Zabeležimo vse!

Objavljeno: 25.10.2016 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Dosje | Revija: November 2016

Avtokamere so zlasti v Rusiji že dlje časa zelo priljubljene, ker uporabnikom pomagajo razjasniti okoliščine prometnih nesreč, v internetu pa poskrbijo za neskončne ure zabavnih in tudi grozljivih posnetkov. Ker so cenovno dostopnejše, o njihovi rabi premišljuje tudi čedalje več Slovencev. Preizkusili smo šest modelov, jih primerjali z brezplačnimi alternativami v obliki aplikacij za pametne telefone in preverili, ali jih je pri nas in v soseščini sploh dovoljeno uporabljati.

V zadnjem času so avtokamere (dash cams) pri nas čedalje bolj priljubljene, zlasti v vzhodni Evropi pa je njihova raba že precej let skorajda samoumevna. Avtokamere so tipična zabavna elektronika, ki ni nujno potrebna in bi še pred desetimi leti le redkokdo pomislil nanje. Danes so na voljo sorazmerno poceni. Zato smo vzeli na test šest avtokamer in preverili, kaj lahko kupimo za malo denarja in kaj dobimo za nekoliko več. Ugotovili smo, da avtokamere ponujajo še precej več od golega snemanja – sled GPS, opozorila ob prekoračitvi hitrosti, utrujenosti voznika itd. Ob tem se seveda takoj zastavi vprašanje, zakaj ne bi v ta namen uporabljali kar pametnega telefona. To je mogoče, a ni najbolj priporočljivo, ker imajo telefoni slabše značilnosti in niso namenjeni za dolgotrajno intenzivno rabo (več o tem in aplikacijah, ki to kljub vsemu ponujajo, pa v okvirčku).

Namesto avtokamere kar telefon

Ko so pred kakšnimi desetimi leti k nam prispele prve navigacijske naprave, so stale celo premoženje; boljši primerki so nas zlahka olajšali za minimalno ali povprečno plačo. Potem se je zgodila revolucija pametnih telefonov, ki imajo danes vsi brezplačne in zelo dobre aplikacije za navigacijo, zato posebne navigacijske naprave ne potrebuje skoraj nihče več. Objektivno so boljše (večji zaslon, boljši uporabniški vmesnik, lažja namestitev, manj pregrevanja …), a so prednosti tako majhne, da ne odtehtajo nakupne cene.

Pri avtokamerah je trenutno še drugače, saj imajo nekaj pomembnih prednosti v primerjavi z uporabo v mobilnih telefonih, ki jih lahko v ta namen zaposlimo z namenskimi aplikacijami. Avtokamere imajo širši zorni kot in načeloma boljšo sliko od telefona, zlasti ponoči oziroma pri slabši vidljivosti. Telefoni tudi niso narejeni za dolgotrajno intenzivno rabo, zato lahko daljše snemanje videa povzroči pregrevanje. Stalno pisanje po kartici SD ali flashu ne vpliva blagodejno na njuno življenjsko dobo, lahko pa se zgodi tudi, da se aplikacija v ključnem trenutku sesuje. Na koncu je pomembna še človeška pozabljivost, saj se kamera vklopi samodejno, telefon pa moramo položiti na nastavek in ročno zagnati aplikacijo. Vse to so razlogi, ki zaenkrat še govorijo v prid avtokamer.

Avtokamere imajo širši zorni kot od telefonske kamere.

Kljub temu ne manjka aplikacij, ki opravljajo njihovo funkcijo na pametnem telefonu. To so AutoGuard, CamOnRoad, Drive matics, CaroO in številne druge, skoraj vsak mesec vznikne ali ponikne še kakšna.

Na preizkus smo dobili šest avtokamer, ki so v Sloveniji na zalogi. Prodajajo še številne druge, a jih v glavnem naročajo pri uvoznikih iz tujine, ko jih kdo dejansko želi kupiti. Ali pa jih prodajalci tako cenijo, da jih ne upajo posoditi za test.

Denver CCT-5001MK2 je kamera nižjega cenovnega razreda. Preizkusili smo jo zato, da bi si ogledali, kaj dobimo za malo denarja, in primerjamo, ali so dražji izdatki upravičeni. V srednjem razredu smo imeli na preizkusu Aiptek GS 510 Plus, Mio MiVue 618 in Mio MiVue 658 WiFi. V višjem razredu sta Garmin Dash Cam 35 in Garmin DriveAssist 50 (ki v resnici ni samo avtokamera).

Kako smo testirali

V avtokamere smo vstavili 4 GB kartico microSD, jih priključili na 12 V napajanje v avtomobilu in opazovali, kaj se zgodi. Začele so snemati v najvišji možni ločljivosti. Potem smo še podrobno pretaknili menu z nastavitvami in si ogledali, kaj vse lahko nastavimo in kako se to pozna v resničnosti. Tu smo ocenili tudi enostavnost rabe, saj od kamere pričakujemo, da ima dovolj funkcij, a so te enostavno dostopne, menuji pa intuitivni. Enostavnost vgradnje smo seveda ocenjevali subjektivno, kako zapleteno je posamezen montažni nosilec in kamero pritrditi na vetrobransko steklo in kako speljati kable. Na koncu smo z vsemi kamerami fotografirali isti kader, da smo primerjali kakovost slike in vidno polje. Za subjektivni občutek o kakovosti slike in zvoka smo se zapeljali še en krog po Celju. Na koncu smo vsako napravo še priklopili na računalnike z Windows 7, 10 in Ubuntujem.

Bistvena je bila primerjava znotraj razredov, seveda pa smo pogledali tudi, kaj na splošno pridobimo s preskokom v višji razred. Za vsako avtokamero smo ocenjevali namestitev, enostavnost rabe, funkcije in kakovost posnetkov.

Nižji razred

Denver CCT-5001MK2 je edina kamera iz nižjega cenovnega razreda, ki smo jo dobili na preizkus. Od 60 evrov vredne kamere nismo pričakovali veliko, a funkcije, ki ji podpira, opravlja dobro. Nosilec enostavno privijemo v kamero na zgornji stran, potem pa ga z vakuumskim mehanizmom prisesamo na vetrobransko steklo. Postopek je hiter in enostaven, namestitev pa stabilna. Kamero s kablom USB in priloženim adapterjem z desne strani priključimo na avtomobilsko 12 V vtičnico. In to zadostuje. Ko obrnemo ključ v kontakt, kamera avtomatično začne snemati in posnetek sproti prikazuje na zaslonu. Ko motor ugasnemo, se snemanje konča. Kamera nima dodatnih funkcij, ki jih najdemo v višjih razredih (GPS, opozorila, navigacija, za dotik občutljiv zaslon itd.).

Omogoča snemanje vožnje (v ločljivosti do 1080p) in zvoka ter fotografiranje, a nič drugega. S tipkami na spodnji strani lahko na menuju spreminjamo temeljne nastavitve, kot so ločljivost, dolžina posameznega posnetka, svetlost, zaznavanje premikanja itd. Slednja možnost je povsem neuporabna, saj v teoriji pomeni, da kamera snema le, ko se vozilo premika. V praksi pa se ob vklopu te možnosti kamera med vožnjo ugaša, zato so med posnetki vrzeli. Kakovost videoposnetka je presenetljivo dobra (in to v ločljivosti 1080p), zorni kot pa opazno manjši kot pri konkurenci. Kamera na microSD kartico shranjuje le goli posnetek (.mov) brez dodatnih informacij.

V Avstriji prepovedane, drugod strogo nadzorovane

Snemanje javnih površin vsevprek ni dovoljeno, ker s tem nastaja zbirka osebnih podatkov, za kar je treba imeti ustrezno pravno podlago. Uporabe videokamer za nadzor javnih površin ni mogoče šteti kot snemanje zgolj za osebno rabo (sodba Sodišča EU v zadevi C-212/13 František Ryneš proti češkemu Uradu informacijskega pooblaščenca), zato se za takšne posnetke uporablja Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Če na primer varnostna kamera na hiši snema tudi javno ulico in vhod, to ni več snemanje za osebno rabo. Pri uporabi avtokamer zbiramo podatke, na podlagi katerih je mogoče prepoznati snemane (registrska oznaka, model vozila, kraj in ura snemanja), zato so to osebni podatki.

V Sloveniji uporaba avtokamer zakonsko ni izrecno urejena, po mnenju informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik pa zaradi splošnih določb ZVOP-1 in evropske direktive 95/46/ES na cestah ni dovoljena. Izjemoma bi bilo snemanje dopustno, če bi bilo nujno zaradi zakonitih interesov lastnika kamera, ki bi prevladali nad interesi udeležencev prometa, ki bi bili pri tem posneti. Tak primer bi bil lahko prevoz tovora velike vrednosti. Uporaba v osebnih avtomobilih z namenom razjasnitve okoliščin nesreče, kar je zelo redek dogodek, pa ni zadosten interes. Objavljanje posnetkov avtokamer po internetu, če je mogoče prepoznati udeležence, je kaznivo dejanje (neupravičeno slikovno snemanje, 138. člen KZ-1). Ob tem informacijska pooblaščenka dodaja, da pritožb zaradi rabe avtokamer v Sloveniji še ni bilo.

V naši soseščini so podobno strogi ali še strožji. Hrvaški informacijski pooblaščenec Anto Rajkovača je povedal, da uporaba avtokamer na Hrvaškem ni prepovedana ali posebej regulirana, za nastale posnetke pa veljajo splošni predpisi o varovanju osebnih podatkov (Zakon o zaštiti osobnih podataka: ZZOP). Tako bi moral uporabnik avtokamero na vozilu označiti in navesti podrobnosti o upravljavcu zbirke tako nastalih osebnih podatkov in podrobnosti hrambe. Prav tako bi bilo treba podatke zbrisati ali anonimizirati, ko ni več interesa za hranjenje, to pomeni po vsaki vožnji brez nezgode. Tudi na Hrvaškem je brez pisnega privoljenja snemanih prepovedana objava teh posnetkov v internetu, kazni za kršitev pa so visoke.

V Avstriji je uporaba avtokamer na cestah izrecno prepovedana od leta 2012 (odločba K600.319-005/0002-DVR/2012), pojasnjuje tamkajšnja informacijska pooblaščenka Andrea Jelinek. Videonadzor je namreč dovoljen le na lastnih površinah, tega pa pri avtokameri seveda ni. Da ne gre za zasebno rabo, kot je, denimo, snemanje počitniškega videa na javni plaži (to je dovoljeno), dokazuje dejstvo, da posnetkov ne bi shranjevali trajno, kot to počnemo s počitniškimi videoposnetki, da je snemanje neprekinjeno in da bi bili posnetki po potrebi namenjeni predaji tretjim osebam (zavarovalnicam, policiji, sodišču). Po veljavni zakonodaji (Datenschutzgesetz, DSG 2000) je za neupravičeno snemanje zagrožena globa v višini do 10.000 evrov., ob ponovitvi pa kar 25.000 evrov.

Med vrsticami povsod priznavajo, da imajo organi pregona dovolj pametnejšega dela, kot je iskanje ljudi z avtokamerami. A če bi želeli s temi posnetki kaj dokazovati, bi zadeva gotovo prišla na sodišče in to bi odločilo, ali je bilo snemanje zakonito.

Srednji razred

Pravi mnogoboj smo imeli šele v srednjem razredu, kjer smo dobili na preizkus tri kamere: Aiptek GS 510 Plus, Mio MiVue 618 in Mio MiVue 658 WiFi. GS 510 Plus je najcenejši model, ki že ima GPS, a je ta izveden kot dodaten fizični modul. Za uporabo moramo kamero natakniti na nastavek. Za to rabi precej okoren mehanizem na sprednji strani kamere. Potem moramo nanj pritrditi še GPS, ki se s kratkim kablom USB poveže s kamero. Z drugim kablom USB kamero povežemo z virom napajanja, tako da imamo nenadoma dva kabla, ki se oba pritrjujeta z desne. Precej zapleteno, rezultat pa ni nič kaj estetski.

Škoda, kajti kamera je oblikovana dokaj estetsko. Kar zadeva uporabo, ni pripomb, saj kamera deluje kot pričakovano, torej začne snemati ob priklopu napajanja in neha ob izklopu, na zaslonu pa prikazuje sliko. Posnetki so zelo dobri, saj imajo tako visoko ločljivost (1296p) kot tudi primerno osvetlitev in ostrino. Kamera ima poleg osnovnih funkcij tudi primitivno asistenco, ki vključuje avtomatično opozarjanje na utrujenost (po preteku prednastavljenega časa), prepoznavanje prometnih znakov, opozorilo ob prekoračitvi prednastavljene hitrosti itd. Iz neznanega razloga GPS večino časa ni deloval, ko pa je vendarle našel satelite, jih je pogosto izgubil.

Zavarovalnice jih načeloma podpirajo

Pomembno vlogo pri vprašanju, ali se bo uporaba avtokamer v Sloveniji razmahnila ali ne, imajo poleg regulatorjev tudi zavarovalnice. V Rusiji je raba teh kamer tako pogosta prav zato, ker bistveno olajšajo obravnavo škodnih zahtevkov, v Veliki Britaniji pa številne zavarovalnice ponujajo do 25 odstotkov popusta, če imamo nameščeno avtokamero. Zato smo se obrnili tudi na naše zavarovalnice, ki so vse postregle z zelo podobnim odgovorom – avtokamere načeloma podpirajo, a nič več kot to.

V Zavarovalnici Triglav in Zavarovalnici Maribor pozdravljajo preventivne učinke naprednih tehnologij, če pripomorejo k varnejši vožnji in manjši škodi. Podobno so tudi v Zavarovalnici Tilia povedali, da podpirajo vgradnjo kamer in podobnih naprav, ki bi pomagale razjasnjevati škodne dogodke. Podobno menijo tudi v Generaliju. V Adriaticu Slovenica pravijo, da bi bil kakovosten posnetek avtokamere dobrodošel pri razjasnitvi dogodkov.

V vseh zavarovalnicah so dejali, da še niso imeli primera, ko bi zavarovanec ali oškodovanec priložil posnetke avtokamere kot dokaz. Za zdaj ostajajo glavni viri dokazov izjave prič, fotografije s telefonov in posnetki nadzornih kamer. Vse tudi poudarjajo, da morebitni posnetek avtokamere nikakor ne bi bil odločilni dokaz, temveč zgolj eden v nizu drugih, ki bi pomagali razjasniti okoliščine.

Ponudba avtomobilskih zavarovanj je zelo pestra, zavarovalnice pa ponujajo različne popuste, zato nas je seveda zanimalo, ali bi voznikom z avtokamero priznali kakšen popust, podobno kot ponekod že dobimo popust zaradi uporabe alarmne naprave, telefonske aplikacije za spremljanje vožnje ali leta dni brez nesreče. Vse se strinjajo, da je za uporabo tehnologij, ki zmanjšujejo možnost nesreč, smiselno ponuditi kakšno ugodnost, a dokončnih dogovorov, kaj in kako, pričakovano nismo dobili. V Tilii so dodali, da bi bili popusti lahko dodatek za uporabo naprav, ki bi spremljale vse dogajanje v vozilu, torej kot nekakšna črna skrinjica, k čemur bi sodile tudi avtokamere, a ne le te.

Mio MiVue 618 je manjši brat dveh naprav podjetja Mio na testu. Namestitev na vetrobransko steklo je preprosta, saj ima kamera nosilec že pritrjen, tako da ga samo še vakuumsko pričvrstimo na vetrobransko steklo pod vzvratnim ogledalom. Nekoliko moteča je le lokacija priključka USB, ki je na zgornjem delu kamere. Tudi uporaba je nadvse preprosta, saj kamero priključimo na napetost, pa bo začela snemati.

Med testom se ni niti enkrat izklopila ali resetirala, kar je zelo pohvalno. Na desni strani ima tudi velik rdeč gumb, ki je namenjen snemanju v sili – ob pritisku nanj se snema poseben videoposnetek, ki se shrani v posebno mapo in se ne pobriše, tudi ko zmanjka prostora na kartici. V isto mapo se avtomatično shranijo tudi normalni posnetki, če kamera zazna nagle pospeške oziroma pojemke, kar priča o nenormalnem dogajanju na cesti. Pohvalno je, da pri privzetih nastavitvah po nekaj sekundah neha prikazovati video na zaslonu, ker za to ni nobene potrebe. Tam na črnem ozadju piše zgolj trenutna hitrost. Kameri je priložena osnovna asistenca, torej opozorilo o utrujenosti voznika, opozorilo o približanju vozilu pred nami, opozorilo o zapustitvi voznega pasu. V praksi nam teh funkcij ni uspelo aktivirati, pa čeprav smo nekajkrat zapeljali na bankino, nasprotni vozni pas (na prazni cesti) in povsem blizu avtomobila pred nami. Videoposnetke snema v ločljivosti 1296p, kakovost slike pa je slabša kot pri konkurenci. Registrske tablice in dogajanje se prepoznajo, barve in osvetlitev pa so precej slabe. A avtokamere načeloma ne uporabljamo zaradi snemanja čudovitih filmov, temveč kot dokazno gradivo v primeru težav, za to pa svojo funkcijo povsem dobro opravi.

Pričakovali bi, da bo model Mio MiVue 658 WiFi zelo podoben, le da mu bo dodan Wi-Fi. In res, modela, ki sta si navzven zelo podobna, se ne razlikujeta bistveno. Poleg Wi-Fi ima dražji model tudi za dotik občutljiv zaslon, s katerim se premikamo po enakih menujih kakor v cenejši izvedenki, drugače pa so funkcije večidel enake. Začuda je namestitev tega modela bistveno težja, saj je treba kabel USB in vakuumski nastavek na kamero natakniti po posebnem vrstnem redu (najprej kabel USB na nosilec, potem kabel napol na kamero, potem nosilec in kabel do konca), drugače ga ni mogoče sestaviti. Ta neintuitiven postopek je prvikrat vzel predolgih 10 minut, zato si zasluži grajo. Drugače velja za 658 popolnoma enako kot za 618, le slika je nekoliko boljša in za dotik občutljiv zaslon ima. Wi-Fi omogoča enostavno povezavo naprave s pametnim telefonom. Na kameri vključimo Wi-Fi, na telefonu pa se povežemo v nastalo omrežje in že lahko z aplikacijo izdelovalca prenesemo videoposnetke na telefon. V teoriji. V praksi smo morali tako kamero kot telefon večkrat resetirati, da nam je uspelo vzpostaviti delujočo povezavo, saj se je telefon nenehno pritoževal, da ne najde naprave, čeprav je bil povezan v ustrezen Wi-Fi.

Višji razred

V višjem razredu smo preizkusili dva Garminova modela. Avtokamera v ožjem smislu besede je Garmin Dash Cam 35. Ko odpremo škatlo, jo najprej pohvalimo, ker ji je priložena kartica microSD, takoj zatem pa se razočarano zazremo v nastavek za montažo. Ta se za razliko od vseh drugih prilepi na vetrobransko steklo in onemogoča popravke in prestavljanje. Sama namestitev je enostavna, le nepovratna je. Druga velika pomanjkljivost je avtokabel; čeprav ima kamera enak priključek USB kot vse druge, zahteva za delovanje priložen Garminov kabel. Če uporabimo kak drug kabel, se avtokamera obnaša, kot bi bila priključena na računalnik, in ne snema. Če pozabimo na te pomanjkljivosti, gre za povsem solidno kamero, ki dobro opravlja svojo nalogo in ima še nekaj dodatnih funkcij, ki so v tem razredu običajne.

To so opozorilo o utrujenosti voznika, opozorilo o približanju vozilu pred nami, avtomatična trajna shranitev posnetka ob incidentu (ki ga zazna pospeškomer) itd. Podpira tudi integracijo s sistemom Cyclops za vnaprejšnje opozarjanje na prometne kamere, ki zaznavajo vožnjo v rdečo in prekoračitve hitrosti, a ta ni zastonj, temveč za Slovenijo in Italijo stane 20 evrov na leto. Priložena je le preizkusna demo različica. Uporaba je preprosta, saj kot vse druge kamera začne snemati, ko dobi napajanje, in neha ob prekinitvi, lahko pa snemanje prožimo tudi ročno. Posnetke si lahko ogledamo na kameri, presnamemo na računalnik kot običajne videodatoteke ali v programu Dash Cam Player, ki pokaže tudi zemljevid poti.

Kako legalno snemati

Zaradi strogega pravnega varstva osebnih podatkov odsvetujemo brezglavo uporabo avtokamer na cestah. Za snemanje lastnih vragolij na dirkališčih in v naravi (kjer veljajo druge omejitve glede uporabe vozil!) jih vsekakor lahko uporabimo. Na cesti pa je uporaba neproblematična le, če je ločljivost dovolj nizka, da ni mogoče prepoznati vozil in ljudi – a to izniči glavni namen kamer. Pogojno bi bila sprejemljiva tudi uporaba, če bi se posnetki po vsaki vožnji brez nezgode izbrisali avtomatično in nepovratno. Tega niti ni tako težko doseči, le dovolj majhno microSD kartico potrebujemo, pa se bodo posnetki po nekaj minutah prepisali. Toda pravne prakse pri nas še ni, zato ni mogoče reči, kako bi sodišče odločilo. Nikakor pa ne objavljajmo posnetkov po internetu.

Na koncu najdemo še Garmin DriveAssist 50, ki v resnici ne sodi povsem na ta preizkus, ker ni zgolj avtokamera, temveč poln navigacijski komplet. Zato ima večji, petpalčni zaslon in k sreči normalen vakuumski sistem za montažo, še vedno pa ima isto hibo z obvezno uporabo Garminovega kabla. Kamera ves čas delovanja snema dogajanje, čeprav mi na zaslonu nastavljamo navigacijo do cilja ali popravljamo druge nastavitve. In teh res ni malo. To je edina avtokamera, kjer nam je dejansko uspelo sprožiti obvestilo o zapuščanju prometnega pasu. Tudi ko stojimo v koloni in se avtomobil pred nami premakne, avtokamera obzirno zapiska in nas opozori, da se je promet zganil. Opozorila o pretiranem približanju vozilu nam ni uspelo sprožiti, pa smo nekajkrat vozili na meji dovoljenega. Garmin DriveAssist 50 se prek Bluetootha lahko poveže s pametnim telefonom, ki ga potem uporablja kot dostopno točko do interneta za prenos svežih informacij o prometu ali pa za prostoročno telefoniranje in prikaz prejetih sporočil kar na napravi. Priloženo navigacijo in informacije o prometu dobimo z doživljenjskimi posodobitvami, obljublja izdelovalec. Ob zagonu nam tudi ponudi možnost, da se posnamemo med izgovarjanjem ukazov, saj podpira glasovno krmiljenje. To se je v praksi izkazalo kot solidno, saj nas je Garmin večinoma razumel v prvem poskusu. Skratka, gre za precej drugačen kos strojne opreme od značilnih avtokamer.

Garmin DriveAssist 50 se lahko poveže s pametnim telefonom in izkorišča njegovo internetno povezavo.

Na vseh kamerah pridemo do videoposnetkov v Windows, Mac in Linuxu (Ubuntu) brez nameščanja kakršnihkoli dodatnih programov. Ob priklopu na USB se kamera predstavi kot nosilec podatkov, kar omogoča preprosto kopiranje datotek na računalnik. Če pa si želimo ogledati dodatne informacije z GPSa in drugih senzorjev (pospešek itd.), si jih moramo vizualizirati v posebnih programih. Mio ima na primer MiVue Manager za Windows in Mac (ki si zasluži grajo, saj sporoči napako pri odpiranju, dokler ne ugotovimo, da moramo namestiti dodatne kodeke, čeprav VLC normalno odpre te videoposnetke), Garmin pa Dash Cam Player za Windows in Mac.

Sodba

Avtokamere so že tako izpopolnjene, da je pri izboru najuporabnejše čedalje pomembnejša cena. Posnetki so pri vseh dovolj dobri, da lahko razberemo, kaj se je zgodilo. Tisti, ki mu gre zgolj za video in mu je vseeno za GPS, naj vzame Denver CCT-5001. Kdor želi še podatke GPS, bo vzel Aiptek GS 510 Plus ali, če želi res zanesljiv modul GPS, Mio MiVue 618. Druge kamere so predrage glede na to, da ne ponudijo bistveno več. Garmin DriveAssist 50 pa je tako ali tako predvsem navigacija, ki ima zgolj dodatno funkcijo snemanja. Zanjo se bo odločil tisti, ki potrebuje polno navigacijo in povezavo s telefonom.

Na vseh kamerah pridemo do videoposnetkov brez nameščanja kakršnihkoli dodatnih programov.

Denver CCT-5001MK2

Namestitev: 5

Enostavnost rabe: 4

Funkcije: 2

Kakovost posnetkov: 4

Priloženo: montažni nastavek, kabel USB, avto adapter USB.

Cena: 60 EUR.

Prodaja: www.conrad.si

Za: Poceni, enostavnost namestitve, preprostost rabe, kakovost posnetka.

Proti: Izklapljanje med vožnjo, ozek zorni kot, nima slovenščine, omejen nabor funkcij.

  

Aiptek GS 510 Plus

Namestitev: 2

Enostavnost rabe: 5

Funkcije: 3

Kakovost posnetkov: 5

Priloženo: montažni nastavek, avtokabel, kabel USB.

Cena: 115 EUR.

Prodaja: www.conrad.si

Za: Poceni, kakovost posnetka, primitivna asistenca.

Proti: Nepraktična namestitev, nima slovenščine, nestalno delovanje GPSa.

  

Mio MiVue 618

Namestitev: 4

Enostavnost rabe: 5

Funkcije: 4

Kakovost posnetkov: 3

Priloženo: montažni nastavek, avtokabel.

Cena: 140 EUR.

Prodaja: www.skatizola.si,

www.mio.com/sl

Za: Slovenščina, preprostost rabe, zanesljivost snemanja.

Proti: Nezanesljivo delujoča asistenca, slaba kakovost slike, MiVue Manager zahteva kodeke.

  

Mio MiVue 658 WiFi

Namestitev: 3

Enostavnost rabe: 5

Funkcije: 4

Kakovost posnetkov: 4

Priloženo: montažni nastavek, avtokabel.

Cena: 200 EUR.

Prodaja: www.skatizola.si, www.mio.com/sl

Za: Slovenščina, preprostost rabe, zanesljivost snemanja, za dotik občutljiv zaslon.

Proti: Nezanesljivo delujoča asistenca, težave pri uporabi Wi-Fi, MiVue Manager zahteva kodeke.

  

Garmin Dash Cam 35

Namestitev: 2

Enostavnost rabe: 5

Funkcije: 4

Kakovost posnetkov: 4

Priloženo: montažni nastavek, avtokabel, kabel USB, kartica microSD.

Cena: 240 EUR.

Prodaja: www.garmin.si

Za: Priložena kartica microSD, preglednost menujev, zanesljivost snemanja.

Proti: Deluje le z Garminovimi kabli, cena, na vetrobransko steklo se nalepi, nima slovenščine.

  

Garmin DriveAssist 50

Avtokamera in navigacija.

Namestitev: 5

Enostavnost rabe: 5

Funkcije: 5

Kakovost posnetkov: 4

Priloženo: montažni nastavek, avtokabel, kabel USB, kartica microSD.

Cena: 300 EUR.

Prodaja: www.garmin.si

Za: Priložena kartica microSD, dodatne funkcije, delujoča asistenca, glasovno upravljanje, naročnina na prometne informacije.

Proti: Deluje le z Garminovimi kabli, cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki