računalniško". Vsebino iščemo po mapah in datotekah ...
Večina predvajalnikov podpira tudi prenos podatkov prek brezžičnih omrežij, čeprav še vedno precej izdelkov za tako delovanje zahteva nakup dodatnega vmesnika. Večina podpira hitrost prenosa 54 Mb/s, nekateri tudi že hitrejši 802.11n s hitrostjo več kot 100 Mb/s, pri čemer velja, da so namenski procesorji, vgrajeni v te naprave, zvečine prešibki, da bi hitre prenose v celoti izkoristili. Tako še naprej velja naše dosedanje priporočilo, da velja pri predvajanju video posnetkov z visoko ločljivostjo uporabljati ožičeno omrežje, seveda tam, kjer je to mogoče. Zanimivo je opazovati, kako dolgo so izdelovalci potrebovali za prehod z ethernetnih vmesnikov s hitrostjo 100 Mb/s na gigabitne priključke. Ta plaz naj bi doživeli šele letos jeseni, prvi znanilec sprememb pa je južnoafriški Mede8er MED500X2, ki je nekakšen poskusni zajček za izdelovalca večpredstavno obarvanih čipov Realtek, saj poleg višje hitrosti omrežne povezave postreže tudi s hitrejšim vmesnikom USB, ki deluje po standardu 3.0.
Med večpredstavnimi podaljški sta se očitno oblikovala dva glavna koncepta. Prvi stavi na miniaturne naprave brez možnosti vgradnje diska, ki jih izdelovalci ponujajo po nizki ceni, navadno nižji od evrskega stotaka. Nekoliko večji modeli, ki ponujajo prostor za vgradnjo diska ali pa ga imajo že vgrajenega, pa postrežejo z nekoliko več funkcionalnostmi (predvsem v primerjavi z napravami NAS, morebitno snemanje vsebin ...), ki opravičujejo višjo ceno. Vgradnja diska v predvajalnik, ki nas bo v povprečju veljala okoli 50 evrov, je vsekakor smiselna, saj tako zagotovimo dovolj prostora, hkrati pa odpravimo nekatere pomanjkljivosti dosedanjih podaljškov, pri čemer seveda izstopa tekoče predvajanje. Bogate vsebine visoke ločljivosti, predvajane prek žice, še precej bolj pa prek pa brezžičnega omrežja, znajo namreč postreči z zatikanjem in slabo uporabniško izkušnjo. Pred leti so se na predvajalnikih začeli pojavljati tudi podatkovni vmesniki eSATA, a so doživeli podobno izkušnjo kot pri osebnih računalnikih - zunanjih diskov s temi priključki je enostavno zelo malo, posledično pa so jih tudi izdelovalci podaljškov potisnili nizko na seznamu razvojnih prioritet. Verjamemo, da bo pri vtičnikih USB 3.0 zgodba povsem drugačna.
Med daljinskimi upravljalniki so velike razlike. Po katerem bi najraje posegli vi?
Izdelovalci so se v zadnjih letih veliko ukvarjali z uporabniško izkušnjo, saj so zvečine že spoznali, da povprečne uporabnike privlači predvsem enostavno upravljanje. Razlik med sposobnostmi predvajanja različnih avdio in video zapisov namreč danes skorajda ni več. Vsi preizkušeni predvajalniki obvladajo predvajanje video posnetkov v zapisu Matroska (MKV), ki je z leti med domačimi uporabniki postal nekakšen neuradni standard za video posnetke v visoki ločljivosti. Vrteče plošče so praktično mrtve, saj podaljškov, ki bi sprejemali tudi nosilce DVD, na trgu skorajda ni, zato pa znajo ti predvajalniki predvajati njihove slike v zapisu ISO (VIDEO_TS). To pomeni, da se ohranijo menuji in vsi dodatki, ki jih sicer najdemo na ploščkih DVD. Uporabniški menuji so postali preglednejši in animirani, vsaj na tistih področjih, ki so uporabnikom najbližja. Žal ugotavljamo, da precej večpredstavnih podaljškov še vedno ne govori slovensko, kar je velika škoda. Zato opomba uvoznikom, naj za to pomanjkljivost poskrbijo, saj bo vsekakor pripomogla k boljši prodaji. Po drugi strani pa so tudi ikone s filmskim trakom, glasbenimi notami in fotografijami dovolj zgovorne, da se hitro prebijemo do želenih vsebin.
Velik korak naprej so naredili predvajalniki še na področju dostopa do spletnih vsebin. Osnovne funkcije spletnih radijskih postaj in povezava s spletiščem YouTube sta danes skorajda samoumevni, pridružila pa se jim je kopica drugih spletnih mest, seveda predvsem veliko takih, ki ponujajo video vsebine, med standarden nabor pa pri nekaterih podaljških že sodijo tudi novičarske dveri in napovedniki vremena. Boljši predvajalniki znajo uporabniku postreči tudi s programi svetovnih tv postaj, ki jih te oddajajo prek spleta.
Razlogov za nakup večpredstavnega podaljška je torej dovolj, da upravičijo naložbo evrskega stotaka ali dveh za enostaven dostop do večpredstavnih vsebin.
Ali jim grozi izumrtje?
Danes imamo opraviti že s peto ali šesto generacijo večpredstavnih podaljškov in več kot očitno postaja, da se ti delijo v različne tržne segmente. Nekateri med njimi so povsem povprečni in temu primerno cenovno ugodni, večina izdelovalcev pa svoje izdelke uvršča nekoliko više in želi na račun dodatnih funkcij (ki jih uporabnik potrebuje ali pa ne) upravičiti nekoliko višjo ceno. V vrhu cenovnega razreda so podaljški, ki so pravcati računalniki v malem, temu primerna je tudi njihova cena.
Tržni strokovnjaki večpredstavnim podaljškom na dolgi rok napovedujejo črno prihodnost, vsaj kar zadeva osnovne (vstopne) izdelke in srednji razred naprav, saj naj bi njihove funkcije počasi, a zagotovo prevzeli digitalni televizorji. To je danes že jasno opazno, saj razen vstopnih modelov televizorjev ti že obvladajo predvajanje večpredstavnih vsebin s ključkov in diskov USB, naprednejši televizorji pa imajo celo povezavo v splet. Čeprav digitalni televizorji zaenkrat še ne dosegajo funkcionalnosti večpredstavnih podaljškov, imajo jasno prednost - uporabnik za upravljanje vsebin potrebuje le en daljinski upravljalnik, obenem pa poleg televizorja ni nameščena dodatna "škatla". Morebiti je še prezgodaj, da bi lahko sodili, kdaj se bo začel zaton teh naprav, a upamo si trditi, da bo čez pet, vsekakor pa čez deset let to področje zabavne elektronike videti povsem drugače.
Asus O!Play HDP-R1
Asus O!Play HDP-R1 je bil najstarejši predvajalnik na tokratnem preizkusu, saj je na trgu že skoraj dve leti. Kot tak lahko rabi kot osnova za primerjavo, kako so večpredstavni podaljški napredovali v zadnjem času. Gre za primerek brez vgrajenega diska, večpredstavne vsebine pa zna najti tako v omrežju (žična povezava 10/100 Mb/s) kot tudi na zunanjih diskih in ključkih, ki bi jih uporabnik priklopil nanj. Naprava ima po en vmesnik USB in eSATA, kar bo zahtevnejšim uporabnikom premalo, vsi drugi pa bi morali prav dobro shajati z enim virom podatkov, še posebej, ker omrežni dostop ponuja razmeroma bogat spletni menu.
Nabor spletnih vsebin tako ni omejen zgolj na YouTube, Picaso in Flickr, temveč Asus O!Play HDP-R1 postreže tudi s pestro izbiro internetnih radijskih (več kot 20.000!) in televizijskih postaj (več kot 5000), ki so spretno urejene po zemljepisnih območjih ali po vsebini. Uporabniku zna postreči tudi s podatki o vremenu in gibanju tečajev delnic, pa tudi z drugimi novicami iz virov RSS. Edina večja pomanjkljivost predvajalnika je njegova starejša zasnova, ki se kaže v tem, da ne podpira vsebin flash, na kolena pa ga utegnejo spraviti tudi zelo bogate video in avdio vsebine (visoko vzorčeni posnetki), a teh, roko na srce, domači uporabniki z željo po preprostem predvajalniku niti nimajo.
Daljinski upravljalnik je ena boljših plati naprave, saj je ravno prav velik, da dobro sede v odraslo roko, pa tudi razporeditev tipk je logično urejena in bi si jo lahko ogledal marsikateri konkurent. Postreže namreč z divjo uporabnostjo, saj malce več kot 20 tipk poskrbi, da so prav vse pogosto uporabljane funkcije oddaljene le za pritisk na gumb. Zanimiv je tudi t. i. glasbeni gumb, ki ob pritisku poišče naključno glasbeno datoteko na priklopljenem viru in jo začne predvajati.
Starešini v prid govori tudi cena, saj dobrih 80 evrov ni znesek, ki bi uporabniku osušil denarnico, za odšteti denar pa kupec dobi v vseh pogledih zelo soliden predvajalnik. Škoda, da Asus O!Play HDP-R1, ko ga vzamemo iz škatle, še vedno ne govori slovensko.
Asus O!Play HDP-R1
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 80 EUR.
Za: Preprost za uporabo, daljinec, precej spletnih vsebin.
Proti: Le en vmesnik USB, starejša strojna zasnova.
D-Link Boxee Box
Za razliko od konkurentov, ki so grajeni na večpredstavnih čipih izdelovalcev Realtek ali Sigma, Boxee Box temelji na Intelovi osnovi za zabavno elektroniko, saj je v njem procesor Intel Atom CE4110. V praksi to pomeni, da imamo opravka z mini računalnikom v škatlici, ki v svoji notranjosti gosti še po gigabajt bliskovnega in delovnega pomnilnika. Namesto operacijskega sistema ima uporabnik pred očmi večpredstavno naravnan spletni brskalnik, ki podpira tudi vsebine flash.
Izdelek izstopa že po obliki, saj lična črna kocka z odrezano stranico v hipu pade v oko in bo uporabnike razdelila na dva tabora - ali jim bo noro všeč ali pa jo bodo preprosto prezrli. Mi smo na strani prvih. Na zadnji strani naprave najdemo vse pomembne priključke, škoda je le, da izdelovalec ni predvidel možnosti vgradnje 2,5-palčnega diska, saj bi s tem funkcionalnost naprave lahko razširil še na področje snemanja in hrambe vsebin.
Ker gre za računalnik v malem, D-Linkov Boxee Box nima težav s predvajanjem tudi malce bolj eksotičnih video zapisov, podpira praktično vse bolj ali manj razširjene video zapise do ločljivosti 1080p. Prav tako nima težav s predvajanjem podnapisov v slovenščini, ima pa eno najbolj dobrodošlih funkcij, saj lahko uporabnik izbere iskanje podnapisov v spletu. Uporabniški vmesnik je pregleden in hitro odziven, med predvajanjem filma pa omogoča tudi enostavno nastavljanje zakasnitev zvoka ali podnapisov, če ustvarjalcem datoteke sinhronizacija ni najbolje uspela.
Poudarek naprave je na vsebinah, predvsem spletnih. Med priljubljenimi spletnimi aplikacijami, ki omogočajo dostop do video in avdio vsebin, številne med njimi so celo v visoki ločljivosti, je več kot sto virov, kar pomeni, da je uporabniku na dosegu več tisoč filmov, serij, nadaljevank in video posnetkov sploh. Naveza s spletom seveda omogoča prenos spletne računalniške izkušnje na televizor, saj Boxee Box podpira prijavo v račune spletišč Facebook, Twitter, Flickr, YouTube, Picasa in drugih ter prikaz aktualnih vsebin.
Eden najboljših delov Boxee Boxa je daljinski upravljalnik, ki je dvostranski! Prednja stran z večnamenskimi tipkami ponuja preprosto, a divjo uporabnost, tipkovnica na hrbtni strani naprave pa poskrbi, da bo uporabnik lahko hitro vpisal naslov spletne strani ali sporočilo. Žal pri delu prek spleta smerne tipke ne dosegajo uporabnosti miške ali drsne ploščice, vendar je napredek že to, da izdelek omogoča pregledovanje poljubnih spletnih strani, česar za večino konkurentov iz vrst večpredstavnih podaljškov ne moremo trditi.
D-Link Boxee Box
Prodaja: Xenya, www.xenya.si.
Cena: 270 EUR.
Za: Zmogljivosti, daljinec, silno veliko spletnih vsebin, oblika.
Proti: Cena v Sloveniji, nezmožnost vgradnje diska.
Dune HD Duo
Dune HD Duo je eden izmed večjih večpredstavnih podaljškov na tokratnem preizkusu, svojo velikost pa opravičuje z možnostjo vgradnje kar dveh diskov. Namenjen je uporabnikom, ki želijo ustvariti kar največjo večpredstavno knjižnico, saj lahko ob vgradnji dveh 3 TB diskov dosežemo skupno zmogljivost 6 GB. Žal težje razumemo izdelovalčevo odločitev, da sta diska med seboj povsem ločena, torej zanju ni možnosti povezave v polje RAID ipd. Zato pa ju je moč enostavno zamenjati kar med delovanjem (t. i. funkcija hot-swap).
Podpora različnim avdio in video zapisom, datotekam in vrstam podnapisov je tako rekoč popolna,od naprave tega cenovnega razreda kaj manj niti ne smemo pričakovati. Dune HD Duo predvaja DVD in bluray slike ter strukture prek omrežja in krajevno, predvajanje vseh vsebin pa steče zares hitro. Pri predvajanju videa lahko preskakujemo po 10 sekund, minuto in 10 minut, prevrtevamo s hitrostjo do 32x ali skočimo na poljuben čas v posnetku. Predvajalnik si tudi zapomni, kje smo si nazadnje ogledovali vsebino, in predvajanje nadaljuje na tistem mestu. Zunanje in notranje podnapise lahko predvajalnik predvaja v različnih velikostih in barvah, nastavimo si lahko tudi poljubno višino prikazovanja, vse spremembe pa se prikladno prikažejo kar med samim predvajanjem.
Vgrajena diska lahko uporabnik izkoristi tudi za postavitev FTP ali SMB strežnika (torej predvajalnik deluje kot naprava NAS), s katerim lahko deli tudi datoteke torrent. Tovarniško je že dodana podpora IP televiziji (sicer le v načinu multicast prek predvajalnih seznamov), ki podpira tudi možnost snemanja vsebin na disk, a bo za njeno delovanje povprečen uporabnik prebil nekaj časa na spletnih forumih, manj vešči uporabniki pa bodo morali nastavitev zaupati strokovnjakom.
Spekter spletnih storitev obsega internetni radio in internetni brskalnik, kot pri drugih modelih tega izdelovalca pa je razširljivost prepuščena predvsem iznajdljivosti uporabnika. To je za tehnične zanesenjake izziv, za vse druge pa ovira.
Dune HD Duo
Prodaja: www.archus.si.
Cena: 365 EUR.
Za: Kakovost izdelave, zmogljivosti, razširljivost.
Proti: Cena, daljinec.
Dune HD Lite 53D
Dune HD Lite 53D je najmlajši in najmanjši predstavnik aktualne družine predvajalnikov znamke HDI Dune. Majhne mere mu po našem mnenju zelo pristajajo, saj glede na večje in dražje brate razen prikazovalnika LCD ni prav veliko izgubil. Kompaktni večpredstavni podaljšek je atraktivnega videza in kljub majhnim zunanjim meram dovoljuje vgradnjo diska, le da je ta manjši, 2,5-palčni. V testni model je bil vgrajen disk z zmogljivostjo 750 GB, sicer pa si lahko uporabniki omislijo tudi večje.
Zadnja plat je v celoti založena s priključki, tako da malčku resnično nič ne manjka, poleg vseh standardnih in pričakovanih vmesnikov (HDMI, 2x USB 2.0, optični izhod, omrežje) ima celo bralnik pomnilniških kartic in kompozitne ter komponentne analogne izhode.
Tudi Dune HD Lite 53D je tako kot njegovi bratje zgrajen na podlagi namenskega A/V procesorja Sigma in, čeprav gre za odtenek manj zmogljiv model, ta s predvajanjem visoko ločljivih vsebin nima težav. Predvajalnik nekoliko razočara le na področju spletnih vsebin, saj so "iz škatle" podprti le spletni radii, a je moč z dodajanjem aplikacij to hibo vsaj delno odpraviti. Med uporabnimi aplikacijami je tudi odjemalec BitTorrent, ki omogoča prenos datotek iz spleta. Naprava je kljub vgrajenemu disku komaj slišna, a večurno nepretrgano delovanje kljub temu postreže z dokaj visokimi temperaturami ohišja, ki pa povprečnega uporabnika ne bi smele skrbeti.
Uporabniški vmesnik je nastavljiv in pozna več podob, vsem pa je skupno to, da je bliže računalniško pismenim uporabnikom kot popolnim laikom, zato bo bolj všeč zahtevnejšim uporabnikom in zanesenjakom za večpredstavnost. Ti bodo s pridom izkoristili tudi možnost predvajanja IP TV krajevnih ponudnikov, oziroma celo poskrbeli za snemanje predvajanih vsebin na vgrajeni disk.
Daljinski upravljalnik, ki na področju ergonomije ne bo prejel nagrad, je po svoji dolžini večji od samega predvajalnika, njegovih več deset tipk pa je dobro vidnih tudi v popolni temi. Škoda, da tudi Dune HD Lite 53D ne govori slovensko.
Dune HD Lite 53D
Prodaja: www.archus.si.
Cena: 169 EUR.
Za: Kakovost izdelave, oblika.
Proti: Uporabniški vmesnik, daljinec.
Dune HD Max
Tajvanski izdelovalec HDI Dune je očitno eden redkih, ki so spoznali, da k pregrešno dragim in sijočim digitalnim televizorjem sodijo tudi kakovostno izdelani večpredstavni podaljški profesionalnega videza. Dune HD Max se vsekakor uvršča v to kategorijo, saj je trenutno najboljše, kar omenjeni izdelovalec ponuja. Predvajalnik, ki gradi na čipu Sigma Designs 8642, predvaja vse mogoče avdio in video zapise ne glede na njihovo vzorčenje.
Kot edini večpredstavni podaljšek na tokratnem preizkusu je opremljen tudi s pogonom bluray, ki poleg BD ploščkov predvaja tudi nosilce DVD. Naprava, ki je na prvi pogled podobna večjim Hi-Fi komponentam, lahko v svoji notranjosti gosti tudi 3,5-palčni disk, izdatne zunanje mere pa pomenijo, da je vanjo že vgrajen tudi napajalni sklop in da za razliko od večine drugih naprav ne potrebuje zunanjega napajalnika. LCD prikazovalnik na prednji plošči se sicer ne more pohvaliti z izdatno bero prikazanih informacij, a bi od predvajalnika najvišjega cenovnega ranga kljub temu pričakovali precej več.
Tako kot pri drugih predvajalnikih Dune HD razočara predvsem njihova podpora spletnim vsebinam, in to kljub temu da ima naprava Dune HD Max spletni brskalnik s podporo tehnologiji flash. Njegovo upravljanje je tudi po zaslugi zgolj povprečnega daljinskega upravljalnika vse prej kot enostavno in bo za večino uporabnikov bolj rešitev v sili kot del standardne izkušnje.
Naprava ima gigabitni omrežni vmesnik in čeprav ga Sigmin čip ne zmore v celoti izkoristiti, je omrežna izkušnja nadpovprečno dobra, saj se predvajanja iz oddaljenih omrežnih virov začnejo razmeroma hitro. Podaljšek z nekaj iznajdljivosti uporabnika omogoča tudi spremljanje programov domačih IP TV ponudnikov in celo njihovo snemanje na vgrajeni disk.
Dune HD Max je lep zgled, kako je mogoče narediti tehnično vrhunsko napravo, a njen potencial po zaslugi precej neposrečene programske kode in neintuitivnega uporabniškega vmesnika ostaja neizkoriščen.
Dune HD Max
Prodaja: www.archus.si.
Cena: 469 EUR.
Za: Kakovost izdelave, predvajalnik bluray, oblika.
Proti: Uporabniški vmesnik, daljinec.
Dune HD Smart D1
Dune HD Smart D1 je še eden novejših predvajalnikov, ki so jih letos splavili na trg v HDI Dune. Glede na sorodno drobovje z najzmogljivejšima modeloma se podobno tudi obnaša. Torej nobenih težav s predvajanjem zahtevnejših visoko ločljivih vsebin, bogata založenost z vmesniki (kar štiri USB 2.0 priključke nam je uspelo našteti) ter možnost vgradnje diska in drugih razširitev ga naredita za vsaj zanimivo izbiro.
Oblika je za razliko od drugih predvajalnikov precej podolgovata, monotonost prednjega dela pa razbija LCD prikazovalnik. Daljinski upravljalnik je enak kot pri modelih Dune HD Duo in Dune HD Max in deluje precej okorno, a svoje delo kljub temu opravlja solidno. Nekaj dodatnih točk si naprava prisluži po zaslugi vmesnik eSATA, pa tudi zaradi možnosti vgradnje diska (do zmogljivosti 3 TB), ki jo lahko spremeni tako v videosnemalnik, FTP strežnik ali napravo za omrežno hrambo podatkov (NAS). Da bi dosegli vse našteto, se bo treba precej igračkati z nastavitvami na sicer za "geeke" mišljenem uporabniškem vmesniku, ki je za laike svojevrsten izziv.
Omeniti velja, da Dune HD Smart D1 tako kot vsi predvajalniki družine Dune HD z letnico 2010 ali novejšo ponujajo ustrezno strojno podporo sprejemniku DVB-T (tega je moč dokupiti za dobrih 50 evrov, podobno kot brezžični vmesnik) in spremljanje programov prizemne televizije. Podpora spremljanju IP televizije je dobrodošla, saj z nekaj iznajdljivosti na predvajalniku, ki podpira tudi prikaz 3D vsebin, lahko omogočimo tudi snemanje vseh vsebin.
V HDI Dune bodo morali resnično pljuniti v roke in močno izboljšati vgrajeni spletni brskalnik ter podporo spletnim vsebinam, če želijo ostati v bitki za kupce, željne enostavnih povezav s priljubljenimi spletišči in njihovimi vsebinami. Od izdelkov s "premium" ceno se namreč pričakuje tudi premium postrežba in družina Dune HD vsekakor pogrne na t. i. spletnem preizkusu. Zato pa se odkupi s kakovostno izdelanimi predvajalniki, ki avdio in videofilom ne puščajo veliko možnosti za pripombe.
Dune HD Smart D1
Prodaja: www.archus.si.
Cena: 260 EUR.
Za: Kakovost izdelave, oblika.
Proti: Uporabniški vmesnik, daljinec.
iXtreamer
Prav zanimivo je bilo opazovati, kako se združitve večpredstavnega podaljška z Applovim vtičnikom ni domislilo že kako drugo podjetje - čeprav samo licenciranje bržkone ni prav poceni. iXtreamer že s svojo zunanjo podobo, ki je kombinacija ohišja iz aluminija in črne plastike, spominja na Applov oblikovalski slog. Zunanje mere predvajalnika omejuje kar velikost največje Applove naprave, ki jo lahko nanj priklopimo, to je tablični računalnik iPad. Slednje seveda pomeni, da iXtreamer sodi med večje večpredstavne podaljške, a to ima tudi dobre plati, saj, denimo, v ohišje nadvse enostavno (od strani, s pomočjo priloženih sani) vgradimo 3,5-palčni disk, pa tudi hladilna rešitev je zato opremljena z nekoliko večjim in predvsem tišjim ventilatorjem. Zadnja plat je bogata z avdio in video vmesniki, zato s povezovanjem na najrazličnejše naprave/zaslone ne bo težav.
Applov vtičnik skrbi ne le za prenos vsebin iz iPhona, iPoda ali iPada (podprte so skoraj vse generacije teh naprav, ki so ugledale luč sveta v zadnjih nekaj letih) na zaslon, temveč zna tudi polniti omenjene naprave. Ko ni aktiven, pa ga lahko z ličnim drsnim plastičnim pokrovom preprosto pokrijemo. Ob pomoči funkcije AirPlay lahko predvajalnik prek omrežja krmilimo tudi s pomočjo aplikacije iTunes.
Strojna zasnova iXtreamerja je sicer zelo sorodna drugim modelom Xtreamer. To je hkrati tudi prednost za razvijalce, saj so lahko uporabili velik delež že razvite programske opreme, med katero, denimo, vodita funkciji Xtreamer Live in Xtreamer V.O.D., ki uporabniku ponujata na tisoče brezplačnih spletnih video vsebin, med njimi najdemo tudi spletne tv postaje. Povezanost s spletom s pridom izkorišča tudi funkcija Movie Jukebox, ki iz spleta prenese ključne informacije (fotografijo naslovnice, žanr, čas trajanja, igralsko zasedbo ...) o posameznem filmu, nadaljevanki ali nanizanki. Tako kot predhodnike lahko iXtreamer z nekaj iznajdljivosti in nameščanjem dodatkov hitro pripravimo do tega, da nam predvaja program katerega izmed slovenskih ponudnikov IP-TV (seveda moramo biti na to storitev naročeni), to pa še dodatno poveča vrednost naprave v očeh uporabnika, saj lahko iXtreamer brez težav rabi kot ,,????
Daljinski upravljavec je bil deležen občutnih sprememb, saj so mu dodali več tipk, med njimi tudi "iPod mode", ki aktivira v iXtreamer priklopljeno napravo z logotipom ugriznjenega jabolka. Poleg nje je še osem drugih funkcijskih tipk, ki skrbijo za upravljanje večpredstavnih vsebin. Več kot 50 tipk na daljincu žal tudi pomeni, da so razmeroma majhne in bodo uporabnikom z debelejšimi prsti povzročile kakšno preglavico.
iXtreamer
Prodaja: www.xtreamer.me.
Cena: 189 EUR.
Za: Nabor funkcionalnosti, cena.
Proti: Majhne tipke daljinca.
Zlati Monitor
Priznanje zlati Monitor bomo tokrat podelili v dveh kategorijah, in sicer med vstopnimi modeli in večpredstavnimi podaljški z možnostjo vgradnje diska. Med cenovno ugodnimi predvajalniki vsekakor dajemo največ teže enostavnosti rabe, saj po njih posegajo tudi tehnično manj podkovani uporabniki. Po tej plati nas je najbolj prepričal podaljšek WD TV Live, je pa treba priznati, da tudi drugi konkurenti s ceno pod sto evri nikakor niso od muh in lahko mešajo štrene večjim napravam.
Z naborom funkcij med velikani izstopa iXtreamer, ki je logična izbira za vse, ki imajo katero od naprav znamke Apple, pa tudi sicer njegova cena ostaja povsem ugodna glede na konkurenčne izdelke. Kombinacija nabora funkcij, enostavnosti rabe in kakovostnega uporabniškega vmesnika je poskrbela, da zlati Monitor med večpredstavnimi podaljški tokrat podeljujemo izdelku iXtreamer.
Mede8er MED400X MINI
Globalizacija v svetu zabavne elektronike očitno uspeva. Pri napravi Mede8er MED400X MINI gre za čistokrvni večpredstavni podaljšek, ki tako kot nekaj njegovih konkurentov temelji na podlagi, ki temelji na Realtekovem čipovju. Kljub majhnim meram smo z vsebino lahko zadovoljni, saj v ličnem pakiranju poleg predvajalnika in daljinca najdemo še komponentne kable, kot je že navada pri vstopnih modelih predvajalnikov, pa bomo pogrešili kabel HDMI.
Realtekova osnova predvajalnika je jasno prepoznavna tudi na menujih naprave, ki so odeti v slogovno podobo blagovne znamke Mede8er in so razmeroma pregledni in odzivni. Čeprav so izdelani v visoki ločljivosti, tega zaradi črnine, ki pokriva pretežni del vseh menujev, ni opaziti. Predvajalnik omogoča predvajanje in druge operacije (kopiranje, brisanje, deljenje) med zunanjimi napravami USB, pomnilniškimi karticami (SD) in omrežnimi viri. Komunikacijski del naprave se bolj razume z ožičenimi priključki, saj bomo tako prek omrežja lahko predvajali tudi najzahtevnejše avdio-video vsebine, brezžični del (brezžični modul USB je na voljo za doplačilo) pa kljub podpori standardu N pri polni visoki ločljivosti občasno odpove, najraje pri zahtevnih posnetkih, saj izmerjene hitrosti med 12 in 22 Mbps (razdalja 10 metrov in 30 cm stena) preprosto niso dovolj za najbogatejše vsebine. Internetne vsebine so žal omejene na spletne radijske postaje (19 žanrov, nekaj več kot 70 postaj), marsikateri uporabnik bi si na tem mestu želel še priljubljenih video spletišč in podobnih spletnih storitev, ki jih premorejo nekateri konkurenti.
Slabši del kompleta, ki ga predstavlja Mede8r, je vsekakor daljinski upravljalnik. Postavitev tipk bi lahko bila krepko boljša (ko bi le "posnemali" konkurenco), a verjamemo, da se jim je mogoče po daljši rabi privaditi. Žal smo v uporabniškemu vmesniku pogrešili slovenščino, ki bi to cenovno ugodno napravo pomagala približati povprečnim uporabnikom.
Mede8er MED400X MINI
Prodaja: Xenon forte, www.xenon-forte.si.
Cena: 93 EUR.
Za: Razmeroma kakovostna izdelava glede na ceno, absolutno tiho delovanje.
Proti: Daljinski upravljalnik, hibe uporabniškega vmesnika, slaba izkoriščenost omrežnega priključka.
Mede8er MED500X2
Afriškemu izdelovalcu zabavne elektronike Sanji Electronics, ki se skriva za znamko Mede8er, velja priznati ažurnost pri snovanju novih modelov. Model Mede8er MED500X2 je od predhodnika praktično ohranil le ohišje, v notranjost vgrajeno tiskovino s čipi pa so inženirji temeljito posodobili. Tako ta Mede8er že napoveduje novo generacijo večpredstavnih podaljškov, ki jih lahko na policah trgovin pričakujemo še pred koncem leta. Novejši Realtekov čip in večja količina pomnilnika poskrbita za tekoče predvajanje visoko ločljivih vsebin najrazličnejših zapisov, a bolj kot to sta nas prepričala USB 3.0 in gigabitni omrežni vmesnik. Oba sta namreč zadolžena za to, da velike večpredstavne datoteke v napravo pretočimo bistveno hitreje kot pri večini drugih konkurentov. V Mede8er MED500X2 je moč vgraditi tudi 3,5-palčni disk zmogljivosti do 3 GB. To njegovo funkcionalnost razširi še v smer naprav NAS in deljenja vsebin do drugih naprav v omrežju, kjer se znova izkaže gigabitna povezava. Potiskanju toplega zraka iz ohišja je namenjen ventilator, ki je domiselno vpet z gumijastimi zatiči z namenom, da tresljajev in hrupa ne prenaša na ohišje. Svoje delo opravlja zelo tiho.
Slabši del kompleta je zopet daljinski upravljalnik. Kljub razmeroma bogato odmerjenim meram so tipke na njem precej majhne, največja neumnost pa je to, da so štiri za marsikaterega uporabnika precej uporabne tipke (za nastavljanje glasnosti ter zagon in ustavitev predvajanja) nerazumno majhne (velike so približno 2 x 2 mm).
Novosti je bil deležen uporabniški vmesnik, ki v tem modelu precej bolje izkorišča spletno povezljivost, saj uporabniku ponuja dostop do priljubljenih družabnih omrežij in spletišč, založenih z video posnetki. Uporabnik lahko izbira med petimi različnimi pogledi na menuje, razvijalci pa so mu omogočili tudi domiselno ustvarjanje digitalne video zbirke ob pomoči datotek XML.
Na seznamu doplačil za sicer cenovno ugodno postavljen predvajalnik sta se znašla le dodatka za brezžično udobje: ključek USB z WiFi funkcijo in brezžična tipkovnica USB.
Mede8er MED500X2
Prodaja: Xenon forte, www.xenon-forte.si.
Cena: 169 EUR.
Za: Popoln paket opreme, razmeroma kakovostna izdelava glede na ceno.
Proti: Daljinski upravljalnik, manjše hibe uporabniškega vmesnika.
WD TV Live
Western Digital je svojo ponudbo predvajalnikov iz družine WD TV, prepoznavnih malih črnih škatlic, osvežil že večkrat. Če so prvi modeli ponujali predvsem poceni možnost predvajanja vsebin visoke ločljivosti s ključev USB in zunanjih diskov, so uporabniki z različico WD TV Live, ki premore tudi omrežni vmesnik, dobili precej več svobode.
Plebejski nabor priključkov na zadnji strani naprave ostaja skrčen na najnujnejše, a to še ne pomeni, da bi bil uporabnik slabo postrežen. Večini bodo priključki HDMI, optični izhod in dodatna A/V izhoda povsem zadoščali, saj je moč vmesnik USB uporabiti za priklop najrazličnejših naprav, tudi brezžičnega omrežnega ključka ali tipkovnice. Ker sta vmesnika USB dva, lahko tako napravo z ustreznim dodatkom povežemo tudi v brezžično omrežje ali pa nanjo priklopimo dva zunanja vira z večpredstavnimi datotekami.
Manjših izboljšav glede na predhodnike je bil deležen tudi uporabniški vmesnik, nalepka "združljiv z Windows 7" pa izdaja, da je moč predvajalnik povezati z osebnim računalnikom z nameščenim operacijskim sistemom Windows 7 in mu s pomočjo programa Media Player in funkcije Play To na eleganten način servirati vsebine prek omrežne povezave. Večpredstavni podaljšek podpira standard DLNA, zato upravljanje na daljavo deluje tudi z drugimi ustreznimi predvajalniki in napravami.
Močna stran WD TV Live je preprostost rabe, saj preprost uporabniški vmesnik in daljinski upravljalnik z le osnovnim naborom tipk poskrbita za to, da bo napravi kos sleherni uporabnik, ki je že kdaj delal z daljinskim upravljalnikom televizorja. Za razliko od nekaterih konkurentov se WD TV Live lahko pohvali tudi s povsem neslišnim delovanjem, saj vanj ni vgrajen niti en ventilator, kljub temu pa se škatlica tudi med večurnim delom ne pregreva.
WD TV Live ostaja zelo dobra izbira v vstopnem razredu naprav, saj s ceno manj kot 90 evrov nima prav veliko konkurence, še posebej, odkar je dobil omrežni priključek, pa čeprav z zelo okrnjenim naborom dodatnih spletnih funkcij.
WD TV Live
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 88 EUR.
Za: Nizka cena, preprostost rabe, absolutno tiho delovanje.
Proti: Omejen nabor funkcionalnosti.
WD TV Live Hub
Podaljšek WD TV Live Hub je novejši brat modela WD TV Live. Zna vse kot prej opisani model, dodatno pa v paketu ponuja še vgrajeni disk, večji daljinec in možnost serviranja vsebin, shranjenih na disku, drugim napravam, priklopljenim v omrežje.
Hub je od svojega malega brata (WD TV Live) skorajda za polovico tanjši, vendar ga presega po dolžini in širini. Oblika je podrejena funkcionalnosti, saj je v drobovju naprave vgrajen disk zmogljivosti enega terabajta. Širina naprave omogoča bogato razporeditev vhodov in izhodov na zadnji strani, ki so bili pri Livu skrčeni zaradi pomanjkanja prostora. Tam najdemo optični avdio izhod, kompozitne izhode za priklop na tv in ojačevalec (ki so spet razdeljeni), vrata USB in seveda omrežni priključek.
Daljinec je doživel korenito spremembo, saj je pridobil telefonsko številsko tipkovnico, kar bo olajšalo vnos uporabniških imen in gesel za prijavo na spletne storitve in iskanje po aplikacijah za Facebook, Youtube in drugih. Poleg fizičnega daljinca Live Hub premore še virtualnega, do katerega pridemo prek grafičnega vmesnika na kateremkoli računalniku v omrežju, če v brskalnik vpišemo IP naslov naprave.
Za razliko od drugih WDjevih podaljškov, kjer je v ospredju predvsem predvajanje vsebin, je naredil Live Hub velik korak naprej, saj je na njem mogoče konsolidirati vso medijsko vsebino, ki jo prenese uporabnikov dom, in jo tudi posredovati drugim napravam v omrežju. Naprava pohvalno podpira tudi sinhronizacijo vsebin, saj ob vsakem naslednjem priklopu diska prenese le novosti, vmesnik pa uporabnika o novih vsebinah. Sinhronizacija deluje tudi za omrežne vire. Sistem ima le eno pomanjkljivost, in sicer ne omogoča brskanja po več kot le enem viru vsebin hkrati.
Prenovo je doživel tudi vmesnik, ki zdaj omogoča dodajanje grafičnih tem in menjavo ozadja, prilagajanje seže tudi do podnapisov, ki jim lahko določimo barvo in velikost. V kombinaciji z malce mehkejšimi tipkami na daljincu in bolj odzivnim in preprostim vmesnikom bo znal z Live Hub delati prav vsakdo. Uporabniki z velikimi glasbenimi zbirkami bodo veseli podatka, da Live Hub omogoča postavitev iTunes strežnika, tako da lahko vso glasbo spravijo na eno mesto in se znebijo podvajanja glasbenih datotek na različnih računalnikih po domu.
Dodaten nabor funkcionalnosti je ceno WD TV Live Hub potisnil proti dvema evrskima stotakoma, tu pa nanj preži ostra konkurenca, ki zna ponuditi še kak dodaten bonbonček. A če upoštevamo, da je v napravo že vgrajen disk, je cena povsem sprejemljiva.
WD TV Live Hub
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 180 EUR.
Za: Predvaja praktično vse, vgrajen disk, sinhronizacija z omrežnimi viri.
Proti: Slaba izbira spletnih vsebin, omejena organizacija knjižnice na sami napravi.
XtreamerPRO
XtreamerPRO je nadgradnja nadvse uspešne prve generacije predvajalnika. Po svoje bi lahko dejali, da gre celo za kombinacijo predvajalnika Xtreamer in diskovnega sistema eTRAYz, ki uporabniku prineseta najboljše iz obeh svetov. Glede funkcionalnosti omrežnih sposobnosti ob navezi z vgrajenim diskom ali dvema XtreamerPRO deluje kot kompakten diskovni strežnik NAS. Diska z elektroniko komunicirata prek vodila SerialATA, na drugi strani tiskovine pa je omrežni priključek, ki skrbi za deljenje informacij na disku(ih) drugim napravam. Pohvalimo lahko vgradnjo tihega ventilatorja, ki poskrbi, da naprava s povzročenim hrupom ne opozarja nase, obenem pa solidno hladi vgrajen(a) disk(a). Za priklop zunanjih pomnilniških naprav je poleg vmesnikov USB moč najti še priključek e-SATA.
Uporabniški vmesnik poleg standardnih predvajalniških funkcij ponuja tudi povsem grafično sprehajanje po bogatih vsebinah. T. i. Juke Box namreč lahko v navezi z internetnimi viri in krajevnimi datotekami postreže s čudovitim in informativnim pregledom vsebin na vgrajenem ali zunanjem disku. Predvajalnik tako kot predhodnik govori slovensko, čeprav bi bile nekatere menujske postavke lahko prevedene pravilneje. Boljši izkoristek spletnih vsebin se kaže pri podpori spletiščem s fotografijami in video posnetki ter zares bogatim številom internetnih radijskih postaj.
Med pomanjkljivostmi je še vedno nezmožnost tekočega predvajanja Full HD (1080p) vsebin prek brezžičnega omrežja, kar pa je skupno praktično vsem večpredstavnim podaljškom na trgu in bo najverjetneje odpravljeno šele s prihodnjimi generacijami teh naprav.
O tem, da predvajalnik ostaja čistokrvni Xtreamer, priča tudi daljinski upravljalnik, ki je povsem enak modelu iz prve generacije. Zaradi omejenih mer lahko gosti le omejeno število tipk, večina ima zato dvojno funkcijo. To od uporabnika zahteva nekaj privajanja, a ker so tipke in funkcije dokaj logično razporejene, s tem ni večjih težav. Natančnost daljinca je dobra, velja pa omeniti, da ima nekatere ukaze sorodne z drugimi večpredstavnimi napravami in mu zato uspe prižgati in krmiliti tudi kakšno drugo napravo.
Kot celota je XtreamerPRO odlična kombinacija omrežnega diska in večpredstavnega predvajalnika. Uporabniki, ki iščejo tako rešitev, bodo več kot dobro postreženi, saj je tudi cena bistveno ugodnejša od nakupa dveh ločenih naprav.
XtreamerPRO
Prodaja: www.xtreamer.me.
Cena: 172 EUR.
Za: Zmogljivosti, cena.
Proti: Ni gigabitnega omrežnega vmesnika.
Pogled v laboratorij
Za tokratni preizkus večpredstavnih podaljškov smo uporabili standardno okolje za njihovo delovanje - domačo dnevno sobo in tipične A/V naprave, ki sodijo vanjo. Predvajalnike smo preklopili tako na digitalni televizor kot tudi projektor in ojačevalnik s prostorskim ozvočenjem. Posamezni podaljšek smo na televizor in projektor priključili prek vmesnika HDMI, za priključitev na hišni ojačevalnik pa smo uporabili optični kabel.
Pri praktičnem preizkusu smo uporabili različne vire podatkov, od shranjenih na krajevnem disku v samem predvajalniku do zunanjega diska, priključnega prek vrat USB in seveda omrežno priključenega računalnika z vključeno souporabo map in datotek. Za osnovo smo vselej vzeli ožičen dostop s hitrostjo 100 Mb/s, pri predvajalnikih, ki ponujajo brezžično povezavo, pa smo dodatno preizkusili tudi brezžični dostop do hitrosti 54 Mb/s (standard 802.11g) in 300 Mb/s (802.11n).
Za preizkus predvajalnikov smo pripravili niz večpredstavnih datotek, s katerimi smo želeli preveriti pravilnost predvajanja posameznih zapisov. Pri glasbi in fotografijah seveda ni domala nobenih težav, saj so izdelovalci že osvojili tudi manj pogoste brezizgubne zapise, kot sta Ogg in Flac. Pri video zapisih smo preizkusili posnetke v standardni ločljivosti DivX, Xvid, WMV, Quicktime in MPEG-2 (DVD). Dodatno smo preizkusili nabor posnetkov v polni visoki ločljivosti (1080p), kjer so bili posnetki DivX (AVI) ter predvsem Matroska (H.264).
Zmogljivost procesnih enot (tako CPE kot specializiranih video dekoderjev) v posameznem predvajalniku smo preizkusili z namenskimi posnetki z visokim vzorčenjem (prepustnost okoli 40 MB/s) ter "težkimi" digitalnimi fotografijami. Negativnih presenečenj praktično ni bilo, saj je večina predvajalnikov "požrla" tudi te najzahtevnejše posnetke, še posebej, če so bili shranjeni na krajevnem disku.