Toshiba Tecra S2 je poslovni prenosnik, ki pa se lahko pohvali tudi s spodobnimi grafičnimi zmogljivostmi. Vgrajeni grafični procesor, GeForce Go 6600 s 64 MB namenskega pomnilnika, ima namreč zmogljivost 3D pospeševanja. Pa tudi sicer prenosnik ni od muh. Procesor Pentium M deluje s taktom 2 GHz, pomnilnika je 512 MB, diska pa 60 GB. Za optične nosilce je na voljo enota DVD-RW, ki zmore pisati na vse vrste DVD nosilcev (tudi DVD-RAM).
Nikon do zdaj ni imel predstavnika med kompaktnimi aparati z veliko optično povečavo. Model S4 je tako prvi model tega izdelovalca s tako velikim razponom objektiva. Za razliko od drugih izdelovalcev, katerih aparati so si v tem razredu tako po videzu kot po zmožnostih podobni kot jajce jajcu, je Nikon pri zasnovi aparata ubral nekoliko drugačno pot in se zgledoval po svojih aparatih Coolpix družine 900. Gre torej za fotoaparat iz dveh med seboj povezanih delov: v enem je objektiv, v drugem pa zaslon z večino elektronike in akumulatorjem. Del z objektivom lahko vrtimo okoli osi glede na preostanek aparata in tako položaj zaslona svobodno prilagodimo svojemu položaju pri slikanju.
Nobile 1520 je prvi prenosnik znamke Prestigio, ki ponuja zaslon širokega formata tudi v spodnjem cenovnem razredu. Računalnik ima tako nekoliko šibkejšo zasnovo: procesor je Pentium M s taktom 1,73 GHz, pomnilnika je 512 MB, diska pa 40 GB. Pohvalili bi to, da je vanj vgrajen DVD zapisovalnik, saj ima večina prenosnikov po podobni ceni le kombinirano enoto. Zaslon ima, kot smo že omenili, stranice v razmerju 16 : 10, ločljivost zaslona pa je 1280 × 800 pik. Za sliko na zaslonu je odgovoren kar sistemski nabor z Intelovim grafičnim vezjem GMA900, ki si za delovanje odščipne del sistemskega pomnilnika.
Fujitsu Siemensov Lifebook P1510 je hibrid med tabličnim računalnikom in prenosnikom, ki bo pritegnil marsikateri pogled. Njegova poglavitna značilnost je namreč velikost (oz. majhnost). Gre namreč za najmanjši tablični računalnik na trgu, sploh če ga primerjamo z modeli, ki imajo tudi tipkovnico. Meri 16,7 × 23,2 cm, debelina pa je 3,7 cm. Tablica tehta en kilogram, tako da je dovolj lahka, da jo držimo v eni roki in s peresom pišemo po zaslonu.
V Nikonovi ponudbi digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov (SLRjev) smo skoraj tri leta in pol čakali na izboljšanje modela v srednjem razredu. V tem času je podjetje ponujalo le model D100, ki je sicer zmogljiv fotoaparat, a tehnološko zastarel. Vrzel so pred dvema letoma poskušali zapolniti z modelom D70, a ta je kljub boljšim ali enakim tehničnim zmogljivostim sodil bolj v spodnji razred. Ta je pred slabim letom dobil tudi izboljšan D70s, pravega naslednika D100 pa smo dočakali šele konec lanskega leta z modelom D200. Ker je D200 v primerjavi z D100 doživel silno veliko sprememb, ga skorajda lahko postavimo ob bok profesionalnemu modelu D2X. No, ta je z nekaterimi boljšimi in zmogljivejšimi rešitvami še vedno boljša izbira za profesionalce.
Epson Stylus D88 je drugi član serije D in trenutno najzmogljivejši v tej seriji. Praktično na las je podoben Epsonu C86 tako po videzu kot po lastnostih. Seveda pa ima D88 novo barvilo DuraBrite Ultra v štirih ločenih kartušah, tako kot njegov brat D68.
Družina ThinkPad Z60 ponuja dva modela, ki se razlikujeta predvsem po velikosti zaslona. Manjšega, Z60t, smo opisali že v prejšnji številki, Z60m pa je namenjen tistim, ki prenosnik malo manj prenašajo naokoli, a bi radi imeli večji zaslon.
Epson je po nadgradnjah tiskalnikov serije C uvedel kar novo serijo D. Razlike v primerjavi s serijo C na prvi pogled ni videti, pa vendar sta dve bistveni razliki. Prva je v samem črnilu. Pri seriji C imamo pigmentno barvilo z imenom DuraBrite. V seriji D so k temu imenu dodali še Ultra. Pa ne gre le za dodano besedico. Epson, ki je tokrat izboljšal tudi barvilo, trdi, da je z DuraBrite Ultra izpis obstojen 120 let, spravljen v albumu pa tja do 200 let (žal nismo imeli dovolj časa, da bi to praktično preizkusili). Druga razlika se nanaša na ceno teh kartuš, ki je presenetljivo nizka.
Predstavnika Canonove nove serije večnamenskih naprav smo preizkusili že v januarski številki - model Pixma MP500. MP800 mu je od daleč, pa tudi pod pokrovom zelo podoben, vendar gre v resnici za precej bolj "mišičasto" napravo.
Pri Fujijevem novincu so prenovili skorajda vse, tako da ga razen po zasnovi ohišja, ki je na moč podobna kot pri prejšnjih modelih, kot so npr. Finepix 602Z, S20 Pro ali S7000 (čeprav je nekoliko večje), s predhodniki vsaj po tehnični plati ne druži skoraj nič. Ohišje je sicer med bolje oblikovanimi, tudi dosegljivost tipk je med boljšimi. Menuji, na katerih se uporabnik hitro izgubi, ko išče določeno nastavitev, pa so manj pregledni. Za zajemanje svetlobe je uporabljeno visokoločljivostno tipalo SuperCCD petega rodu z diagonalo 1/1,6 palca, ki ima zelo visoko ločljivost 9,2 milijona pik (od katerih je uporabljeno 9,1 milijona pik). Največji izdelek ima tako lahko ločljivost 3488 × 2616 pik, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 2592 × 1944, 2048 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik. Brez kakršnekoli izgube kakovosti lahko tako razvijamo slike z gostoto 300 pik na palec in velikostjo 29,5 × 22,1 cm, ob manjšanju gostote (povsem sprejemljiva je, recimo, tudi gostota 150 pik na palec) pa seveda še večje. Slike se sicer lahko zapisujejo bodisi na kartice xD bodisi na kartice Compact Flash tipa I ali II (podprt je torej tudi mikrodisk). Ohišje je zelo zaprto, da se ne bi prašilo tipalo, saj je to lahko pri tako majhnih svetlobnih elementih že kar precejšnja težava.
