LCoS - zmagovalec med projektorji za domači kino?

JVC in SONY sta edina izdelovalca projektorjev, ki ne uporabljata obeh najbolj razširjenih tehnologij za predvajanje slike, LCD in DLP, temveč že od začetka hodita vsak svojo pot s tako imenovano reflektivno tehnologijo LCD (LCoS - Liquid Crystal on Silicon).

SONY svojo tehnologijo imenuje SXRD (Silicon Xrystal Reflective Display), JVC pa D-ILA (Digital Direct Drive Image Light Amplifier). Že prvi tovrstni projektorji pred leti so se odlikovali z bogatimi barvami, edina pomanjkljivost je bil manjši kontrast in nižja svetilnost. Lani pa sta oba izdelovalca presenetila z novo serijo visoko kontrastnih projektorjev za široko potrošnjo, s katerimi se projektorji LCoS končno lahko tudi po kontrastu (ne pa tudi s svetilnostjo) merijo s klasično tehnologijo projektorjev s katodnimi cevmi (CRT - Catod Ray Tube).

Potem ko smo več let spremljali "boj" obeh najbolj razširjenih projekcijskih tehnologij, LCD in DLP, ki sta se v medsebojnem tekmovanju vedno bolj izboljševali (in cenili), bo letošnjo jesen, vsaj glede kontrasta, kot je videti, dokončno "zmagala" tehnologija LCoS (Liquid Cristal on Silicon). Ta združuje dobre lastnosti drugih dveh tehnologij. Gre za LCD, ki pa ni prosojen, temveč nanesen na mikročip z odbojno površino, tako da se svetloba od njega bolj ali manj odbija. Ker je slikovna matrica na čipu, je vse krmilno vezje pod slikovno matrico, tako da so špranje med posameznimi pikami minimalne, praktično neopazne. Pri običajnih čipih LCD je krmilno vezje napeljano med slikovnimi pikami, tako da so špranje precej širše, pri tehnologiji DLP (Digital Light Processing) pa gre za mikrozrcala na čipu, ki s premikanjem odbijajo več ali manj svetlobe. Tudi tu so špranje med posameznimi pikami ožje kot pri tehnologiji LCD.

Projektorji nižjega cenovnega razreda, tako LCD kot DLP, imajo zaradi varčevanja en sam projekcijski čip. Različne barve sestavljajo ob pomoči hitro vrtečega se barvnega diska, na obodu katerega so tri osnovne barve (ponekod tudi več ali pa dodatno še bela barva). Ker se posamezne barve zelo hitro menjavajo, človeško oko zaznava sestavljene barve. Včasih, pri hitro menjajočih se prizorih, prihaja do motečega tako imenovanega mavričnega učinka, vrtenje diska pa povzroča dodaten šum. Projektorji LCoS imajo že od vsega začetka tri čipe in to se zdaj opaža tudi pri projektorjih LCD in DLP višjega cenovnega razreda. V vsakem primeru lahko projektor s tremi čipi (ne glede na tehnologijo) veliko bolj zvesto prikazuje barve.

8 ali 10 bitov?

Večina video gradiva (DVD, HD-DVD, MPEG-4 itd.) uporablja 8-bitno kodiranje posamezne barve, kar pomeni 256 stopenj za vsako barvo, skupaj teoretično 16 milijonov barv (človeško oko naj bi ločilo največ 6-8 milijonov odtenkov). Vendar pa v posameznih primerih lahko kljub temu opazimo pomanjkljivosti 256-stopenjske digitalizacije, npr. pri posnetkih morskih globin lahko opazimo črtaste prehode modrin ali pri posnetkih sončnega zahoda črtaste prehode med oranžnimi odtenki. Projektor z dobrim slikovnim procesorjem, ki obdeluje vsako barvo z 10 biti, lahko take digitalne prehode bistveno omili. JVC uporablja 10-bitni slikovni procesor Gennum GF9351, ki 8-bitno gradivo dodatno "zgladi", tako da so prehodi med barvnimi odtenki bolj zvezni.

Dinamična zaslonka?

Projektorji s tehnologijo LCD v zadnjem času izboljšujejo svoj kontrast ob pomoči dinamične zaslonke (iris), ki prilagaja svetlobni tok projektorja in tako pri temnih prizorih dodatno izboljšuje kontrast (ta bi bil brez zaslonke do največ 2500 : 1). Na eni strani dinamična zaslonka res poveča celotni kontrast, na drugi strani pa lahko pri temnih prizorih zmanjša razločljivost temnih detajlov. Projektorji JVC dinamične zaslonke ne uporabljajo, medtem ko jo imajo projektorji SONY z isto tehnologijo LCoS (pri primerljivih vrednostih kontrasta). Projektorji DLP dinamične zaslonke ne potrebujejo, saj tudi brez nje danes že lahko dosegajo kontraste prek 10.000 : 1. Kot zanimivost povejmo, da tokrat preizkušeni projektor JVC v resnici ima zaslonko, vendar statično, ki sicer nekoliko zmanjša njegovo svetilnost, zato pa pripomore k odličnim rezultatom pri kontrastu.

720 ali 1080 vrstic?

V normalnih razmerah večinoma ne bomo opazili razlike med video gradivom, ki ga predvajamo s 720 ali s 1080 vrsticami. Celo EBU (European Broadcasting Uninon) je za evropske televizijske hiše že pred tremi leti priporočal standard 720p (oziroma 1080p nekoč v prihodnosti), čeprav trenutno ponudniki uporabljajo standarda 720p in 1080i. Res pa je, da so novi diski HD-DVD oziroma blu-ray posneti v standardu 1080i. Projektor s 1080 vrsticami lahko priporočamo predvsem zaradi prikazovanja fotografij, kjer je razlika res lahko opazna (kot smo ugotavljali že pri preizkusu projektorja Panasonic PT-AE1000E). Medtem ko pri projektorju s 1280 × 720 pikami (= 921.600) pri pozornem gledanju še opazimo posamezne pike (na 82-palčnem zaslonu, za katerega je priporočljiva razdalja gledanja okrog 4 metre, je ena pika velika 1,42 mm), pa pri projektorju s 1920 × 1080 pikami (= 2.073.600, torej 2,25× več!) posamezne pike tako rekoč izginejo (velikost 0,94 mm), še posebej, če presledki med njimi niso vidni.

Preizkus

LCoS svojo zmago napoveduje s prihajajočima projektorjema JVC DLA-RS2 (kontrast 30.000 : 1) oziroma SONY VPL-VW60 (kontrast celo 35.000 : 1 - vendar ob pomoči dinamične zaslonke). Govorimo seveda o projektorjih za domači kino v nekoliko višjem cenovnem razredu 5000-6000 evrov. Oba omenjena projektorja sta naslednika lanskih uspešnic JVC DLA-HD1 oziroma SONY VPL-VW50 (pri obeh kontrast 15.000 : 1). Novi SONY VPL-VW60 je pred kratkim prejel celo prestižno nagrado EISA (European Imaging and Sound Association). JVC DLA-RS2 oziroma SONY VPL-VW60 v Sloveniji še nista dobavljiva, vsaj ne prek uradnih uvoznikov, zato smo si na preizkusu podrobneje ogledali projektor JVC DLA-HD1, ki pa se v bistvenih lastnostih ne razlikuje od naslednika.

JVC DLA-HD1 je drugi projektor iz višjega kakovostnega razreda projektorjev za domači kino, ki smo ga preizkusili letos (pred tem smo v aprilski številki objavili preizkus projektorja Panasonic PT-AE1000E, ki uporablja tri čipe LCD z ločljivostjo 1920 × 1080 pik in ob pomoči dinamične zaslonke dosega kontrast 11.000 : 1). Projektor je več kot upravičil naša pričakovanja.

Ima dva digitalna priključka (HDMI) in običajne analogne priključke (kompozitni, S-Video in komponentni - RGB ali Y/Pb/Pr). Pogrešamo pa 15-nogični priključek RGB za prenosni računalnik, ki navadno nima digitalnega priključka (HDMI ali DVI-D). Za povezavo s projektorjem smo uporabljali zgolj digitalni kabel (DVI-D za računalnik in HDMI za satelitski sprejemnik), saj analogni kabli vplivajo na kakovost slike. Zanimiv je dodatni priključek RS-232, prek katerega JVC v prihodnosti načrtuje računalniško krmiljenje nastavitev.

JVC DLA-HD1 sicer najprej preseneti s svojimi naravnimi barvami, potem s tem, da ni mrežnih črt med posameznimi pikami, ne nazadnje pa še z globinsko ostrino slike. Vendar pa samo, če je video izvor primerno kakovosten. Zato pa projektor toliko bolj pokaže slabo kakovost večine video gradiva, ki ga danes vsak dan spremljamo. Na satelitskih kanalih je večina programov v "kompromisni" kakovosti, saj zaradi varčevanja oddajajo z nizko pasovno širino 2-3 Mb/s (in tudi pri nižji ločljivosti, npr. samo 480 × 576 pik ali tudi manj) in le redki oddajajo z optimalno pasovno širino 6-8 Mb/s (za televizijo standardne ločljivosti - SDTV - 720 × 576 pik) in v širokokotnem formatu (tako imenovani Pal Plus 16 : 9). Tudi diski DVD s svojimi 480 vrsticami in kompromisi, kar zadeva kakovost (stiskanje kontrastov, "varčevalno" barvno kodiranje), na takem projektorju hitro pokažejo svoje pomanjkljivosti (da o posnetkih v različnih formatih DivX niti ne govorimo). Žal v času preizkušanja projektorja nismo imeli predvajalnika HD-DVD ali blueray, da bi si ogledali tudi kak film v visoki ločljivosti, smo pa zato spremljali programe angleškega ponudnika SKY v formatu HDTV 720p (Discovery, History, National Geographic) in si ogledali Microsoftove demonstracijske posnetke HD za program Windows Media Video 9. Sliko smo projicirali na kakovostno 82-palčno srebrnosivo platno Stewart FireHawk.

V zaporedni primerjavi smo projektor primerjali z nekoliko starejšim, a dobrim projektorjem z enim čipom DLP formata 720 × 1280 pik in kontrastom 3000 : 1. Medtem ko pri ločljivosti (ostrini slike) na zaporednem testu niti nismo opazili kakšne bistvene razlike (v obeh primerih je bil že vir "samo" 720p), pa je bila razlika v bogastvu barvnih odtenkov in v prikazovanju podrobnosti v temnih prizorih neverjetna. Pri starem projektorju so bile barve "izprane" in je bilo pri temnejših prizorih "vse sivo", medtem ko so pri novem barve dobesedno žarele in smo pri temnejših prizorih razločevali celo "odtenke" črne barve. Drugo presenečenje je bilo predvajanje fotografskih posnetkov (narejenih z dobrim digitalnim fotoaparatom) s potovanj, ki si jih je bilo užitek spet ogledati, predvsem zaradi že omenjenih barv, ki jih že skoraj lahko primerjamo s kakovostjo diapozitivov. Četudi se ostrina slike s 1080 × 1920 pikami še ne more meriti z ostrino diapozitivov, pa tega v praktični rabi doma verjetno sploh ne bomo opazili.

JVC DLA-HD1

Kaj: Projektor za domači kino.

Kontrast: 15.000 : 1.

Svetilnost: 700 ANSI.

Žarnica: 200 W UHP.

Tehnologija: 3 x D-ILA čip(LCoS) 1,8 cm.

Ločljivost: 1920 × 1080 pik (1080 p).

Objektiv: Zoom 2 : 1; zamik 80 % navpično, 34 % vodoravno.

Življenjska doba žarnice: 2000 ur.

Formati: 480i/p, 576i/p, 720p60/50, 1080i60/50, 1080p60/50/24.

Standardi: NTSC/NTSC4.43; PAL/PAL-M/PAL-N; SECAM.

Priključki: 2 x HDMI, 1 x komponentni, 1 x kompozitni, 1 x S-Video, 1 x RS232.

Hrup: 25 dB (v normalnem načinu).

Velikost: Višina 17,2 cm, širina 45,5 cm, globina 41,8 cm.

Masa: 11,6 kg.

Izdeluje: JVC, www.jvc.com.

Uvoznik: Slak d.o.o., www.jvc.slak.si.

Cena: 5990 EUR (nadomestna žarnica 324 EUR).

Za: Naravne barve, pregledni menuji in enostaven daljinec.

Proti: Samo osnovni priključki (ni priključka RGB), velika škatla. Cena, ki je sicer visoka, a upravičena.