Notranje sledenje tudi v Švici
Orange je najnovejši švicarski operater telefonije GSM, ki svoje storitve ponuja od 1. julija 1999. Večinski delež imata britanski Orange in nemški Viag (operater omrežja E2), po 10 % pa je v lasti Banke kantona Vaud (v katerem sta Lausanne in Montreux) in podjetja Swissphone. Omrežje Orange trenutno pokriva polovico švicarskega prebivalstva. Do konca leta načrtujejo doseči že tri četrtine prebivalstva, dve leti pozneje pa kar 95 %, ko družbi Orange tudi poteče začasno dovoljenje. Družba bo morala dokazati, da je dosegla zadovoljivo visoko pokritost, sicer bo plačala visoke kazni.
Naročniki omrežja Orange pa bodo vendarle že sedaj lahko uporabljali storitve v večjem delu Švice (90 %), saj je Orange sklenil dogovor o notranjem sledenju z operaterjem Swisscom. Tako Swisscom kot Orange nista želela razkriti finančnih podrobnosti tega dogovora. Drugi operater Diax pa temu dogovoru ostro nasprotuje, saj ima tudi on le začasno dovoljenje in ga naj bi omenjeni dogovor spravil v podrejeni položaj. Koncesijo so dobili istočasno kot Orange, trženje storitev pa so začeli decembra 1998. Pri Diaxu menijo, da je dogovor med operaterjema Orange in Swisscom nepravičen in da dokazuje zlorabo Swisscomovega vodilnega položaja na trgu. Swisscom očitke zanika, saj zatrjuje, da so podobna pogajanja imeli tudi z operaterjem Diax, vendar brez uspeha. Diax je od švicarskih oblasti zahteval prepoved dogovora o notranjem sledenju operaterja Orange v omrežju Swisscom, čeprav švicarska vlada nima pristojnosti nad tovrstnimi dogovori.
Poleg Švice pozna notranje sledenje še Italija (operater Wind gostuje v omrežju TIM, pozneje pa bo gostoval tudi v omrežju Omnitel) in v Nemčiji, kjer imata operaterja omrežij D1 in E2 sklenjeno pogodbo o medsebojnem sledenju.