Epson Stylus D88 je drugi član serije D in trenutno najzmogljivejši v tej seriji. Praktično na las je podoben Epsonu C86 tako po videzu kot po lastnostih. Seveda pa ima D88 novo barvilo DuraBrite Ultra v štirih ločenih kartušah, tako kot njegov brat D68.
Epson je po nadgradnjah tiskalnikov serije C uvedel kar novo serijo D. Razlike v primerjavi s serijo C na prvi pogled ni videti, pa vendar sta dve bistveni razliki. Prva je v samem črnilu. Pri seriji C imamo pigmentno barvilo z imenom DuraBrite. V seriji D so k temu imenu dodali še Ultra. Pa ne gre le za dodano besedico. Epson, ki je tokrat izboljšal tudi barvilo, trdi, da je z DuraBrite Ultra izpis obstojen 120 let, spravljen v albumu pa tja do 200 let (žal nismo imeli dovolj časa, da bi to praktično preizkusili). Druga razlika se nanaša na ceno teh kartuš, ki je presenetljivo nizka.
Predstavnika Canonove nove serije večnamenskih naprav smo preizkusili že v januarski številki - model Pixma MP500. MP800 mu je od daleč, pa tudi pod pokrovom zelo podoben, vendar gre v resnici za precej bolj "mišičasto" napravo.
Prenosni tiskalniki gotovo niso tisti del trga, ki bi si obetal hudo rast in od katerega bi se dalo živeti. Kljub temu imajo dovolj kupcev (trgovske potnike npr.), da se jim izdelovalci ne odpovejo, oz. da jih celo redno nadgrajujejo. Med njimi je tudi Hewlett-Packard, ki je svoj model Deskjet 450 nadgradil v Deskjet 460.
Najnovejši šestbarvni Hewlett-Packardov model za rabo doma smo preizkusili že v septembrski številki, vendar do zdaj zanj ni bilo na voljo rezervnih kartuš, zato smo se merjenja zmogljivosti le-teh oz. izračunavanja cene odtisa lotili šele zdaj.
Model R300, ki smo ga preizkusili marca 2004, je bil za Epson v marsičem prelomen. To je bil njihov prvi foto (šestbarvni) brizgalnik z ločenimi kartušami, namenjen "slehernikom" in ne le (pol)profesionalcem (takratni model 950). Hkrati je bil eden prvih Epsonovih modelov, ki so zmogli neposredno tiskanje s pomnilniških kartic, in prvi njihov model, združljiv s Pictbridge, torej je omogočal neposredno tiskanje iz novejših fotoaparatov.
Epson na trgu domačih brizgalnih tiskalnikov ni (več) kdo ve kako uspešen. Očitno se podjetje tega zaveda - novih štiribarvnih modelov že kar nekaj časa ni na spregled. Nasprotno pa je z leti postalo pojem za foto tiskanje, še posebej med profesionalci, ki uporabljajo tiskalnike formatov A3+, A2, A1 in A0. To so predvsem t. i. "print shopi" in agencije, ki s takimi tiskalniki tiskajo izdelke za naročnike.
Na kartušah 4x in 5x, ki smo jih obdelali v članku o Pixmah iP1600 in iP2200, temelji tudi Canonov nov foto brizgalnik iP6220D. V osnovi mu je priložena barvna kartuša številka 51 in nova foto kartuša številka 52. Po želji lahko barvno kartušo nadomestimo tudi z bolj prazno (vendar cenejšo) kartušo št. 41 (po naših meritvah je v njej skoraj dvakrat manj barvila). Foto kartuša vsebuje zelo svetlo modro, svetlo vijolično in foto črno barvo, tako da je končni "rezultat" šestbarvno tiskanje. Ločene črne kartuše v tiskalnik ne moremo vstaviti (in ga tako spremeniti v pisarniški štiribarvni model). Kot smo omenili že pri tiskalnikih iP1600 in iP2200, so tiskalne glave del kartuš in jih menjamo ob vsaki porabi barvila.
V prejšnji številki smo preizkusili dva tiskalnika iz novega rodu Canovih tiskalnikov Pixma 2, tokrat pa smo se lotili še dveh iz preostale kolekcije. Modela iP1600 in iP2200 sta namenjena spodnjemu tržnemu razredu. To pomeni, da zamenjujeta dosedanje modele iP1000, 1500 in 2000.
Lexmark je na področju brizgalnih tiskalnikov že kar dolgo usmerjen predvsem na del trga, ki je cenovno najobčutljivejši, kot se reče. Se pravi, da izdeluje tiskalnike, ki so kar najcenejši in kot taki potencialno priljubljeni pri kar najširših množicah.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
