Policija gleda v tvoj računalnik

Še pred novim letom bodo v državnem zboru obravnavali spremembo zakona, ki bo državnemu represivnemu aparatu omogočila vohunjenje po naših računalnikih.

© Tomaž Lavrič

»Gre za ukrep, ki ga izvaja policija tako, da z oddaljenim dostopom na elektronsko napravo namesti programsko opremo, ki omogoča prestrezanje komunikacije že pri viru, torej preden se kriptira,« piše v predlogu zakona, ki so ga napisali na ministrstvu za pravosodje in je od petka v super ekspresnem strokovnem usklajevanju, ki naj bi trajalo le šest dni. Ker pa namestitev vohunske opreme na daljavo ni vedno mogoča, zakon dopušča možnost, da za ta namen policija opravi »tajni vstop v tuje stanovanje ali druge tuje prostore v obsegu, da se namestitev lahko izvrši«. Šlo naj bi sicer za »podrejen« preiskovalni ukrep, ki bi ga policija lahko uporabila, če »z drugimi metodami ni mogoče izvesti nadzora elektronskih komunikacij« oziroma bi bilo to povezano »z nesorazmernimi težavami«.

Takšne programe naj bi policija uporabljala zgolj za »prepoznavanje vsebine zaščitene komunikacije« posameznika ali podjetja, ne pa »za spreminjanje, dodajanje in odvzemanje vsebin v elektronski napravi«. Gre za omejitev oziroma prepoved z razlogom. Trojanski programi namreč omogočajo tudi to – spreminjanje vsebine v računalniku oziroma popoln nadzor policijskega preiskovalca nad osebnim računalnikom preiskovanca. Programov, ki to omogočajo, policija ne bi smela uporabljati. A vendar, tudi v Nemčiji, kjer policija zadnja leta uporablja svojega trojanskega konja »Bundestrojener«, za ta poseg v zasebnost veljajo stroga pravila in omejitve že od leta 2008. Tedaj je nemško ustavno sodišče odločilo, da se lahko uporablja zgolj za najhujša kazniva dejanja in terorizem ter da se sme uporabljati le za prisluškovanje klicem po Skypu in nič drugega. Pa je nemška policija v naslednjih letih s tem programom počela še marsikaj. Prisluškovala je tudi komuniciranju prek MSN Messengerja in Yahoo Messengerja, vklapljala kamero in mikrofon nadzorovanega računalnika, spremljala vnose prek tipkovnice v vseh brskalnikih, snemala sliko na zaslonu in vse te podatke seveda shranjevala. Trojanski programi pač omogočajo popolni nadzor. Zato o omejitvah in podrejenosti ukrepa nima smisla govoriti. Izkušnje kažejo, da policija navadno ne ravna samoomejevalno, ampak si pristojnosti razlaga in jih tudi izvaja ekstenzivno.

Dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani opozarja, da »je vprašanje, ali je mogoče preiskovanje na oddaljen način prek vohunske programske opreme izvajati tako selektivno, kot to navaja predlagatelj zakona. Najbrž je treba malo ’pobrskati’ po elektronski napravi in tega nadzora nad policijo ni mogoče izpeljati.« Dodaja, da morajo biti pri klasični hišni preiskavi, pri »brskanju« po stanovanju, navzoče priče, ker to omogoča nadzor nad delom policije, »pri prepoznavanju vsebine zaščitene komunikacije, do katere je šele treba priti z ’brskanjem’ po elektronski napravi, pa ni nobenih možnosti nadzora nad delom policije«. Da je policijsko uporabo trojanskega konja v praksi dejansko nemogoče nadzorovati in da gre za ukrep, ki je prinesel več težav, kot jih je rešil, kažejo izkušnje iz Nemčije. Razen v Nemčiji tega preiskovalnega ukrepa sicer ne poznajo v nobeni drugi evropski državi. Zato zanj tudi v slovenskem predlogu zakona ni primerjalnopravnega prikaza z ureditvami v tujini, sicer običajne sestavine vsakega zakonskega predloga.

Nekaj podobnega kot v Nemčiji se je nedavno zgodilo tudi v Sloveniji, in sicer z drugim novim prikritim preiskovalnim ukrepom, ki se uvaja z novelo zakona o kazenskem postopku, z »IMSI-lovilcem«. Gre za napravo, ki omogoča prepoznavo mobilnih številk in lokacije mobilnih telefonov. Slovenska policija je od leta 2006 neuspešno nagovarjala politiko, naj z zakonom dovoli uporabo takšnega sledenja, v tem času kupila dve sledilni napravi in ju tudi uporabljala vse do razkritja aprila letos, ko je bila prisiljena to začasno nehati početi. Če bo novela zakona o kazenskem postopku sprejeta, bo lahko nadaljevala. Završnik opozarja, da je glavna težava pri takšnem preiskovalnem ukrepu »njegova nesorazmernost ali konkretneje njegova nespecifičnost, saj naprava zbira podatke o napravah in lokacijah tudi tretjih oseb, ki se naključno znajdejo na območju osumljenca, in niso osumljene storitve kaznivih dejanj«. Po njegovem mnenju predlog zakona ne predvideva varovanja pravic naključnih, nedolžnih tretjih oseb.

Ne gre zgolj za vsakdanjo širitev policijskih pooblastil, čeprav že to v načelu navadno ne vpliva blagodejno na človekove pravice in svoboščine. Obe novi policijski orodji za boj s kriminalom pomenita korak naprej od klasičnih tajnih metod zbiranja podatkov, saj, predvsem to velja za trojanske programe, omogočata popoln nadzor. Tudi za domačimi štirimi stenami. Kar morda niti ni več zgolj korak k Orwellovemu »velikemu bratu«, ampak že korak dlje.

Peter Petrovčič, Mladina