Intel ali ARM: kdo bo koga?

Objavljeno: 7.7.2013 06:00

Nekoč sta bila Intel in AMD. Pravzaprav sta še vedno, le da sta AMD-jeva pomembnost in vpliv silovito upadla. AMD še vedno izdeluje solidne in ne predrage procesorje, a ves čas stopicljajo generacijo za Intelovimi. Na sceno pa je kot meteor priletel nov igralec – britanski ARM. Razlike med Intelom in ARM-jem so bistveno večje, kot so bile med AMD-jem in Intelom, in nemara je prav to razlog za ARM-jev uspeh.

Nepoučeno oko bi opazilo, da je glavna razlika v lastništvu livarn (v modernem jeziku so to tovarne, kjer proizvajajo čipe). Intel ima v lasti svoje, ARM pa ne. A razlike segajo globlje.

ARM ima zelo fleksibilno politiko prodaje in licenciranja. Mogoče je licencirati arhitekturo brez dejanske izvedbe nekega čipa (tako kupuje Qualcomm), mogoče je licencirati posamezno jedro v eni izvedbi arhitekture, mogoče je najeti pravico do čipa za določen čas ali pa naročiti vse ARM-jeve izdelke za čas plačevanja naročnine, tudi prihajajoče. Skratka, ARM ponuja najrazličnejše poslovne odnose, ki jih podjetja izkoristijo.

Po eni strani to prinaša številne prednosti. ARM se lahko posveti pripravi, raziskavam, dizajnu in izvedbi posameznih tehnologij, ni pa se jim treba ubadati s prodajo končnim uporabnikom, usklajevanjem z livarnami ipd. To omogoča tudi hitrejšo evolucijo čipov, saj ni redek pojav, da podjetje licencira čip in ga potem izda v "popravljeni" verziji. Recimo, Cortex A-9 je bil prvotno zgrajen v 65 nm-tehnologiji, pa smo kmalu na trgu videli 25 nm-primerke.

Slabosti tega pristopa pa so večja odvisnost od tehnologij, ki jih uporabljajo livarne, in zapleteni postopki licenciranja. Intel ima svoje tovarne in če se odločijo, da je kakšen drug način vlivanja in obdelave silicijevih rezin primernejši, to storijo interno. ARM si tu ne more izmišljevati, če se njegovi največji pogodbeni livarni TSMC in Globalfoundries (ne) premislita. Tu so še težave z izmetom, saj lahko slaba usklajenost dizajna in dejanskih zmožnosti livarne povzroči velike težave, kot se je zgodilo AMD-ju leta 2011 (čeprav je GlobalFoundries nekdanja njihova livarna) in Nvidii leta 2012 v TMSC-ju. Srž problema je seveda, ali livarna izdaja račune za število rezin (wafers) ali za število uporabnih jeder (dies). Razlika je lahko ogromna.

ARM pa priznava tudi, da pogajanje o kompleksnih večletnih pogodbah o licenciranju traja in načenja živce. Fleksibilnost pač deluje v obe smeri.

Na koncu ne smemo pozabiti še na vpliv velikost. Intel je gigant s prihodki 53 milijard dolarjev in dobičkom skoraj 15 milijard dolarjev. ARM je lani ustvaril slabo milijardo dolarjev prihodkov in četrt milijarde dolarjev dobička. Pa tudi arhitektura je bistveno drugačna. Intelovi procesorji so CISC (kompleksni), ARM-jevi pa RISC (enostavni). To seveda avtomatično pomeni, da so tudi namenjeni različnim uporabam. Intel bi seveda lahko izdelal RISC-procesor, a mu ga ni treba.

Na koncu pa seveda ugotovimo, da podjetji uporabljata tudi mešane trike. Intel je že eksperimentiral s pogodbeno izdelavo čipov za druga podjetja in dizajniranjem zanje. ARM pa ne pripravlja več le grobih arhitekturnih obrisov, ampak tudi zelo precizne izvedbe posameznih čipov. Na trgu namiznih računalnikov je za zdaj Intel nesporni zmagovalec. Ali bo na mobilnem trgu prevladala moč proizvodnje (Intel) ali prilagodljivega dizajna (ARM), pa bomo še videli.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki