Kult osebnosti
Pred približno 25 leti sem (prvič) prebral roman Veliki Gatsby ameriškega pisatelja Francisa Scotta Fitzgeralda. Jay Gatsby je prototip kulta osebnosti, ki ga danes pooseblja Elon Musk.
V romanu je Gatsby tipični ameriški uspešnež, frajer, ki naj bi se povzpel zavoljo svoje pameti in sposobnosti, tako kot veleva ameriški sen. Ima bogastvo in družbeni status, predstavlja se, kot da je sam zaslužen za lastni uspeh, uspelo mu je s svojim trdnim delom in odločnostjo. A hitro postane jasno, da ni ravno tako. Da sta njegov položaj v družbi in uspeh na majavih temeljih, da je njegov družbeni status kupljen, tudi ob pomoči nelegalnih prihodkov od tihotapstva alkohola v času ameriške prohibicije.
Tudi danes ne manjka Gatsbyjev, tipov, ki so družbeni status bolj ali manj kupili s prelivanjem zaslužkov iz enega podjetja ali projekta v drugega, brez očitne dodane vrednosti (nekje od strani mi v tej smeri kaplja mladi »gospod Iskra«, če naj se za trenutek ozrem v domačo deželo). Svoj položaj nato izkoristijo, da prepišejo lastno zgodbo in zgodovino. Zavijejo se v ogrinjalo uspešnosti, spleteno iz lastne pameti in trdega dela, elegantno pa izpustijo neljube podrobnosti.
Eden najbolj napornih Gatsbyjev zadnjih let je Elon Musk. Človek, čigar oče je bil solastnik rudnika smaragdov na jugu Afrike in ki je pot v šolo preživljal v avtomobilu za reveže – rolls-royceu. Človek, ki se od teh dejstev trudi distancirati in občestvu razlaga, da je bilo njegovo otroštvo povsem običajno.
Obstajajo poklici, ki se imajo radi za nekaj več, in priznajmo, računalništvo brez težav sodi sem.
Musk je hkrati tipični primer nekoga, ki je bil na pravem mestu ob pravem času. Pravo mesto – Kalifornija, pravi čas – začetek internetnega buma. Seveda je enostavno to napisati za nazaj, saj je bilo ogromno ljudi na pravem mestu ob pravem času, pa niso tako uspešni. Pa vendar. Ne trdim, da Musk (ali kateri oli drugi Gatsby, vključno z Fitzgeraldovim), ni sposoben. Ali pameten, delaven. Kar bi poudaril, je, da Musk ni inherentno sam zaslužen za položaj, ki ga ima. Od pameti, sposobnosti in delavnosti je namreč daleč največji dejavnik uspešnosti – sreča v življenju. Že sreča, da se je rodil ob rudniku smaragdov, denimo. Pomislite, kako uspešen bi bil, če bi se rodil v Zahodni Afriki, v Mavretaniji, eni najrevnejših in najmanj urejenih »držav« sveta. In seveda – jasno mi je, kako uspešen bi bil v tem primeru tudi jaz sam. Srečo je imel tudi, da je bil na pravem mestu ob pravem času. In srečo, da je v določenih trenutkih povlekel pravo potezo. Tudi kakšno moralno sporno – če imaš dovolj denarja, lahko iz družbe, v kateri si si kupil sedež, izpodrineš ustanovitelja, kot je to storil v podjetju Tesla.
Danes se Muska časti kot velikana, v vseh pogledih, čeprav bi morali upoštevati, da nihče ne živi v vakumu. Kot je pred več kot 400 leti dejal Isaac Newton: »Če sem videl dlje, je bilo to zato, ker sem stal na ramenih velikanov.« Za vsakim uspešnim človekom stoji na tisoče ljudi, ki so mu omogočili, da je prišel do uspeha. Nenazadnje za njim stoji tudi ustroj civilizacije, od infrastrukture do šolskega, zdravstvenega in še katerega sistema.
Občutek imam, da je v naši branži, v računalništvu, veliko ljudi, ki take Gatsbyje nekritično častijo. Bolj kot jih častimo, bolj zapostavljamo pomembnost skupnega dobrega, družbe in njenih ustrojev. Ravno računalništvo je primer področja, kjer stojimo na ramenih velikanov. Kakšen bi bil svet brez truda milijarde ljudi, ki so prispevali k družbenemu in tehnološkem razvoju? Linus Torvalds, gospod Linux, na katerem dejansko stoji večina računalniškega sveta, rad poudarja, koliko tisoč ljudi je zaslužnih za to, in zelo dobro ve, da bo vse teklo naprej tudi takrat, ko se bo umaknil.
Obstajajo poklici, ki se imajo radi za nekaj več, in priznajmo, računalništvo brez težav sodi sem. Morda bi bilo vendarle bolje, če bi se malce prizemljili, če bi kulte osebnosti zamenjali za medsebojno razumevanje in spoštovanje. Godrnjanje nad škrtimi direktorji, nesposobnimi uporabniki in nemogočo tehnologijo sicer ima svojo mesto (verjamem, da bi se nam brez tega zmešalo), a hkrati ne pozabimo, da je naša osnovna naloga »omogočanje« drugih – vzdrževanje platforme, na podlagi katere lahko svoje delo opravljajo vsi drugi.
Svet bi bil boljši, če bi Gatsbyji obrzdali svoj ego in priznali, da so za svoj položaj manj zaslužni, kot menijo sami. Da za njimi stoji še kaj več kot le njihova sposobnost. In bi bili pripravljeni narediti korak naprej ter vsaj del uspeha pokloniti družbi, ki jih je dvignila na položaj, ki ga zasedajo.
Vsem bi koristilo malce več ponižnosti.
