Le dan po predavanju Richarda Hofstadterja o paranoičnem slogu v ameriški politiki je bil umorjen John F. Kennedy – dogodek, ki je teorije zarote potisnil iz obrobja v središče javne domišljije.
Dorian Lynskey, MIT Technology Review
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico, PayPal, Apple Pay ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Le dan po predavanju Richarda Hofstadterja o paranoičnem slogu v ameriški politiki je bil umorjen John F. Kennedy – dogodek, ki je teorije zarote potisnil iz obrobja v središče javne domišljije.
Dorian Lynskey, MIT Technology Review
Časovno sovpadanje ne bi moglo biti srhljivejše. Richard Hofstadter je imel 21. novembra 1963 na Univerzi v Oxfordu tradicionalno predavanje v čast filozofa Herberta Spencerja. Hofstadter je na Univerzi Columbia predaval ameriško zgodovino in pri razlaganju politične zgodovine rad uporabljal socialno psihologijo, da bi liberalizem lažje zagovarjal pred ekstremizmom na obeh polih. Njegovo takratno predavanje je imelo naslov Paranoični slog v ameriški politiki.
»Za paranoičnega ga označujem preprosto zato, ker nobena druga beseda ne ponazarja tako dobro razgretega pretiravanja, sumničavosti in zarotniških fantazij, ki jih imam v mislih,« je začel.
Le 24 ur pozneje so v Dallasu umorili predsednika Johna F. Kennedyja. Ta pretresljivi dogodek in poznejši poskusi razjasnitve so popularizirali izraz za nekaj, kar je očitno bilo tema Hofstadterjevega predavanja, čeprav samega izraza ne omenja: to je teorija zarote.
Predavanje je bilo pozneje predelano v esej, ki še danes, po desetletjih raziskovanja teorij zarote, velja za temeljno besedilo, saj z natančnostjo in jedrnatostjo oriše zgodovinsko kontinuiteto vključevanja teorij zarote v uradno politiko. »Paranoični slog je star in ponavljajoč se pojav v našem javnem življenju, ki je bil pogosto povezan z gibanji sumničavega nezadovoljstva,« je zapisal o pojavu v obdobju prvih let republike. Čeprav se vsak novi val teorij zarote zdi strašljivo drugačen – z novimi pripovedmi, ki se širijo z novimi tehnologijami v novem obsegu –, vsi sledijo podobnemu vzorcu. Kot je pokazal Hofstadter, se imena lahko spreminjajo, temeljni vzorec pa ostaja enak.
Njegovo psihološko umevanje politike je veljalo za kontroverzno, a kljub temu ravno psihologija bolje in temeljiteje pojasnjuje razcvet teorij zarote kot ekonomija ali druge zunanje okoliščine. Poznejše raziskave so namreč pokazale, da smo ljudje nagnjeni k temu, da zaznavamo namene in vzorce tam, kjer jih ni, in da se zaradi tega počutimo pomembni. Prepoznati in razkriti skrivni načrt za nas predstavlja junaštvo in pripomore k iluziji nadzora nad zmešnjavo življenja.
Kot mnoge nove teorije, ki jih je čez čas osvetlila neizprosna luč zgodovinskega pogleda, ima tudi Hofstadterjeva svoje pomanjkljivosti in slepe pege. Njegov največji spodrsljaj je, da je podcenjeval dotedanjo vlogo paranoičnega sloga v osrednjem političnem toku in hkrati napačno ocenil njegov potencial za širjenje v prihodnosti.
Leta 1963 so bile teorije zarote še vedno obrobni pojav – a ne zato, ker bi bile same po sebi nekaj neobičajnega, temveč zaradi omejenega dosega in ker so jih tisti na oblasti stigmatizirali. Danes, ko ne velja več niti prvo niti drugo, je očitno, kako nalezljive so. Hofstadter si seveda ni mogel predstavljati informacijskih tehnologij, ki so danes vtkane v naše življenje, niti razdrobljenega medijskega ekosistema 21. stoletja, ki omogočajo, da zarotniško razmišljanje doseže vse več ljudi ter se spreminja in razrašča kot plesen. Prav tako ni mogel predvideti, da bo za predsednika dvakrat izvoljen človek, ki sam nenehno širi teorije zarote, in da bo svojo drugo administracijo zapolnil s simpatizerji paranoičnega sloga.
Zarotniška razlaga dogodkov temelji na treh predpostavkah: vse je povezano, vse je načrtovano in nič ni takšno, kot se zdi.
Toda Hofstadterjeva predstava paranoičnega sloga ostaja uporabna in je še vedno izjemno aktualna, ker opisuje tudi drugačno razumevanje sveta. Kot je zapisal: »Bistvo paranoičnega sloga ni v tem, da njegovi zagovorniki v zgodovini tu pa tam razberejo zarote ali spletke, temveč v tem, da ‘ogromno’ ali ‘obširno’ zaroto razumejo kot gonilno silo zgodovinskih dogodkov. Zgodovina je zarota, ki so jo sprožile demonske sile s skoraj nadnaravno močjo, in za njeno zatrtje ne bi zadostovale običajne metode političnega kompromisa, temveč tako rekoč križarska vojna.«
Ni treba posebej poudarjati, da takšna mistično poenotena različica zgodovine ni le neresnična, temveč tudi nemogoča. Ni logična na nobeni ravni. Zakaj je torej že tako dolgo tako privlačna in zakaj se zdi, da je iz dneva v dan priljubljenejša?
Kaj sploh je teorija zarote?
Prvi, ki je teorijo zarote opredelil kot razširjen pojav, je bil avstrijsko-britanski filozof Karl Popper v svojem predavanju iz leta 1948 z naslovom Towards a Rational Theory of Tradition (Za razumsko teorijo tradicije). Ni govoril o teoriji posamezne zarote, temveč ga je zanimala teorija zarote družbe, to je poseben način razlaganja poteka dogodkov.
Kasneje jo je opredelil kot stališče, da razlaga družbenega pojava sestoji iz odkritja ljudi ali skupin, ki jih zanima ta pojav (včasih gre za skriti interes, ki ga je treba najprej razgaliti) in ki načrtujejo ter skujejo zaroto za njegovo povzročitev.
Predstavljajmo si nepričakovano katastrofo, ki sproži strah, jezo in bolečino – to je lahko finančni zlom, uničujoč požar, teroristični napad, vojna. Konvencionalni zgodovinar bo poskušal razčleniti preplet različnih dejavnikov, pri čemer je zlonamernost le eden od njih in morda manj pomemben kot golo naključje.
Zagovornik teorij zarote pa bo za temi strašnimi dogodki videl zgolj zlovešč preračunljiv načrt – zlonamerno zapleteno namerno početje, zasnovano in izvedeno do popolnosti. Šteje le namen. Popperjeva ugotovitev se ujema s Hofstadterjevo: »Paranoična interpretacija zgodovine je izrazito osebna: odločilni dogodki niso razumljeni kot del toka zgodovine, temveč kot posledice človekove volje.«
Ni vse povezano, ni vse načrtovano in marsikaj je v resnici natanko takšno, kot se zdi.
Po mnenju Michaela Barkuna v knjigi A Culture of Conspiracy (Kultura zarote) iz leta 2003 zarotniška razlaga dogodkov temelji na treh predpostavkah: vse je povezano, vse je načrtovano in nič ni takšno, kot se zdi. Upoštevanje tretjega pravila pomeni, da je splošno sprejeta in dokumentirana zgodovina po definiciji sumljiva, druge razlage – naj bodo še tako nenavadne – pa verjetneje resnične. Kot je zapisala Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma, je bil namen teorij zarote v diktaturah 20. stoletja, da bi uradno zgodovino razkrinkali kot traparijo, prikazali sfero skrivnih vplivov, v kateri je vidna, sledljivo in znano zgodovinsko resničnost pa predstavili zgolj kot zunanjo fasado, dodano izključno za zavajanje ljudi. (Seveda so bili tudi diktatorji sami zarotniki, ki so svojo lastno obsedenost s skrivnimi spletkami projicirali na druge.)
Kljub temu pa se je treba zavedati, da ima izraz teorija zarote različne pomene. Barkun opisuje tri vrste, ki jih je mogoče zlagati podobno, kot drugo v drugo pospravljamo ruske babuške.
Teorija zarote o dogodku se nanaša na specifično, omejeno katastrofo, kot je požig Reichstaga leta 1933 ali izvor covida-19. Takšne teorije zvenijo razmeroma verjetne, ni pa jih mogoče dokazati.
Sistemska teorija zarote je precej ambicioznejša, saj poskuša številne dogodke razložiti kot zastrupljene sadove skrivne mednarodne zarote. Čeprav takšne teorije pogosto zvenijo skrajno neverjetno, se vsaj osredotočajo na konkretno skupino, denimo iluminate ali Svetovni gospodarski forum.
Vse bolj jasno postaja, da je izraz teorija zarote pravzaprav napačen in da imamo v resnici opravka z verovanjem v zarote.
Nazadnje je tu še teorija superzarote – nemogoča fantazija, v kateri je že zgodovina ena sama zarota, ki jo usmerjajo nevidne sile skoraj nadnaravnih moči in zlonamernosti. Najskrajnejše različice QAnona predpostavljajo prav takšno univerzalno zaroto. Njihov cilj je razložiti nič manj kot ves svet.
To so zelo različne vrste pripovedovanja zgodb. Medtem ko prva vrsta morda spominja na detektivko, sta drugi dve bolj podobni bajkam. A ena lahko preraste v drugo. Poglejmo teorije o atentatu na Kennedyja. Prvi val amaterskih preiskovalcev je ustvarjal teorije zarote o konkretnem dogodku, razmeroma zaključene zgodbe z verjetnimi storilci, kot so Kubanci ali mafija.
Toda sčasoma so se teorije zarote o posameznem dogodku postale preveč ozke. Do filma JFK iz leta 1991 režiserja Oliverja Stona so nekoč priljubljene razlage zasenčile zapletene fikcije o obsežnih, dolgotrajnih zarotah, v katerih je bil umor predsednika le ena od podrobnosti. Med najpomembnejšimi Stonovimi viri je bil novinar Jim Marrs, ki je kasneje pisal knjige o prostozidarjih in neznanih letečih predmetih.
Zakaj bi se omejili na mukotrpno raziskano hipotezo o enem samem dogodku, če pa lahko ena sama velika, dramatična zarota vse pojasni?
Teorija vsega
V vsaki sistemski teoriji ali teoriji superzarote je svet pokvarjen, krivičen in vse slabši. Elitna klika neverjetno vplivnih posameznikov, ki jih vodi čista zlonamernost, je odgovorna za večino tegob človeštva. Storilce lahko razkrinka in premaga le pravičniška manjšina, zmožna razgaljenja prikrivanih podatkov in razvozlanja šifer. Medtem ko je moralna shema zelo poenostavljena, je pripoved izjemno zapletena; gre za boj med dobrim in zlim.
Vam je kaj padlo v oči? To ni jezik demokratične politike, temveč mita in religije. Pravzaprav je to kar temeljno sporočilo knjige razodetja. Zarotniško razmišljanje lahko razumemo kot odcep pogosto – vendar ne vedno – sekulariziranega apokaliptičnega krščanstva z njegovo privlačno mrežo prerokb, znamenj in skrivnosti ter obetom nasilne razrešitve. Zgodovinar Norman Cohn je za knjigo The Pursuit of the Millennium (Iskanje tisočletja) iz leta 1957 preučeval več milenarističnih sekt in pri tem odkril nekaj skupnih značilnosti, med njimi megalomanski pogled nase kot na izvoljene, popolnoma dobre, neizprosno preganjane, a vendar prepričane o končni zmagi, pripisovanje ogromne, demonske moči nasprotniku, zavračanje neizogibnih omejitev in nepopolnosti človeške izkušnje.
Tudi Karl Popper je teorijo zarote o družbi razumel kot tipičen rezultat sekularizacije religioznega vraževerja in dodal: »Bogove smo opustili, njihovo mesto so zasedli vplivni ljudje ali skupine … katerih hudobija je kriva za vse zlo, ki ga moramo prenašati.«
Preobrazba QAnona iz teorije zarote na spletnem forumu v gibanje z značilnostmi kulta jasno ponazarja sorodnost med teorijami zarote in apokaliptično religijo.
Takšen način razmišljanja olajša ustvarjanje dehumaniziranih grešnih kozlov – ene najstarejših in najvztrajnejših značilnosti teorij zarote. V srednjem veku in še pozneje so politični in verski voditelji svoje nasprotnike stalno žigosali za antikriste. Med križarskimi vojnami so kristjani evropske judovske skupnosti neutemeljeno obdolževali sodelovanja z islamom ali zastrupljanja vodnjakov ter jih pobijali. Z lovom na čarovnice so več deset tisoč nedolžnih žensk vpletli v domnevno satansko zaroto, ki naj bi pojasnjevala vse – od bolezni do slabe letine. »Teorije zarote pravzaprav niso razlaga dogodkov, temveč predvsem poskus pripisovanja krivde,« je zapisala Anna Merlan v knjigi Republic of Lies (Republika laži) iz leta 2019.
Toda sistemska teorija zarote, kakršno poznamo danes – torej navidezno posvetna različica – se je pojavila tri stoletja pozneje, in to z osupljivo hitrostjo. Nekateri zgroženi nasprotniki francoske revolucije se niso mogli sprijazniti, da bi bil takšen pretres lahko preprosto le ljudski upor, zato so morali zanj okriviti zlovešče, nevidne sile. Izbrali so iluminate, tajno bavarsko združbo razsvetljenskih intelektualcev, na katere so delno vplivali obredi in hierarhija prostozidarstva.
Skupino je ustanovil mladi profesor prava Adam Weishaupt, ki je uporabljal vzdevek Brat Spartak. V resnici je bilo iluminatov malo, bili so razdeljeni, brez vpliva in so razpadli že pred revolucijo leta 1789. Toda v domišljiji dveh vplivnih piscev, ki sta leta 1797 objavila razkritja o iluminatih – Škota Johna Robisona in Francoza Augustina Barruela –, so bili povsod. Vsak posebej sta na temelju verjetnih trditev in preverljivih dejstev zgradila majav stolp divjih domnev in vročičnih nesmislov. Robison je trdil, da je bila revolucija zgolj del velikega in pritlehnega načrta, katerega končni cilj je bil odpraviti vso religijo, zrušiti vse vlade ter svet prepustiti splošnemu plenjenju in razdejanju.
Sloves iluminatov kot velikega bavbava je v 19. stoletju zbledel, vendar je zgodba o njih preživela in pozneje postala izhodišče za razvpito potegavščino Protokoli sionskih modrecev, ki so bili prvič objavljeni v ruskem časopisu leta 1903. Neznani avtor dokumenta je na novo definiral protisemitizem, in sicer ga je vpel v zgodbo o eni sami veliki zaroti ter Jude predstavil kot skrivne vladarje sveta. Po tej razlagi modreci organizirajo vse vojne, gospodarske krize in podobno, da bi destabilizirali svet do točke, ko bi lahko uvedli tiranijo.
Lahko bi se vprašali, zakaj bi potrebovali diktaturo, če pa že imajo tako ogromno moč nad svetom. Prav tako bi se lahko vprašali, kako bi ena sama skupina zmogla hkrati stati za komunizmom in monopolnim kapitalizmom, anarhizmom in demokracijo, teorijo evolucije in še marsičem drugim, toda prav zaradi te očitne protislovne nepovezanosti je zaroto nemogoče ovreči. Nič ni bilo izključeno, zato je bilo mogoče vsak dogodek razumeti kot dokaz, da so bili na delu modreci.
Leta 1921 so Protokole razkrinkali in jih označili za okorno ponarejanje, prepisano iz dveh obskurnih romanov 19. stoletja, kot so se izrazili v londonskem časniku The Times. Kljub temu so ostali osrednje besedilo evropskega antisemitizma – v bistvu resnični, čeprav dokazljivo lažni. »Verjamem v notranjo, ne pa dejansko resnico Protokolov,« je dejal Joseph Goebbels, ki je kasneje postal Hitlerjev minister za propagando. V Mojem boju je Adolf Hitler zapisal, da so poskusi razkrinkavanja Protokolov pravzaprav dokaz njihove pristnosti. Trdil je, da bodo Judje, če jih ne ustavijo, nekega dne požrli druge narode in postali gospodarji Zemlje. Tako Karl Popper kot Richard Hofstadter sta holokavst navajala kot primer, kaj se zgodi, ko teoretik zarot pride na oblast in paranoični slog postane načelo vladanja.
Pomembna vloga judovskih boljševikov, kot sta bila Lev Trocki in Grigorij Zinovjev, v ruski revoluciji leta 1917 je omogočila združitev protisemitizma in protikomunizma, ki je preživela tudi obdobje fašizma. Lovci na komuniste iz časa hladne vojne, kot sta senator Joseph McCarthy in John Birch Society, so komunistom pripisovali skoraj nadnaravno škodljivost in vseprisotnost, daleč onkraj dejanske grožnje sovjetskega vohunjenja. Pravzaprav so ta pogled predstavljali kot edini logični. McCarthy je trdil, da je mogoče vrsto neuspehov na področju nacionalne varnosti pojasniti le, če je George C. Marshall, obrambni minister in nekdanji državni sekretar, dobesedno sovjetski agent. »Kako naj si razložimo naš sedanji položaj, če ne verjamemo, da ljudje visoko v tej vladi načrtno vodijo državo v katastrofo?« je vprašal leta 1951. »To je gotovo posledica velike zarote, tako obsežne, da zasenči vse dosedanje podvige te vrste v zgodovini človeštva.«
Kontinuiteto med protisemitizmom, protikomunizmom in paranojo iz 18. stoletja do tajnih družb bi le stežka spregledali. General Francisco Franco, španski desničarski diktator, je trdil, da se bori proti judovsko-prostozidarsko-boljševistični zaroti. Nacisti so poleg Judov in komunistov preganjali tudi prostozidarje. Nesta Webster, britanska simpatizerka fašizma, ki je Protokole spravila v britanski tisk, je vnovič obudila zanimanje za knjigi Johna Robisona in Augustina Barruela o iluminatih, ki ju je nato v ZDA promoviral pronacistični baptistični pridigar Gerald Winrod. Celo Winston Churchill je bil za kratek čas pod vplivom dela Webstrove in ga je navajal pri svojih trditvah o svetovni zaroti za uničenje civilizacije … od dni Adama Weishaupta (znanega tudi pod imenom Brat Spartak) do časa Karla Marxa.
V nadaljevanju te rdeče niti je mešanica protikomunizma, protisemitizma in teorij zarote o iluminatih pri Webstrovi in Winrodu vplivala na desničarsko zagovorniško skupino John Birch Society, katere publikacije so desetletja pozneje navdihnile ustanovitelja Infowarsa Alexa Jonesa – morda najvplivnejšega teoretika zarot z začetka 21. stoletja.
Zlikovci v ozadju velike zarote so lahko iluminati, sionski modreci, komunisti ali Novi svetovni red, vendar gre v bistvu vedno za iste ljudi – za tiste, ki si prizadevajo uradno zavladati svetu, četudi ga po tej logiki že skrivaj nadzorujejo. Imena je mogoče brez večjih težav nadomeščati med seboj. Medtem ko je Winrod vztrajal, da za iluminati v resnici tičijo Judje, je protikomunist William Guy Carr nasprotno trdil, da protisemitska paranoja koristi iluminatom. Danes bi to lahko bila Svetovni gospodarski forum in George Soros; liberalne internacionaliste, ambicije katerih so spremeniti svet, je mogoče zlahka prikazati kot nove iluminate, ki si prizadevajo vzpostaviti enotno svetovno vlado.
Iskanje povezav
Zanimanje teoretikov zarot za razmeroma zahtevno delo z mikrozarotami in preusmeritev v velike, vseobsegajoče sheme je posledica tega, da je danes veliko lažje povezovati objektivno nepovezane ljudi in dogodke. Informacijska tehnologija je navsezadnje tudi tehnologija dezinformacij. To ni nič novega.
Lov na čarovnice se brez tiskarskega stroja nikoli ne bi mogel tako razširiti in trajati tako dolgo. Malleus Maleficarum (Kladivo čarovnic), pamflet nemškega lovca na čarovnice Heinricha Kramerja iz leta 1486, je postal najbolje prodajani priročnik za lov na čarovnice in je do leta 1600 dočakal 28 izdaj. Podobno so ravno knjige in pamfleti, ki so domnevno razkrivali iluminate, omogočili širjenje teh idej po koncu francoske revolucije. Na začetku 20. stoletja pa je širjenje fašistične propagande olajšal radio. V 30. letih je katoliški duhovnik, radijski voditelj in simpatizer nacizma Charles Coughlin svoje protisemitske teorije zarote predvajal na več deset radijskih postajah in poslušalo jih je na deset tisoče Američanov.
Iluminatov je bilo malo, bili so razdeljeni, brez vpliva in so razpadli že pred revolucijo leta 1789. Toda v domišljiji dveh vplivnih piscev, ki sta leta 1797 objavila razkritja o iluminatih – Škota Johna Robisona in Francoza Augustina Barruela –, so bili povsod.
Internet je seveda neizmerno pospešil širjenje teorij zarote in povečal njihovo število. Danes se redko kdo še spomni, a v začetnem obdobju interneta je prevladovalo skoraj naivno prepričanje, da bo z demokratizacijo dostopa do informacij izboljšal svet. Čeprav ta začetni idealizem še vedno vztraja v trdoživih enklavah, kot je Wikipedija, je večina močno podcenila človeško željo po lažnih informacijah, ki potrjujejo posameznikove predsodke.
Tudi politiki so počasi prepoznali razjedajočo moč prosto krožečih teorij zarote. Dolgo časa so bolj fantastične trditve Josepha McCarthya in skupine John Birch Society ostajale na obrobju glavnih političnih tokov, vendar so se jim v 90. letih naglo približale, ko so desničarski aktivisti vzpostavili pravo domačo proizvodnjo absurdnih obtožb proti Billu in Hillary Clinton, da bi utrdili predstavo, da nista le pokvarjena in nepoštena, temveč tudi namenoma zlobna in celo satanistična. To se je v informacijskem ekosistemu spletnih forumov in pogovornih radijskih oddaj razmahnilo v versko prepričanje, ki se je sčasoma razširilo še na Fox News, bloge in družbena omrežja. Ko so demokrati leta 2016 za kandidatko nominirali Hillary Clinton, je pomemben del ameriške javnosti v njej videl pošast v središču organizirane kriminalne združbe, katere dejavnosti naj bi vključevale trgovino z ljudmi in umore.
Danes nihče več ne bi storil enake napake pri dezinformacijah. Težko bi pripravili plodnejša tla za teorije zarote, kot so družbena omrežja. Algoritmi Youtuba, Facebooka, Tiktoka in X-a, ki delujejo po načelu, da besnenje spodbuja odzivnost, so se spremenili v stroje za radikalizacijo. Z razmahom teh platform po letu 2015 je nastal brezhiben sistem, v katerem ljudje lahko odkrivajo zanimive nove informacije, jih delijo, povezujejo z drugimi tokovi dezinformacij in jih lansirajo v samozadostnih, prikimavajočih skupnostih, pri čemer jim sploh ni treba zapustiti udobja lastnega dom.
Ni težko predvideti, kako se bodo te težave še poglobile s prodiranjem UI v naše vsakdanje življenje. Elon Musk je v klepetalnega robota Groka posegel tako, da bi ta posredoval podatke, skladne z Muskovimi osebnimi prepričanji, ne pa z dejanskimi dejstvi. Takšen rezultat sploh ni nujno nameren. Pokazalo se je, da klepetalniki pri nekaterih uporabnikih potrjujejo in krepijo prepričanja, tudi kadar ta izvirajo iz paranoje ali napuha. Če verjameš, da si junak v epskem boju med dobrim in zlim, se bo tvoj izbrani klepetalnik verjetno strinjal s teboj.
Prav ta digitalni hrup bi bil skoraj povzročil zlom teorije zarote o posameznem dogodku. Panoga, katere nastanek je sprožil atentat na Kennedyja, je morda res bila psevdoznanost, vendar so raziskovalci vsaj poskušali pregledovati dokumente, zbirati dokaze in oblikovati okvirno dosledno hipotezo. Ne glede na to, kako zgrešeni so bili njihovi zaključki, je takšna teorija zarote zahtevala trdo delo in predanost.
Današnji spletni teoretiki zarot pa so v nasprotju s tem brezsramno površni. Dogodki, kot je bil napad na Paula Pelosia, moža nekdanje predsednice predstavniškega doma ZDA Nancy Pelosi, oktobra 2022, ali umor predsednice predstavniškega doma Minnesote Melisse Hortman in njenega moža Marka junija 2025 ali še bolj nedavno umor Charlieja Kirka, so čez noč sprožili teorije, ki so nato prav tako hitro izginile. Smisel takšnih teorij – če sploh zaslužijo to oznako – ni iskanje resnice, temveč blatenje političnih nasprotnikov in spreminjanje žrtev v zlikovce.
Preden je Donald Trump kandidiral za politično funkcijo, je slovel po širjenju lažnih zgodb o rojstnem kraju Baracka Obama in varnosti cepiv. Kot dedič Josepha McCarthyja, Barryja Goldwaterja in gibanja John Birch Society je kričavo utelešenje paranoičnega ravnanja. Svoje nasprotnike redno razglaša za zlobne ali zelo slabe ljudi in prihodnost Amerike opisuje z apokaliptičnimi izrazi. Ni presenetljivo, da se mora vsak član Trumpove administracije strinjati z njegovo lažnivo trditvijo, da so mu leta 2020 ukradli volitve in da danes nacionalne obveščevalne službe, javno zdravstvo in FBI vodijo zvezdniški teoretiki zarot. Nekdanji demokrati, ki zasedajo takšne položaje, kot sta Tulsi Gabbard in Robert F. Kennedy ml., so v Trumpovo orbito vstopili prav skozi zarotniška vrata in ponazarjajo, kako lahko tak način razmišljanja ustvari nepričakovana zavezništva, ki kršijo običajne politične delitve ter premešajo tradicionalne predstave o levici in desnici.
Nedemokratične posledice sedanjega dogajanja so očitne. »Ker gre vedno za spopad med absolutno dobrim in absolutno zlim, ni nujna pripravljenost na kompromis, temveč odločenost, da se boj izpelje do konca,« je zapisal Richard Hofstadter. »Dovolj dobra je samo popolna zmaga.«
Sedanji trenutek
Ob tej epistemološki zmedi se človek zlahka počuti nemočnega. Ena temeljnih značilnosti verskih prerokb je namreč tudi, da jih je mogoče ovreči, ne da bi zaradi tega izgubile verodostojnost: morda sveta res ni konec na napovedani dan, toda nekoč ga vseeno bo. Prerok se nikoli ne moti, le dokazov še ni, da ima prav.
Podobno je mogoče raztegovati tudi sistemske teorije zarote. Zarotnikom nikoli zares ne uspe niti niso nikoli dokončno razkrinkani, pa vendar teorija ostane nedotaknjena. Trditve, da je bil covid-19 bodisi pretiran bodisi popolnoma izmišljen zato, da bi zatrli državljanske svoboščine, niso potihnile niti po odpravi zaprtij in omejitev. Mar tako imenovana plandemija ni bila popolna katastrofa? To ni pomembno. Takšni teoriji zarote sploh ni treba imeti smisla.
Raziskovalci, ki so poskušali sistematično ovreči teorije zarote o napadih 11. septembra ali atentatu na Kennedyja, so ugotovili, da zasnova zgodbe vztraja tudi po tem, ko ji izbijejo vse nosilne stebre. Vse jasneje je, da je izraz teorija zarote napačen in da imamo v resnici, kot je namignil Hofstadter, opraviti z verovanjem v zaroto in s pogledom na svet, podprtim s številnimi kognitivnimi pristranskostmi, ki ga ni mogoče ovreči. Kot je nakazal Joseph Goebbels, je dejanska resnica nepomembna v primerjavi z notranjo resnico, ki je preprosto to, kar se nekdo odloči verjeti.
Pa vendar se lahko vsaj trudimo prepoznavati popolnoma različne resničnosti, ki jih ustvarjajo verniki v teorije zarote, ter razumemo in ponotranjimo njihove skupne korenine, motive in vzorce.
Te različne resničnosti so se namreč izkazale za presenetljivo dosledne pri obliki, ne pa tudi podrobnostih. Zgodovina se ponavlja. Iluminati so bili razsvetljenski idealisti, katerih liberalni program, da bi »razpršili oblake vraževerja in predsodkov«, kot se je izrazil Adam Weishaupt, so demonizirali kot zloben in uničevalen. Če bi jih lahko prikazali kot povzročitelje francoske revolucije, bi celotna revolucija veljala za prevaro. Podobno danes radikalna desnica vsak element progresivne politike predstavlja kot protiameriško zaroto. Skrajno desna teorija velike zamenjave trdi, da je priseljenska politika premišljen poskus elit, da domače prebivalstvo nadomestijo s prišleki. Vse to neposredno izhaja iz diagnoz, ki so jih pred več kot 60 leti postavili misleci, kot so Richard Hofstadter, Karl Popper in Hannah Arendt.
»Zakaj bi se omejili na mukotrpno raziskano hipotezo o enem samem dogodku, če pa lahko ena sama velika, dramatična zarota vse pojasni?«
Kar vsaj v demokratičnih državah predstavlja novo nevarnost, so vseprisotnost teorij zarote ter njihov doseg in moč, da vplivajo na življenje navadnih ljudi. Boljše razumevanje paranoičnega sloga nam zato pomaga, da se mu upremo v vsakdanjem življenju. Če nič drugega, nam to zavedanje omogoča, da prepoznamo napake in pristranskosti v lastnem razmišljanju ter se ustavimo, preden se izgubimo v nepreglednem labirintu podatkov.
Predsednik John F. Kennedy je 18. novembra 1961 – skoraj natanko dve leti pred Hofstadterjevim predavanjem in atentatom – v govoru kalifornijskim demokratom ponudil svojo razlago paranoičnega sloga. »Na obrobju naše družbe so vedno obstajali ljudje, ki so poskušali pobegniti pred lastno odgovornostjo tako, da so iskali preprosto rešitev, privlačno geslo ali priročnega grešnega kozla,« je dejal. »Včasih je tem fanatikom kratkoročno uspel pri tistih, ki ne premorejo volje ali modrosti, da bi se soočili z neprijetnimi dejstvi in nerešenimi težavami, toda sčasoma sta zdrava pamet in zanesljivost slavnega ameriškega konsenza vedno prevladali.«
Lahko le upamo, da se bo ta konsenz počasi obrnil proti nenehnemu kaosu in odkrito agresivni politiki obeh Trumpovih administracij in v njiju prepoznal tehten dokaz proti teoriji zarote o družbi. Predstava, da bi katerakoli skupina lahko desetletja usmerjala vso to zmedo na svetu, kaj šele tok zgodovine, ne more biti drugega kot absurdna. Pomembno ni zgolj to, da so podrobnosti te ali one teorije zarote napačne; napačna je celotna predpostavka takšnega pogleda na svet.
Ni vse povezano, ni vse načrtovano in marsikaj je v resnici natanko takšno, kot se zdi.
Google bo s prihajajočimi posodobitvami spletnega brskalnika Chrome dokončno onemogočil delovanje priljubljenih razširitev za blokiranje oglasov, kot je uBlock Origin.
Razstavljanje težko pričakovanega pametnega telefona Trump Mobile T1, ki so ga opravili strokovnjaki pri iFixit, je potrdilo prejšnje sume ocenjevalcev opreme, da je naprava skoraj popolna kopija obstoječega modela HTC U24 Pro.
Dolgo vrsto let je bila ena izmed glavnih prednosti ekosistema Android njegova odprtost, saj za razliko od konkurenčnega Applovega iOS-a ni imel omejitev za nameščanje aplikacij. Resda je Google preverjal aplikacije, ki jih je uvrstil na svojo tržnico Play Store, a vsakdo je lahko mimo te tržnice namestil karkoli, če je z interneta prenesel namestitveno datoteko. Postopek se imenuje sideloading in je na primer na iOS onemogočen. To se bo zdaj zgodilo tudi na Androidu.
Raziskovalci z nizozemske Tehnološke univerze v Delftu so po vzoru čebel razvili učinkovit navigacijski sistem za drone Bee-Nav.
Podjetje Philips je predstavilo novo stropno svetilko Philips Skylight, ki s pomočjo napredne LED tehnologije in sistema NatureConnect uspešno posnema videz ter globino prave strešne linije in v prostore prinaša ritem naravne sončne svetlobe.
Bliža se datum, ki se je pred 15 leti zdel nedosegljivo daleč v prihodnosti. Potekli bodo certifikati iz leta 2011, s katerimi se varuje zagon osebnih računalnikov (Secure Boot), da se nanje ne ugnezdi škodljiva programska oprema že v UEFI/BIOS. Ne glede na operacijski sistem morajo posodobljene certifikate dobiti vsi starejši računalniki, najsi na njih teče Windows ali Linux. Prvi se večinoma posodobi sam.
Arhiv
Uvodnik
Ko tehnologija postane magija
Fokus
Neznosna lahkost teorij zarote
Svet, v katerem nič ni naključje
Uvodnik: Tehnološke teorije zarote
Dosje
Pametni dom - Ko dom postane naprava
5G, pet let kasneje
Denar, ki ga je mogoče izklopiti
Kaj pa, če je vse res?
Telefoni - Najboljši mikrofon je tisti, ki ga sploh ne potrebuješ
Windows - Vrata, ki jih ne vidimo
Na zvezi
Kako razbiti teorije zarote
Neomajni pesimisti napovedujejo pogubo
Zakaj je tako težko ovreči teorijo zarote o nadzoru nad vremenom
Kupite dostop do aktualne številke:
5,99 EUR mesečni zakup
