Komponenta vseh prenosnih elektronskih naprav, ki se na videz že dolgo časa ni opazneje spremenila, so baterije. Navadno nas razočarajo ravno takrat, ko telefon najbolj potrebujemo, obenem pa predstavljajo največjo coklo v razvoju. A v resnici je razvoj na tem področju silovit, le da se za običajnega uporabnika praviloma zvede v eno samo številko.
Inženirji razmišljajo o tem, kako na čedalje manjši prostor stlačiti čedalje več tranzistorjev in drugih elektronskih elementov ter električnih povezav. Ko se miniaturizacija komponent počasi bliža fizikalnim omejitvam, so se domislili nove zvijače, ki jo arhitekti poznajo že tisočletja. Čipe bi lahko zlagali tudi v višino.
Ob ogledu risanega filma ali risanke redkokdaj pomislimo, koliko ur človeškega in računalniškega dela se skriva v ozadju. Časi risanja likov na folijo ali snemanje sličico po sličico so že zdavnaj minili, saj danes vse več dela prevzemajo zmogljivi superračunalniki. V njih nastanejo tridimenzionalni liki, ki jim animacija vdihne življenje, za to pa potrebujemo nepredstavljivo računsko moč. Če bi namreč poizkusili celovečerno risanko izrisati na domačem računalniku, bi za to potrebovali več kot tisoč let.
Dražji prenosniki že nekaj časa omogočajo prijavo s prstnimi odtisi. Pametne biometrične ključavnice prav tako že nekaj let niso nič nedosegljivega. Zlikovce pa policisti z njimi lovijo že dobro stoletje. Toda v življenje slehernika sta uporabo prstnih odtisov prinesla šele Applov iPhone 5S in Samsungov Galaxy S5. To je med varuhi zasebnosti vzbudilo precejšnje nelagodje. Dokaj neupravičeno.
Ko v brskalniku vtipkate naslov japonske spletne strani, se ta čez slabo sekundo odpre. V tem času so podatkovni paketki prepotovali večji del celinske Evrope, dno Sredozemskega morja, Rdeče morje in pod Indijskim oceanom do Pacifika na Japonsko. In nazaj. Ali pa so ubrali pot v nasprotno smer, prek Atlantika, čez ZDA in Pacifik. Povezljivost vseh naseljenih kontinentov zagotavlja zapleten sistem slabih 300 podmorskih kablov v skupni dolžini prek 800.000 kilometrov.
V tej rubriki navadno pišemo o podjetjih, ki so v večdesetletni zgodovini nanizala nekaj velikih vzponov in spektakularnih padcev. V dobi interneta pa se zdi, da se te stvari dogajajo čedalje hitreje in intenzivneje. Mt.Gox se je v manj kot štirih letih iz neznanega podjetja povzpel do največje borze z bitcoini in prejšnji mesec neslavno končal v prisilni poravnavi, ki bo njegove stranke stala pol milijarde dolarjev.
Preštejte, koliko procesorskih jeder imate v svojem računalniku. Dva, štiri, osem? Če imate grafično kartico, izdelano v zadnjih letih, jih imate v resnici nekaj sto. Večina teh jeder domuje na grafični kartici, a to ne pomeni, da znajo preračunavati samo grafiko. V zadnjih letih je nesluten razvoj doživela tehnologija GPGPU, ki omogoča izkoriščanje te množice jeder za raznovrstne operacije. Pohitritve so velikanske.
Naključna števila potrebujemo pri šifriranju, poganjanju simulacij, analizi podatkov, vzorčenju, integriranju, razvrščanju na naključnih seznamih in še marsikje. Potrebe so tolikšne, da metanje kock in kovancev že zdavnaj ne zadostuje več. Pomislimo na pomoč računalnikov. Ti znajo dandanes izračunati skorajda vse, le naključnih števil ne. Od kod jih dobimo?
O malokateri temi kroži toliko netočnosti, dezinformacij in nerealnih pričakovanj kakor o kvantnih računalnikih. Že dvajset let poslušamo, da bodo vsak hip v velikem slogu zavzeli trg in klasične računalnike postavili na smetišče zgodovine, saj bodo eksponentno hitrejši, tako da bo razbijanje danes nezlomljivih šifer mala malica. V vsem tem je zrno resnice, a ob zdravi meri skepse in z nekaj znanja.
Potovati prek spleta je bistveno enostavneje, kot pa se fizično premikati po naši obli. Z malo truda se lahko v internet povežemo prek posrednikov, ki dajejo vtis, kakor da smo na drugi fizični lokaciji. Prav tako se lahko s sorodnimi tehnikami prek navideznih zasebnih omrežij (VPN) od doma povežemo v službeno omrežje in za vse praktične namene ne bo nobene razlike, kot če bi bil naš računalnik fizično v službi. Obenem lahko te tehnike uporabimo zato, da naš ponudnik dostopa do interneta ne more videti, kaj gledamo, internetne strani pa ne, kdo smo in od kod prihajamo. S tem dosežemo dvoje: anonimnost in dostop do blokiranih vsebin.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
