Flik kot slovenska plačilna suverenost
Vsakič ko v slovenski trgovini prislonimo kartico ali telefon k terminalu, običajno uporabimo infrastrukturo ameriških kartičnih shem Visa ali Mastercard. To je hitro, priročno in zanesljivo. Hkrati pa pomeni, da je velik del domačega plačilnega prometa odvisen od tujih sistemov, na katere Slovenija nima vpliva. Poleg tega v tujino pošiljamo tudi vse podatke o nakupih Slovencev.
Plačila delujejo, uporabniki so zadovoljni, trgovci so se na kartice navadili, a strateško gledano je slika manj udobna. Tudi če Slovenec plača Slovencu v slovenski trgovini, del provizije odteče v mednarodni kartični ekosistem. Pri posameznem nakupu gre za drobiž, pri milijardah evrov prometa pa govorimo o zneskih, ki niso več simbolični. V času geopolitičnih napetosti tudi ni več samoumevno, da bodo digitalne storitve, ki jih upravljajo podjetja zunaj Evrope, vedno in brezpogojno dostopne.
Prav zato bi morali Flik v Sloveniji nehati dojemati zgolj kot simpatično aplikacijo za pošiljanje denarja prijatelju za kosilo. Flik je lahko veliko več: domača infrastruktura za takojšnja plačila, ki bi se lahko razvila v resno dopolnilo kartičnim plačilom v Sloveniji. Osnova že obstaja. Sistem deluje, banke ga podpirajo, uporabniki ga poznajo. Tudi Flik za pravne osebe obstaja že nekaj let, le razviti ga moramo v dovolj dobro poslovno infrastrukturo.
Da tak model ni utopija, dokazuje Švedska. Tamkajšnji Swish se je začel podobno kot Flik, kot sistem za takojšnja mobilna plačila med posamezniki, danes pa ga uporablja tudi poslovni svet. Swish podpira plačila podjetjem, organizacijam, trgovinam, e-trgovini in računom s QR-kodo. Še pomembnejše: postal je del širše nacionalne plačilne infrastrukture, ne le še ena bančna aplikacija.
Še radikalnejši zgled je Kitajska. Tam sta Alipay in WeChat Pay v vsakdanjem življenju skoraj izrinila gotovino in zasenčila kartice. Z mobilno aplikacijo se plačuje skoraj vse: taksi, kosilo, tržnica, spletni nakupi, računi, dostava hrane in nakupi pri najmanjših prodajalcih. Ključ do uspeha ni bila le tehnologija, temveč preprostost. Trgovec za sprejem plačila pogosto ne potrebuje klasičnega POS-terminala, temveč le QR-kodo, kupec pa telefon. Mobilna plačila so se zato razširila tudi tam, kjer kartična infrastruktura nikoli ne bi bila dovolj poceni ali priročna.
Toda Kitajska je hkrati opozorilo. Alipay in WeChat Pay nista javna plačilna infrastruktura, temveč zasebna ekosistema dveh tehnoloških velikanov, povezana s komunikacijo, trgovino, z oglaševanjem, s posojili in z ogromno količino podatkov o uporabnikih. To za Slovenijo ne sme biti model, ki bi ga slepo posnemali.
Osnova sistema že obstaja, kar manjka, je odločitev, da Flik ne bo le dodatek k obstoječemu kartičnemu svetu, temveč domača hrbtenica takojšnjih plačil.
Trenutna težava poslovnega Flika ni idejna, temveč izvedbena. Za potrošnika je plačilo s telefonom lahko enostavno, za podjetje pa plačilo ni zaključeno v trenutku, ko denar prispe na račun. Podjetje mora plačilo povezati z računom, knjižiti priliv, zapreti terjatev, voditi evidenco, obravnavati reklamacije in po potrebi izvesti stornacijo. Če poslovni Flik ne omogoča sklica, dovolj podrobnih podatkov o transakciji, pregleda po terminalih, takojšnjega prikaza prejetih plačil in zaključka dneva, za računovodstvo ne pomeni poenostavitve, temveč dodatno ročno delo. Rešitev, ki trgovcu prihrani nekaj provizije, hkrati pa prinese ročno zapiranje plačil, bo ostala obrobna.
Cilj bi zato moral biti ambicioznejši: vsak pametni telefon v Sloveniji bi moral biti tudi poslovni POS-terminal. Trgovec bi v aplikaciji ustvaril zahtevek za plačilo, vanj vključil znesek, sklic, oznako blagajne ali prodajnega mesta ter povezavo z računom. Kupec bi plačal s Flikom, trgovec bi takoj videl potrjeno transakcijo, računovodski sistem pa bi prejel dovolj podatkov za samodejno zapiranje plačila. Pri večjih podjetjih bi se vse to povezalo z ERP-sistemi, pri manjših pa bi moralo delovati brez zapletene integracije, neposredno v aplikaciji.
Naslednji logični korak so digitalni računi. Če kupec plača s Flikom, ni razloga, da bi moral nato prejeti še papirni račun. Sistem bi lahko po plačilu kupcu poslal račun v digitalni obliki, na primer kot PDF, pri poslovnih uporabnikih tudi z ustrezno XML-datoteko. S tem bi zmanjšali tiskanje računov, kupcem olajšali hrambo dokazil za garancije, podjetjem pa omogočili bolj urejen pretok dokumentov. Varstvo osebnih podatkov pri tem ni nepomembno, vendar tudi ni nepremostljiva ovira. Je zahteva, ki jo mora resna plačilna infrastruktura ustrezno rešiti.
Da bi Flik postal slovenski Swish, po preprostosti pa vsaj delno tudi evropski odgovor na kitajska QR-plačila, mora izpolniti tri pogoje. Prvi je uporabniška izkušnja: plačilo mora biti tako hitro in enostavno kot kartica, po možnosti še bolj. Drugi so stroški: provizije morajo biti občutno nižje od kartičnih, sicer trgovci nimajo razloga za spremembo navad. Tretji so poslovne funkcije: brez stornacij, sklicev, dobrih izpiskov, oznak terminalov, spletnega pregleda in integracije z računovodstvom Flik ne more postati množično plačilno orodje za podjetja.
Flik ima redko priložnost. Slovenija je majhen in pregleden trg, banke so digitalizirane, uporabniki imajo pametne telefone, osnova sistema pa že obstaja. Kar manjka, je odločitev, da Flik ne bo le dodatek k obstoječemu kartičnemu svetu, temveč domača hrbtenica takojšnjih plačil. Če ga bomo razvijali počasi in zgolj kot še en bančni produkt, bo ostal nišna storitev. Če pa ga razvijemo kot odprto, uporabno in poslovno resno infrastrukturo, lahko Slovenija dobi nekaj pomembnejšega od še ene aplikacije: več nadzora nad lastnim denarnim tokom.
