Najprej so nas navadili
Štiri leta bo minilo, odkar je tehnološki del sveta stresel ChatGPT. Večina netehnološkega sveta ga še vedno ni opazila, ostali pa smo postali odvisni. Kot kaže, prihaja čas, ko nas bodo v tej smeri resno pritisnili.
Recimo bobu bob: večina ljudi umetne inteligence sploh ne uporablja. Vsaj ne zares. Morda so en- ali dvakrat vprašali ChatGPT za recept, mogoče so v Googlu opazili povzetek, ki ga je pripravila umetna inteligenca.
Tudi velika večina uporabnikov, ki vendarle posežejo po umetni inteligenci, uporablja omejene brezplačne različice. Za občasna vprašanja, kot je, koliko časa se peče losos, je to dovolj.
Vedno več nas je takih, ki uporabljamo plačljive različice. Zanimivo je, kako hitro so se spremenila merila. Še pred kratkim se nam je zdelo, da nas Microsoft s svojim Copilotom za nekaj deset evrov na mesec prav nesramno odira. Danes se zdi 20 evrov mesečno za resno umetno inteligenco smešno malo.
Uporabljam plačljivi ChatGPT. Za raziskovanje, pomoč pri urejanju besedil, sistemski administraciji našega omrežja, iskanje skritih nastavitev v aplikacijah, povzetke dokumentov, primerjave, krajše prevode, pripravo vprašanj, preverjanje, ali sem kaj spregledal. Povezan je z našo službeno zbirko dokumentov na SharePointu in z mojim zasebnim Google Drivom. Naložim mu lahko dokumente, slike, zaslonske posnetke in z njim debatiram skoraj v nedogled.
Ko se navadiš, da imaš ob sebi orodje, ki ni več samo iskalnik, ampak sogovornik, pomočnik, kritik in včasih tudi tajnik, ga začneš uporabljati drugače. Ne več le takrat, ko česa ne veš, ampak tudi tedaj, ko bi rad nekaj bolje premislil. Občasno se zalotim, da od njega zahtevam stvari, za katere bi še lani mirno rekel, da jih ne zna. Pa jih naredi. Ne vedno popolno, včasih tudi narobe, a pogosto dovolj dobro, da se razmerje med človekom in računalnikom premakne za nekaj centimetrov naprej.
Uporabljam tudi druge modele. Claude mi služi kot predhodni preverjevalec tega, kar mi pove ChatGPT, saj si težko predstavljam, da bi oba halucinirala na istem mestu. Čeprav tega seveda ni mogoče izključiti, zato imam na koncu verige še svoje možgane. Zadostuje mi brezplačni Claude, poznam pa ljudi, ki so ubrali nasprotno pot: Claude je njihov glavni pomočnik, ChatGPT pa rezerva. Tudi Claude Pro stane približno 20 evrov na mesec. In tu se začne zanimiv del zgodbe.
»Petkrat več uporabe kot brezplačni paket.« Petkrat več česa? Odvisno. Od dolžine pogovora, dolžine naloženih datotek, izbranega modela, obremenjenosti sistema ali zvezd na nebu.
Kolega mi je pred kratkim zgroženo povedal, da ga je Claude zavrnil. Plačuje naročnino, pa je vseeno dosegel »nekakšno omejitev«. Če pogledaš drobni tisk za različico Pro, piše nekaj v slogu »petkrat več uporabe kot brezplačni paket«. Petkrat več česa? Odvisno. Od dolžine pogovora, dolžine naloženih datotek, izbranega modela, obremenjenosti sistema, zvezd na nebu in, domnevam, še kakšne interne formule, ki je uporabnik nikoli ne bo zares razumel. Če želiš več, obstaja Max. Ta stane od 100 dolarjev na mesec naprej. Tudi ta ni neomejen, ampak zmore »5× več kot Pro«. Če tudi to ni dovolj, lahko izbereš »20× več kot Pro« ali dokupiš dodatne kredite.
Google gre po isti poti. Imam tudi naročnino na Gemini Pro, ker je bila za eno leto priložena telefonu Pixel, in ravno včeraj sem dobil obvestilo: po novem tudi tam ne bo več vse tako neomejeno kot doslej. Uvajajo računske omejitve, ki bodo odvisne od zahtevnosti poziva, uporabljenih funkcij in dolžine pogovora. Omejitve se bodo obnavljale vsakih nekaj ur, dokler uporabnik ne bo dosegel tedenskega limita. Naročniki bodo imeli več kot nenaročniki, a bistvo ostaja: beseda »neomejeno« počasi izginja iz slovarja umetne inteligence.
ChatGPT je med velikimi tremi še edini na voljo s flat naročnino. Koliko časa bo še tako? Ne bi stavil na dolgo. Umetna inteligenca je draga. Ni le nekoliko dražja od spletnega iskanja, ampak bistveno dražja. Vsak daljši pogovor z naprednim modelom pomeni računsko moč, strežnike, elektriko, hlajenje, pomnilnik, razvoj, omrežja, specializirane čipe in vse drugo, kar stoji za prijaznim okencem, v katerega vtipkamo: »Napiši mi nekaj pametnega.«
Dvajset evrov na mesec za neomejeno uporabo najzmogljivejših modelov nikoli ni bila realna cena. Bila je uvodna cena, s katero so nas navadili, da umetna inteligenca sodi v vsakdanje delo. Podobno, kot so nas tehnološka podjetja navadila na brezplačne storitve, oblak, fotografije, zemljevide in elektronsko pošto, nato pa počasi začela zaračunavati prostor, zmogljivosti, hitrost, varnost, zasebnost ali preprosto mir pred omejitvami. In oglasi.
Zdaj prihaja naslednja faza. Draženje je zavito v pakete, limite, kredite, prioritete, modele, hitrost, »premium razmišljanje« in podobne izraze. Osnovna uporaba bo še vedno videti dostopna, resna pa bo vedno bolj podobna porabi elektrike: kolikor porabiš, toliko plačaš. Celo Microsoft naj bi zaradi previsokih stroškov, povezanih z obračunavanjem po porabi, ukinil interne licence za Claude Code. Podobne težave naj bi imeli tudi drugi veliki uporabniki, med njimi Uber.
In tu je ironija, precej črna. Podjetja bodo umetno inteligenco uvajala, ker naj bi bila cenejša od ljudi. Z njo bodo racionalizirala procese, avtomatizirala naloge in, seveda, odpuščala zaposlene. Prihranjeni denar pa ne bo šel v razvoj, temveč se bo prelil nazaj k ameriškim tehnološkim velikanom, ki bodo prodajali modele, strežniško moč, kredite, dostop in računske minute. Krog bo sklenjen.
Mi pa bomo sedeli pred zasloni, z vedno pametnejšimi pomočniki, vedno dražjimi naročninami in nekoliko neprijetnim občutkom, da smo najprej pomagali zgraditi orodje, ki nam pri delu res pomaga, nato pa ugotovili, da ga bomo plačevali kot elektriko, telefon ali najemnino. Razlika je le v tem, da bo tokrat račun prihajal za pamet. In pamet ne bo več poceni.
