Lučke

Pred nekaj tedni se je po mestih začel eden izmed vidnejših prehodov v praznično obdobje, prižiganje prazničnih lučk. Po mestih, trgovinah, vse pogosteje pa tudi po hišah in vrtovih, lučke različnih barv so vsepovsod.

Te lučke so tudi v računalništvu vse pogostejše. Naš urednik se je pred kratkim čudil, da obstajajo pomnilniške ploščice z vgrajenimi večbarvnimi LEDicami. S tem je sicer le pokazal, da je »out-of-touch« z računalniškimi samograditelji, ki sestavljajo močne računalnike za uživanje v zahtevnih računalniških igrah.

Kot sem tu že pisal, sem si pred časom sestavil nov računalnik, v njem je matična plošča, na kateri so omenjene LEDice, prek programske opreme izdelovalca lahko nastavim, v kakšnih barvah se kažejo. Enako velja za grafično kartico, ki nase opozori s toplim rdeče-oranžnim napisom in poskrbi, da v delovni sobi tudi zvečer ne potrebujem luči. Tudi ohišja so prilagojena temu – vse več jih ima velika prozorna okna na strani, da lahko vidimo vso to umetnost.

Te zmogljive komponente, namenjene igričarjem, so v zadnjih letih prava zlata jama. Od dragih pomnilniških čipov (z dodanimi hladilniki in LEDicami) do najzmogljivejših grafičnih kartic, igričarskih monitorjev in celo pisarniških stolov, strupeni napisi »Gaming«, »Extreme« in podobni so skoraj zagotovilo za dobro prodajo.

Voda na mlin izdelovalcem in prodajalcem je še bitcoin oziroma kripto mrzlica, zaradi katere imajo izdelovalci grafičnih kartic kar težave z dobavo.

Voda na mlin izdelovalcem in prodajalcem je še bitcoin oziroma kripto mrzlica, zaradi katere imajo izdelovalci grafičnih kartic težave z dobavo, forumi igričarjev pa so bili med letom polni ljudi, ki so se spraševali, kje sploh lahko kupijo določene modele kartic. Tudi pri nas je tega rudarjenja vedno več – čeprav se pri bitcoinu to zelo težko poplača, so za to zelo prikladne druge, manj znane kriptovalute.

Nad tem se v resnici ne pritožujem – to, da so ljudje pripravljeni plačati več za dobre komponente in da cenijo te komponente, je lahko za industrijo samo dobro. Izdelovalci računalnikov so se res močno bojevali na področju cenovnih politik, na koncu pa so zaradi tega vsi na slabšem. Izdelovalci sami, ker je prodaja po zasičenju trga začela pešati, distributerji in prodajalci, ker so marže res mizerne, končni uporabniki pa zaradi vse slabše kakovosti izdelkov, ki so narejeni prehitro in prepoceni.

Seveda nimam nič proti tistim cenejšim rangom, torej prenosnikom za nekaj sto evrov, a se mi zdi za industrijo zdravo, da je povprečje nekje vmes. Torej da se proda nekaj tistih res poceni naprav, ki so, vsaj s stališča nezahtevnega uporabnika, že res presenetljivo zmogljive, obenem pa se ceni tudi tiste nekoliko dražje.

Moramo pa biti pazljivi na te glasne napise, saj gre pogosto za nališpano napravo, ki je po nepotrebnem dražja od navadne. Pri samih komponentah lahko sicer preverimo strojne preizkuse in se prepričamo, da je en procesor (grafična kartica) boljši od drugega procesorja (grafične kartice), a da bi dali nekaj deset evrov več za pomnilnik, ki je na enem izmed preizkusov za 0,5 % boljši od tistega drugega, se mi zdi brez pomena. Sploh ker vem, da so tiste razlike v praksi praktično neopazne.

Takih primerov je presenetljivo veliko – pred kratkim je bralec spraševal, ali bomo kdaj preizkusili »gamerske« pisarniške stole. V čem se razlikujejo od tistih, namenjenih pisarniškim delavcem, si res ne znam predstavljati, razen seveda tega, da imajo kričeče napise in so nekaj deset (ali sto) evrov dražji. Morda pa naredimo tak preizkus stolov takrat, ko bo še Apple predstavil svojega (belega in jasno dvakrat dražjega od vseh drugih).