Denar je bil vedno več kot le plačilno sredstvo. Je občutek svobode, možnost izbire, dokaz dela, rezerva za slabe čase in včasih zadnja zasebna stvar, ki jo imamo v žepu. Kovanec ali bankovec ne sprašuje, kdo smo, zakaj plačujemo ali ali ima transakcija dovoljeno oznako. Preprosto zamenja lastnika. Torej ni presenetljivo, da se ob vsaki napovedi digitalnega denarja pojavi tudi strah: Kaj pa, če bo denar nekoč mogoče izklopiti?
Največja težava tehnoloških teorij zarote ni, da so vse izmišljene, ampak v tem, da nekatere nastanejo na pogorišču resničnih zlorab. Če bi bila zgodovina tehnologije ena sama zgodba o preglednosti, poštenju in spoštovanju uporabnikov, bi bilo precej lažje zamahniti z roko. Toda ni. V njej so tajni programi, skrite oznake, prelomljene obljube, varnostne luknje, prisluškovanja, podatkovni posredniki, zlorabljene aplikacije, okuženi telefoni in naprave, ki so počele več, kot je pisalo na škatli.
Orodij za delo z jezikom se kar tare, glavni pomislek pa ni več njihova kakovost, temveč varnost v najširšem pomenu besede. Potrebujemo suverena orodja, ki jih tuji komercialni ponudnik ne more samovoljno izklopiti, ki podatkov ne zbirajo in katerih izvor poznamo. Evropska komisija zaradi večjezičnosti Evrope že desetletja razvija računalniška jezikovna orodja, ki so zadnje desetletje brezplačno dostopna širokemu krogu evropskih uporabnikov.
Desetletja trajajoča tekma za višje frekvence osveževanja slike na zaslonu, ki nam je prinesla boljšo in očem prijaznejšo sliko, je spremenila smer. Zasloni so danes že dovolj dobri, morda celo predobri. V nekaterih primerih je koristneje sliko osvežiti manjkrat, da privarčujemo nekaj energije in iz telefona ali prenosnega računalnika iztisnemo še kakšno uro ali dve avtonomije. Pametne ure so ta nauk usvojile v prejšnjem desetletju, telefoni v tem, prenosni računalniki pa letos.
Severnokorejski režim že več kot desetletje devize zbira tudi s hekerskimi in z izsiljevalskimi napadi, kjer so kriptovalute najpripravnejši plen. Precej manj izpostavljeno pa je tiho in marljivo delo severnokorejskih zaposlenih na daljavo, ki pod različnimi pretvezami delajo za ameriška podjetja in v svojo državo na skrivaj pošiljajo milijone dolarjev. Več sto podjetij ima med zaposlenimi severnokorejske operativce, ne da bi to sploh vedela.
V zadnjih mesecih se zdi, da se je razplamtela nova vesoljska tekma. V njej se namesto držav merijo podjetja, namesto vesoljskih teles pa osvajajo teraflope v orbiti. Več podjetij z xAI na čelu je napovedalo, da je prihodnost računskih centrov za umetno inteligenco v orbiti okoli Zemlje. Mi pa napovedujemo, da se to še lep čas ne bo zgodilo. Vsaj ne v pomembnejši meri.
Navite cene čipov, tako grafičnih, procesorskih kot pomnilniških, v zadnjem letu poganja izjemno veliko povpraševanje po sistemih za poganjanje modelov umetne inteligence. Kot da to ne bi bilo dovolj, je nova vojna na Bližnjem vzhodu poskrbela za šoke na energetskem trgu in podražitve energentov. Ker pa za proizvodnjo čipov potrebujemo tudi helij, katerega tretjino proizvaja Katar, ki je marca prekinil proizvodnjo, grozi pospešek rasti cen.
Verjetno ste lani od katerega podjetja ali ustanove že dobili sporočilo prek Viberja. Kako neki pošta, zdravstveni dom ali zavarovalnica vedo, da uporabljate Viber, in zakaj vas kontaktirajo prav prek njega? Odgovor je kombinacija zniževanja stroškov in udobja za stranke.
Leto 2026 smo začeli z »afero«, ki je začuda nihče ni poimenoval Grokgate ali Deepgrok. Na platformi X je umetna inteligenca Grok vsakomur omogočala ustvarjati slike ali spreminjati objavljene fotografije kateregakoli uporabnika. Ni treba dvakrat ugibati, česa si je zaželelo internetno občestvo.
22. marca bodo v Sloveniji volitve. Spet bomo v nedeljo vzeli osebni dokument, odšli na volišče, obkrožili kandidata s svinčnikom in listič oddali v zapečateno skrinjico. Ob tem se že vrsto let ponavlja isto vprašanje: zakaj tega ne bi mogli storiti kar od doma, prek računalnika ali telefona? Zakaj nimamo internetnih volitev?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
