Iz našega arhiva: Vrteče plošče so mrtve!
Računalništvo in pisanje o njem še vedno vse preveč temelji na procesorju kot osrednjem delu osebnega računalnika. Če se nam zazdi, da je računalnik prepočasen, najprej pomislimo, da bi mu zamenjali procesor, oz. Bi kupili nov računalnik s hitrejšim procesorjem. V resnici pa bi velikokrat več pridobuili, če bi se odločili zamenjati disk za pogon SSD.
Pogon SSD je pomnilniška enota, ki za shranjevanje podatkov ne uporablja vrtljivih magnetnih plošč, temveč pomnilnike flash in RAM. Sodobni pogoni SSD ("solid state drive") so zasnovani na več flash pomnilnikih tipa NAND, ki jim za hitrejšo komunikacijo med sabo dodajo DRAM predpomnilnik (več o nastanku pogonov SSD in njihovem razvoju si lahko preberete v lanskoletni aprilski številki naše revije). Podiranje hitrostnih rekordov Izdelovalci iščejo vedno nove in nove načine, kako pogonom SSD dodati še nekaj prepotrebnega pospeška, ki bi njihov izdelek dvignil iz povprečja. Prvi poizkusi pohitritve so šli predvsem v smer izkoriščanja različnih tipov NAND flash pomnilnika. Najpogostejši v pogonih SSD za domačo rabo je pomnilnik Multi-level cell (MLC), ki zmore v eno celico ob pomoči različnih nivojev električnega naboja zapisati več kot en bit podatkov, najpogosteje dva bita na celico. Ta pomnilnik je zaradi gostejšega zapisa podatkov cenejši, a pogosteje podvržen napakam v prenosu, ki se z višjim številom zapisov le še stopnjujejo in posledično pomenijo nekoliko krajšo življenjsko dobo pogona (okoli 10.000 zapisov na celico). Nadaljevanje članka si lahko preberete na sledeči povezavi:
