Google Reader na lastnem strežniku
Večina spletnih storitev dandanes podaja informacije ob pomoči algoritma. V prvi vrsti moramo tu izpostaviti družabna omrežja, ki so ob postala glavni vir novic za velik del spletnih uporabnikov. Če želimo ubežati primežu informacijskih mehurčkov in želimo dostop do informacij urejati in upravljati sami, nam priskoči na pomoč danes že starosta med spletnimi protokoli – RSS.
Med že več kot 300 storitvami, ki jih je Google ukinil ali opustil v zadnjih dveh desetletjih (vir: killedbygoogle.com), je nekaj zelo obskurnih, precej takih, ki smo jih uporabljali skoraj vsi, verjetno pa je tista ena, ki jo nekdanji uporabniki zares pogrešajo, in to je Google Reader. Googlov več kot le bralnik RSS je bil v središču ekosistema storitev, tudi zunanjih ponudnikov, ki je zavzetim spletnim bralcem omogočal, da so si uredili svoj spletni novičarski portal, ki se je posodabljal samodejno, omogočal deljenje povezav z drugimi uporabniki, seznam povezav do informacij pa je bil kronološki, ne algoritmičen. Uporabniški vmesnik je bil minimalističen, nadzor nad delovanjem pa popoln.
Med letoma 2005 in 2013 je bil Googlov Bralec ena bolj priljubljenih spletnih storitev nasploh, in ko je Google leta 2013 napovedal, da jo bo ukinil, je bil odziv buren: od spletnih peticij proti zaprtju (brez učinka sicer) do hitrega pojava alternativnih servisov, ki so na koncu prevzeli Readerjeve uporabnike. Googlova obrazložitev je bila, da je RSS mrtev protokol in da uporabniki raje uporabljajo družabna omrežja, spletno zakulisje pa se strinja, da je Google želel uporabnike preusmeriti na svoje lastno omrežje Google+, ki je že takrat kazalo, da bo težko tekmovalo s Facebookom in z Instagramom. Injekcija z ukinitvijo Readerja sicer ni pomagala, saj se je tudi Google+ nekaj let kasneje premaknil na Googlovo pokopališče.
Kaj sploh je RSS?
RSS je standardiziran protokol, ki uporabnikom in aplikacijam omogoča, da dostopajo do informacij o posodobitvah na spletnih straneh. Npr. novičarska (ali katerakoli) spletna stran objavi vir RSS, ki ga bralec doda v svoj RSS-bralnik. Ko se na strani objavi nova vsebina, se RSS-vir strani posodobi in povezava do nove vsebine (ali pa tudi celotna vsebina, če imamo na viru tako nastavljeno) se prenese v bralnik. V bralnik lahko dodajamo različne vire, jih urejamo, kategoriziramo … in na ta način dobimo svoj spletni portal, kjer na enem mestu zberemo vse informacije iz virov, ki jih spremljamo.
RSS se sicer najpogosteje uporablja v navezavi z novicami in tudi blogi – nekako najbolj intuitivno »spada« na spletne strani, kjer se redno objavlja vedno nova vsebina v standardiziranem formatu. RSS se sicer uporablja precej širše (čeprav včasih to ni zelo očitno): nabor virov RSS z različnimi informacijami ima vsak kanal na Youtubu (recimo samo videi s posameznega kanala, samo shortsi, vse??), GitHub, vsak podreddit ima RSS-vir, članki na Substacku niso na voljo samo prek njihove aplikacije ali spleta, ampak tudi prek RSS … Skratka, kljub Googlovim zagotovilom RSS še ni mrtev.
Ko govorimo o protokolih za sindikacijo (RSS – Really Simple Syndication) moramo omeniti še protokol Atom, ki je RSS podoben, a je nekoliko novejši in nadgradi nekatere slabosti RSS. Ta je nastal prvi, specifikacijo protokola so namreč leta 1999 objavili pri Netscapu, kasneje pa je razvoj protokola prevzela organizacija RSS Advisory Board, ki še danes bdi nad RSS 2.0. Atom je nastal nekaj let kasneje, različica 1.0 je bila specificirana leta 2005. V praksi velja, da večina virov in večina bralnikov podpira oba formata hkrati, RSS pa je kot ime protokola tako prepoznaven, da se včasih uporablja tudi za vire Atom – temu sledi tudi avtor teh vrstic.
Na spletu imamo torej obilico virov RSS, s katerimi lahko v bralniku sestavimo svoj seznam informacij. Najenostavneje to naredimo kar neposredno: namestimo bralnik (bodisi na računalnik bodisi mobilnik), dodamo povezave do virov (pogosto je dovolj samo povezava do spletne strani in bralnik neposredno povezavo do vira najde sam) in začnemo prebirati. V današnjem času, ko pogosto prehajamo med različnimi napravami, je nerodno, če je seznam virov shranjen znotraj aplikacije in moramo, recimo, na telefonu na novo dodajati vse vire z ničle. Večina bralnikov zato omogoča, da vire izvažamo in uvažamo v datoteki OPML, tako da jih prenašamo samo enkrat, ne za vsak vir posebej. Tudi zadnji izvoz virov iz Google Readerja pred ukinitvijo je bil v obliki datoteke OPML. Seveda pa moramo to narediti vsakič, ko posodobimo seznam virov. Če uporabljamo več naprav, je zato enostavneje, če imamo strežnik, kot je bil Google Reader, kjer vire urejamo, in aplikacije na napravah (ali pa samo dostop s spletnim brskalnikom), kjer zbrane članke in informacije beremo.
Spletni ponudniki RSS
Omenili smo že, da so ob ukinitvi Google Readerja vskočili obstoječi in novi konkurenti, ki so s svojo storitvijo merili na spletne brezdomce. Med njimi je verjetno najbolj prepoznaven Feedly (feedly.com), ki je leta 2013 postal skorajda privzeta alternativa med vsemi (po lastnih podatkih so v tednu, ko je Google Reader ugasnil, pridobili skoraj milijon novih uporabnikov). Feedly je nastal kot »lepša« alternativa Google Readerju, avtorji pa so skozi leta dodali pester nabor dodatnih storitev (večina med njimi je sicer plačljivih). Danes je Feedly v brezplačni različici precej omejen: ponuja shranjevanje do 100 virov organiziranih v največ treh mapah, za več pa moramo doplačati. V plačljivih različicah (od sedem evrov mesečno) so omejitve pri številu virov sproščene, omogočeno je povezovanje z zunanjimi servisi, z dražjimi naročninami pa lahko seznam virov obdelujemo tudi z umetno inteligenco, ki dela samodejne povzetke, ponujajo pa tudi specializirane storitve, ki s samim prebiranjem novic nimajo neposredne povezave.
Če je Feedly svojo tržno priložnost iskal na stičišču novičarskih virov in AI, je drugi konkurent, Innoreader (inoreader.com), ostal precej zvestejši svojim koreninam. V brezplačni različici gre za bralnik RSS, ki omogoča, da shranimo do 150 različnih virov, za slabih sedem evrov mesečno pa dobimo različico Pro, kjer je ta omejitev 2.500 virov, pridobimo pa tudi zmožnost integracij. V primerjavi z brezplačno različico ima plačljiva eno zanimivo zmožnost, in sicer omogoča, da kot vir shranimo naročnino na novičnik, vsebina pa namesto v poštni predal potem leti v predal bralnika. Tudi Innoreader je v nabor svojih zmožnosti dodal umetno inteligenco, ki dela povzetke zbranih člankov in še kaj.
Podobnih spletnih storitev je še nekaj, omeniti velja še The Old Reader (theoldreader.com), ki je nastal kot odgovor na to, da je Google še pred ukinitvijo odstranil nekatere zmožnosti iz Readerja. Plačljivo spletno storitev ponuja tudi Newsblur (newsblur.com), ki ga bomo nekoliko podrobneje predstavili tudi med rešitvami za lastni strežnik.
Google Reader doma
Spletni bralniki RSS so sicer udobni in dodelani, s pestrim naborom dodatnih storitev, ampak če se želimo izogniti plačilu, obenem pa imeti možnost, da v bralnik dodamo več kot 100–150 virov, kjer pri večini dosežemo meje brezplačne različice, bomo morali bralnik RSS namestiti na domači strežnik. Izbire je veliko, med sabo pa se rešitve precej razlikujejo, tako po zmožnostih kot po omejitvah.
FreshRSS
Tip storitve: strežniška aplikacija
Okolje: Docker, Linux
Cena: brezplačno
Prednosti: Enostavna namestitev, hitro delovanje, obilica naprednih zmožnosti, velik ekosistem razširitev in združljivih aplikacij.
Slabosti: Preobilica zmožnosti za manj vešče uporabnike.
Spletna stran: freshrss.org
Med odprtokodnimi strežniki/bralniki RSS je FreshRSS tisti, ki bi ga za namestitev doma priporočali na prvem mestu. Ima dolgo zgodovino, prva različica je bila na voljo že leta 2012, avtorji pa jo še vedno redno posodabljajo in nadgrajujejo. Namestitev v okolju Docker je enostavna, sam strežnik pa je varčen do sistemskih virov in je odziven tudi, ki ga zapolnimo z nekaj tisoč viri RSS.
Podpira vire v formatih RSS, Atom in JSON, za strani, ki nimajo vira, pa omogoča (bolj ali manj uspešno) samodejno kreiranje »vira« s strganjem vsebine spletne strani. Ima podporo za več uporabnikov, ki imajo seveda vsak svoje vire, spletni vmesnik pa je pregleden, mogoče malo špartanski, a ga lahko prilagodimo s temami, tako da ga uredimo povsem po svojem okusu. Omogoča tudi možnost »brez prijave«, tako da lahko shranjene vire kot seznam delimo tudi anonimnim uporabnikom, če to želijo. FreshRSS nima svojih aplikacij, a podpira protokole Google Reader API in Fever, prek katerih se lahko poveže z zelo širokim naborom različnih mobilnih in namiznih aplikacij.
Da je FreshRSS namenjen resnim bralcem, kažejo tudi zmožnosti filtriranja in označevanja vsebine. Vire lahko združujemo po kategorijah, ob tem pa dodajamo tudi oznake in prikaz filtriramo glede na shranjene parametre. Če zmožnosti osnovne aplikacije (čeprav jih je veliko) niso dovolj, pa podpira tudi vtičnike. Med njimi so zelo enostavni (npr. ki spletne povezave v članku naredijo klikabilne, tudi če v originalnem viru niso) in tudi takšni, ki FreshRSS nadgradijo na raven plačljivih konkurentov, kot sta dodajanje povzetkov vsebine ob pomoči umetne inteligence in povezovanje z drugimi spletnimi storitvami, bodisi na domačem strežniku ali pa s katerim izmed združljivih spletnih servisov.
Slabost FreshRSS je ravno v svobodi, ki jo ponuja. Seveda podpira tudi zunanje ???. Sprehod po nastavitvah in zmožnostih, tudi če odmislimo vtičnike, je dolg, zato bodo vsi tisti, ki si želijo čim enostavnejše delo z viri, posegli po manj zapleteni rešitvi.
Miniflux
Tip storitve: strežniška aplikacija
Okolje: Docker, Linux
Cena: brezplačno
Prednosti: Enostavna namestitev, brez balasta, prijazen do sistemskih virov.
Slabosti: Zelo špartanski vmesnik, brez možnosti naprednejših prilagoditev.
Spletna stran: miniflux.app
Miniflux je, kot že ime nakazuje, strežnik RSS za minimaliste. Filozofija avtorjev je, da je pomemben samo čim enostavnejši in čim bolj berljiv prikaz vsebine, vse ostalo je nepotreben balast, zato nima vtičnikov in razširitev, dolgih strani z različnimi zmožnostmi ali pestrega nabora tem, s katerimi bi prilagodili videz. Ponuja enostavno namestitev in je zelo prizanesljiv do strojne opreme, ki jo potrebujemo za poganjanje.
Tudi Miniflux ima podporo virom RSS, Atom in JSON, pri virih, ki ponujajo samo del vsebine, pa omogoča, da s spletne strani prenesemo celoten članek. Velik poudarek je na zasebnosti: iz povezav in virov odstrani parametre za sledenje, vsebine, ki jih odpiramo na daljavo (npr. Youtube videe), pa odpre prek posredniškega strežnika, da zakrije vir obiska. Blokira tudi vse zunanje skripte na viru, tako da je med vsemi rešitvami Miniflux tista, ki kar najmanj informacij deli z virom.
Minimalizem se kaže tudi v zmožnostih sortiranja, urejanja in filtriranja vsebin: v primerjavi s FreshRSS smo precej bolj omejeni, ponuja pa dober iskalnik, ki hitro išče tudi po vsebini člankov, ne samo po naslovih. Za dostop lahko poleg spletnega vmesnika uporabljamo tudi katerokoli aplikacijo, ki podpira protokola Fever in Google Reader API. Dobra pa je tudi integracija z zunanjimi servisi, saj lahko vsebine iz Minifluxa delimo z več kot 25 podprtimi spletnimi storitvami, med katerimi so večinoma storitve za shranjevanje zaznamkov in branje kasneje.
Za vse tiste, ki radi storitve čim bolj prilagajajo in urejajo, preden so zadovoljni z njimi, Miniflux ni – podpira samo najnujnejše, a to dela odlično.
Tiny Tiny RSS
Tip storitve: strežniška aplikacija
Okolje: Docker, Linux
Cena: brezplačno
Prednosti: Obsežen nabor zmožnosti, dodatkov in aplikacij.
Slabosti: Zastarel vmesnik, počasen razvoj.
Spletna stran: tt-rss.org
Tiny Tiny RSS, ime katerega na spletu pogosto zasledimo tudi skrajšanega kot TT-RSS, je starosta med programi za urejanje virov RSS, saj je na voljo že od leta 2005 in je tako starejši od Google Readerja. Pred kakšnim desetletjem je veljal za standard med aplikacijami RSS za domače strežnike, v zadnjem času pa je velik del uporabnikov prešel na konkurenčne aplikacije. Razvoj TT-RSS je namreč dokaj počasen, marsikateri hrošč čaka na popravek dolgo, avtorji pa so znani tudi po tem, da s skupnostjo komunicirajo dokaj ostro in se radi prepirajo s svojimi uporabniki. Pred kakšnim letom je po spletu zaokrožila novica, da bodo avtorji razvoj platforme počasi opustili, a za zdaj aplikacijo še nadgrajujejo, a kot rečeno – počasi.
Glavna prednost Tiny Tiny RSS je ravno v zgodovini, ki jo aplikacija ima. Glede na to, da šteje več kot 20 let in da je bila kakšno desetletje tako rekoč edina izbira, je na voljo ogromen sistem aplikacij, vtičnikov, razširitev, skriptov in drugih orodij, ki razširijo, povežejo ali kako drugače nadgradijo osnovno aplikacijo. Ta sicer ponuja dokaj špartanski vmesnik za branje, a v zaledju ni minimalistična, saj ima že v osnovi dokaj pester nabor zmožnosti (in se po tem približuje FreshRSS), če pa prištejemo še celoten ekosistem, je po prilagodljivosti brez konkurence.
Spletnemu uporabniškemu vmesniku se sicer vidi, da gre za aplikacijo s kilometrino, saj bi težko rekli, da je sodoben, je pa uporaben in pregleden, a v osnovi namenjen brskalnikom na namiznih računalnikih – na mobilcu bo branje precej enostavnejše, če se s strežnikom povežemo prek katere izmed mobilnih aplikacij. TT-RSS podpira protokol Fever, ima pa tudi lastni API, ki ga izkorišča vrsta aplikacij zunanjih razvijalcev. Avtorji so imeli tudi lastno aplikacijo za Android, a so razvoj lani opustili, ker je dovolj drugih možnosti. Zgodovina aplikacije se kaže tudi pri potrebnih sistemskih virih – težko rečemo, da je požrešna, a kljub temu zahteva več od strežnika kot npr. FreshRSS, ki mu je sicer po zmožnostih najbliže.
Čeprav je bil Tiny Tiny RSS včasih prva izbira, bo dandanes večina posegla po kateri izmed prej omenjenih alternativ: Miniflux za tiste, ki prisegajo na minimalizem, FreshRSS pa vsi ostali. TT-RSS pa bo prepričal predvsem tiste, ki uporabljajo katero od razširitev, ki jih konkurenta ne ponujata, pa tudi tiste, ki želijo svoj bralnik RSS prilagoditi do zadnje pikice.
NewsBlur
Tip storitve: strežniška aplikacija in spletna storitev
Okolje: Docker
Cena: brezplačno (spletna storitev od 36 dolarjev na leto)
Prednosti: Obsežen nabor zmožnosti, lastne mobilne aplikacije.
Slabosti: Strojna zahtevnost, navezanost na lastne mobilne aplikacije.
Spletna stran: newsblur.com
Newsblur smo n ahitro omenili že v delu, ko smo govorili o spletnih bralnikih RSS. Če Newsblur kot spletno storitev primerjamo s Feedlyjem ali z Innoreaderjem, v brezplačni različici mogoče ponuja malo manj (največ 64 virov), medtem ko se kot plačljiva storitev brez težav primerja z velikimi, ob tem pa je strežnik odprtokoden – kar med drugim pomeni tudi, da ga lahko poganjamo pri sebi doma. Aplikacija je na voljo od leta 2009, tako lahko rečemo, da je ena starejših, razvijalci pa so tudi danes zelo aktivni, saj zmožnosti redno nadgrajujejo.
Newsblur je od vseh naštetih rešitev za domači strežnik najbolj požrešen, kar se strojne opreme tiče, je pa tudi na prvem mestu po zmožnostih, ki bi jih poimenovali »premium«. Ima lastne aplikacije za iOS in Android, ponuja pa tudi lastni API za aplikacije zunanjih razvijalcev.
NewsBlur že v osnovi ponuja veliko: uporabniški vmesnik je dodelan, težko pa rečemo, da je minimalističen. Načinov prikaza je precej, podobno kot plačljiva spletna različica pa ponuja tudi integracijo z umetnointeligenčnimi orodji, pri čemer moramo ob namestitvi doma seveda za naročnino na orodja poskrbeti sami.
Članke lahko delimo in tudi komentiramo, podprto pa je tudi iskanje po vsebini člankov. Na strežnik lahko uvozimo tudi novičnike in jih pretvorimo v vir člankov. Ker ima lastne mobilne aplikacije, se mu ni treba zanašati na odprtokodne protokole, ampak lahko tudi na mobilnih napravah podpre celoten nabor zmožnosti, ki jih ponuja strežnik. Aplikaciji za iOS in Android sta dodelani in se odlično integrirata s strežnikom.
RSS (skupaj s sorodnimi protokoli) ni umrl, kot je leta 2013 napovedal Google, je pa mogoče v zadnjem desetletju malenkost v ozadju. A v času, ko nam novice ponujajo izključno algoritmi, informacije pa vse pogosteje prekinjajo oglasi, je možnost, da si sami uredimo svoj »spletni časopis«, čedalje aktualnejša. Po letu 2013, ko je bil razvoj novih rešitev zaradi samoukinitve tako rekoč monopolista na višku, in relativnem mrtvilu v letih po tem se v zadnjem času spet pojavlja več aplikacij in storitev, ki temeljijo na protokolu RSS in branju brez prekinitev, brez oglasov in brez algoritmov.
