Kdaj bodo pozvonili pri vas?
Glasbene založbe se očitno resno pripravljajo na lov končnih uporabnikov izmenjave datotek, kar bi pomenilo, da lahko obisk inšpektorjev, oziroma policije pričakuje vsak uporabnik, ki je kdaj preko omrežij vsak z vsakim (peer to peer;p2p) pretočil k sebi kak posnetek MP3 ali film. Takih ljudi pa je po svetu na milijone.
Glasbene založbe menijo, da jim takšno posredovanje v ZDA dovoljuje zakon Digital Millenium Copyright Act (DMCA), predvsem sporni člen, ki naj bi lastnikom avtorskih pravic omogočal pridobitev podatkov o uporabniku za katerega zgolj sumijo, da krši zakone, brez predhodne sodne odločbe. Glede tega je združenje glasbenih založb RIAA že dalj časa v sodnem sporu s ponudnikom dostopa do interneta Verizon, ki zakon razume drugače.
Seveda Verizon ni nevladna organizacija, ki bi jo skrbela varnost uporabnikov njihovih storitev, temveč jih skrbi predvsem dejstvo, da bi potem večino časa porabili za to, da bi izpolnjevali zahteve organizacije RIAA po podatkih o uporabnikih. Sodišče je sicer razsodilo v korist organizacije RIAA, vendar se je Verizon pritožil in zaprosil za začasen moratorij nad izvajanjem sodbe. V kolikor sodišče zavrne prošnjo po moratoriju do ponovnega sojenja (mnogi pravni analitiki menijo, da se to bo zgodilo), lahko RIAA nemudoma prične zahtevati podatke o uporabnikih, ki izmenjujejo datoteke MP3 preko spleta in k njim pošiljati inšpektorje ter policijo.
V največji nevarnosti naj bi bili uporabniki, ki imajo na svojih diskih velike količine podatkov in jih ponujajo drugim uporabnikom omrežja. Seveda bi prvi na udaru bili Američani, vendar bi ameriška vlada lahko pričela pritiskati tudi na druge države, naj sprejmejo zakonodajo, ki bi omogočala napotitev policije na domove njihovih državljanov.
Glasbene založbe seveda skušajo braniti svoj zaslužek, ki jim zadnji dve leti upada, po njihovih ocenah pa naj bi glavni krivci za to bila prav omrežja p2p in brezplačen dostop do glasbe, ki ga omogoča. Tako nekateri poznavalci te gospodarske panoge ocenjujejo, da bi založbe lahko že kmalu začele zmanjševati plače glasbenikom, na trg pa pričele pošiljati zgolj nosilce CD, ki so zaščiteni pred kopiranjem (ti pa imajo to slabo lastnost, da ne delujejo v vseh predvajalnikih CD).
RIAA in združenje proizvajalcev poslovne programske opreme BSA menita, da je trenutna ameriška zakonodaja povsem zadovoljiva, da lahko pričnejo preganjati uporabnike omrežij p2p, medtem ko združenje filmskih studiev MPAA ocenjuje, da bi moral ameriški kongres sprejeti zakon, ki bi to izrecno določal, hkrati pa uzakonil obvezno zaščito avtorskih pravic v vsaki napravi, ki zmore predvajati digitalne vsebine, vključno z osebnimi računalniki in zanj tudi že lobirajo.
Na drugi strani pa lobirajo predstavniki tehnoloških podjetij kot so Philips, Intel in Verizon, ki menijo, da bi v ZDA morali sprejeti zakon, ki bi dovoljeval omejeno kopiranje digitalnih vsebin za lastno uporabo. S tem skušajo ta podjetja predvsem zaščititi svoje izdelke pred morebitnimi obveznimi orodji za zaščito avtorskih del ter seveda tudi sebe pred vlogo >>policaja<<, ki jim jo skuša naložiti RIAA. Sedaj je torej samo vprašanje katera skupina boljše lobira med ameriškimi politiki, a mnogi dejavniki kažejo, da bodo policisti s pooblastilom kmalu pričeli zvoniti pri uporabnikih.
