Pro et contra - naročnine da ali ne?
Trendi so očitni – vse več proizvajalcev programske opreme, ponudnikov kulture, take in drugačne in celo strojne opreme, nas poskuša navleči na plačevanje mesečne ali letne naročnine. Se vam to zdi prav!?
Z naročnino ali najemom pridobimo vsi!
Boris Šavc
Od nekdaj poslušam, da smo Slovenci preveč privrženi lastništvu. Medtem ko ima direktor podjetja v Nemčiji hišo v najemu in avte menja kot mi spodnjice, je na sončni strani Alp še vedno precej siromakov s socialno pomočjo, ki vseeno živijo v trdo prigarani lastni hiši, avto pa je od nekdaj družinski član, ki se ga ne proda pred dopolnjenim desetim letom starosti. Ne čudi me, da privzeto vihamo nos nad svežim trendom iz tujine, kjer se naročniški model za najrazličnejše dobrine vzpenja po lestvici priljubljenosti hitreje kot Janja Garnbret po steni svetovnega prvenstva v športnem plezanju. Zakaj so naročnine tako priljubljene, je vprašanje, s katerim si beli glavo marsikateri slovenski skeptik. A odgovor je na dlani.
Lastništvo je precenjeno, več kot polovica vprašanih ljudi na svetu je jasno izrazila željo, da bi raje imela manj stvari. Če so naši starši zbirali plošče in filme na najrazličnejših medijih, danes v glasbi in filmih raje uživamo z naročniškimi storitvami, kakršni sta Netflix in Apple Music. Prostora v stanovanju ali hiši je več, vsebin pa toliko, da jih v vsem življenju ne moremo »prebaviti«. Uporabniki cenimo dostopnost in udobje naročniškega pristopa. Zanemarljivi niso niti prihranki, deset filmov ali sto pesmi nas tudi digitalno mesečno stane precej več kot izbrana naročniška storitev.
Hiter izračun mi pokaže, da sem za aplikacije za Mac v zadnjih letih zapravil vsaj tisočak evrov. Upravičeno, saj ga uporabljam vsak dan in je zame nujen pripomoček, s katerim si služim kruh. Čeprav porabljenega denarja nisem objokoval, me je danes, ko uporabljam naročniško storitev Setapp, sram moje naivnosti. Kupljene programe sem vsako leto ali dve plačljivo nadgrajeval, medtem ko mi je zdaj vedno na voljo najnovejša različica poljubnega programa. Ko se pojavi opravilo, za katerega nimam programskega pripomočka, mi ga na pladnju in brez dodatnih stroškov prinese Setapp. Podobno se mi godi v zadnjem času z igrami, kjer je Apple splavil naročniško storitev Arcade, ki s kakovostnimi naslovi povsem zadostuje mojim potrebam.
Dejstvo je, da si vsebin ni mogoče lastiti, filma, pesmi ali knjige nikoli zares ne bomo imeli. Če hočemo uživati v njih, nam z njimi postreže izbrana naročniška storitev. Ta poslovni model je v tujini že zdavnaj presegel okvire storitev in digitalnih vsebin. Uporabniki se množično naročajo na športno opremo (Peloton), knjige (Book of the Month), hrano (HelloFresh), kozmetiko (Beauty Box), kavo (Atlas Coffee Club), nogavice (Sock Panda) ter igrače in priboljške za pse (BarkBox). Verjemite mi, našteto je zgolj vrh ledene gore, podobnih poslovnih avantur je iz dneva v dan več. In prav vse poslujejo z odliko.
Dobro za ponudnike ali za nas?
Matej Šmid
Včasih imam prav srečo, da zapis na tej strani tipkam malce za kolegom, čigar mnenje lahko preberete levo od mojega. Boris mi zna namreč prav lepo položiti na jezik točno tisto, kar si o aktualni tematiki mislim tudi sam. Kar preberite njegov zadnji stavek: »In prav vse poslujejo z odliko.« Seveda poslujejo z odliko, poslovni model je brez dvoma odličen, če nam le uspe prepričati dovolj strank! Zakaj bi nekomu prodali izdelek za 500 evrov, če mu lahko prodajamo mesečno naročnino nanj, ki bo v nekaj letih nanesla nekajkrat več?!
To je seveda osnova vseh »naročniških modelov«, kot se jim učeno reče. Če se bo nekdo naročil na nekaj, karkoli, bo plačeval večkrat po manj, kar ga bo čisto psihološko »manj bolelo«, hkrati pa se bo na tak manjši znesek počasi navadil in bo nanj bolj ali manj pozabil. Kar seveda velja tudi za nakupe na obroke, denimo za nakupe mobilnih telefonov. Verjetno se vsi strinjamo, da je za najnovejši iPhon lažje plačevati 50 evrov na mesec, pa četudi 24-krat, kot pa iz žepa potegniti 1.430 evrov (številke so realne, pobral sem jih s Telekomovega cenika). Sam se zato, če le imam denar, vedno raje odločim za nakup v enem kosu, z gotovino. Krediti pač stanejo, naročnine pa tudi.
Naročnine na programske izdelke (denimo na Microsoftov Office 365) nas okoli prinesejo tudi drugače. Poskušajo nas namreč prepričati, da je naročnina nujna, saj bomo na ta način vedno imeli zadnjo in najsodobnejšo različico »naročenega« programa. Kar je seveda res, toda vprašajmo se, ali to zares tudi vedno potrebujemo. Poznam uporabnike, ki še danes brez težav uporabljajo Office 2007, program, ki je star 12 let. Predstavljajte si, koliko naročnine bi šlo v nič, če bi se tak uporabnik že leta 2007 naročil na tak servis, kot ga Microsoft ponuja danes (namig – letna naročnina stane okoli 70 evrov).
Naročnine na pretočne servise (glasbene in filmske) pa so sploh svoja zgodba. Če so glasbeni servisi vsaj do neke mere popolni, filmskim do tega manjka še zelo veliko. Kazalo je že, da bo Netflix postal tisto, kar edino potrebujemo od naročnin, in nudil vse dobre serije ter vse dobre filme … Toda ne, časi se spreminjajo. Bolj ali manj vsi resni ponudniki vsebin so ugotovili, da se jim dolgoročno bolj izplača vzpostaviti lastni sistem – uganili ste – naročnin kot prepustiti Netflixu, da si odškrne svoj delež. Netflix je tako že ostal brez nekaterih zanimivih vsebin, prav kmalu pa mu jih bo zmanjkalo še precej več. Uporabnik pa se bo, če bo hotel imeti na voljo vsaj večino zanimivih vsebin, moral naročiti še na HBO, Disney, Amazon Prime in Apple+. Najmanj. Zaokrožimo – 60 evrov mesečno. Najmanj.
Poslovni model naročnin je vsekakor odličen. Le da nisem prepričan, ali ta odličnost velja tudi za nas, uporabnike.
