Samouničljivi filmi
Sony pripravlja za japonski trg nov servis So-net, v okviru katerega bo kupcem ponujal video posnetke, ki se čez nekaj časa samodejno uničijo. Na ta način naj bi onemogočili nedovoljeno kopiranje in širjenje avtorsko zaščitene vsebine.
Dosedanji poskusi borbe proti piratiziranju video posnetkov so bili usmerjeni predvsem v pretočne zapise, vendar ima ta pristop tudi precej pomanjkljivosti. Ker ponudniki internetnih storitev ne morejo zagotoviti konstantne prepustnosti med strežniki in odjemalci, pri pretočnih zapisih pogosto trpi kakvost gledanja filmov, bodisi zaradi nezaželenih premorov, kot padca kakovosti posnetkov, ki se na ta način prilagajajo (trenutno) zmanjšani pasovni širini. Poleg tega morajo biti uporabniki pretočnih posnetkov nenehno na internetu, dokler gledajo vsebino.
Sonyev poskus gre torej v drugo smer. Film se v celoti prenese na uporabnikov računalnik, kjer ga je mogoče gledati omejeno količino časa. Nakar se sam uniči. To zagotavljata dva mehanizma. Prvi dejavnik je ta, da filmi niso posneti v eni sami datoteki, temveč v večjem številu datotek, ki so shranjeni tudi v več imenikih. Vrstni red datotek je določen s posebnim algoritmom, ki se spreminja in s tem onemogoča preprosto prenašanje na drug računalnik.
Za predvajanje posnetkov skrbi poseben program, ki se vselej prenese s filmi, vsebuje pa algoritem za nadzor avtorskih pravic (DRM). Brez tega programa filma ni mogoče predvajati, po določenem času pa ta isti program tudi uniči film in datoteke, ki so povezane z njim.
