Kako kupiti tablico
Nexus 10 ima odličen zaslon, a nekoliko slabše drobovje. Galaxy Note 10.1 očara ustvarjalce (in otroke) s priročnim pisalom. Zakaj ga nima tudi iPad? Transformer Infinity ima vse, s sosedovimi prstnimi odtisi vred, ki se občutljive zunanjosti primejo raje kot smola naših športnikov.
Slovenci smo od nekdaj radi sestavljali računalnike. V podalpskih domovih ni bilo IBMjev, Dellov ali HPjev, še manj Applov. V zasebnih pisarnah, dnevnih sobah in spalnicah so brneli glasni, lastnoročno izbrani ventilatorji, ki so hladili s strani izbranega tiska ali razgledanega soseda odobrene komponente. Balkanski način je postregel z nižjimi cenami in zmogljivejšimi napravami. Edina slabost tega pristopa je bila zamudnost postopka, za njo pa načeloma nismo marali. Ker smo kupovali osebno krojena računala, nismo pristajali na kompromise. V najslabši računalnik smo zlahka vtaknili najboljšo grafično kartico, četudi se je naše početje drugim na prvi pogled zdelo nesmiselno. Ob obisku sosednje Avstrije, kjer so se prodajne police šibile pod težo računalnikov znanih imen, smo nejeverno zmajevali z glavo. Kdo bo kupil drage škatle, če nimajo nam ljube grafične kartice? Podoben dvom o uspehu pristopa smo izrazili, ko se je trend preselil na našo stran Alp. Ker prvi trgovci, ki so s serijskimi računali v Sloveniji merili na malega človeka, niso imeli pravega uspeha, jim je pomagala država z uredbo, da »doma« sestavljeni stroji niso varni in jih ni mogoče prodajati. A to je že druga zgodba. Dejstvo je, da smo Slovenci zaradi bogate zgodovine domačega sestavljanja, kjer so sleherniku znani pojmi RAM, procesor, osnovna plošča in napajalnik, razvajeni. Želimo si izbire. Želimo si najboljše.
Morda je prav zaradi preteklosti tako težko izbrati pravo tablico. Čeprav naprav kar mrgoli, gre še vedno za naprave, kjer se je tujec odločil, kaj bomo dobili v paketu. Slovenci smo zahtevni kupci in prav je tako. Da bo najboljše dovolj dobro, moramo pred nakupom razčistiti nekaj osnovnih stvari. To je zgodba o njih.
