Že desetletje je minilo od zadnje večje revolucije na področju zaslonov, ki je prinesla tehnologijo OLED. Ko smo se že začenjali spraševati, kdaj bomo dobili kaj novega, so se končno začeli napovedovati zasloni s tehnologijo microLED. Trenutno so namenjeni majhnim varčnim napravam, denimo pametnim uram in telefonom, in ogromnim video zidovom. A pričakovati je, da bodo v prihodnosti na voljo tudi v prenosnih računalnikih in namiznih monitorjih.
Moderni svet poganjajo računalniški čipi, ki so tako razširjeni, da se nikoli ne vprašamo, od kod pridejo. Njihova samoumevnost prikriva dejstvo, da gre v resnici za izjemen tehnološki in proizvodni dosežek. V milijonskih nakladah se namreč izdelujejo izdelki, kjer je milimeter neuporabno velika merska enota, mikrometrski defekti pa razlika med delujočim in neuporabnim čipom. A vse se začne s – peskom.
Moderni svet je tako kompleksen in prepleten, da razvoj na nekem področju včasih nehote zadene ob na videz popolnoma nepovezano področje. S prizadevanji za razvoj hitrejših mobilnih povezav 5G smo trčili ob vremenske satelite, ki omogočajo napovedovanje vremena in predvidevanje poti hurikanov. Bomo prisiljena izbirati med 5G in vremenskimi napovedmi?
Ob skorajšnji postavitvi omrežij 5G po svetu so glasni tudi nasprotniki te tehnologije, ki pod paravanom zaskrbljenosti za zdravje ljudi zelo glasno protestirajo proti uvedbi. Ker so elektromagnetna sevanja prisotna na vsakem koraku in ker je mobilna telefonija z nami zgolj nekaj desetletij, velja pogledati, kaj vemo. Izkaže se, da razlogov za skrb ni.
Vsi novi modeli dražjih pametnih telefonov že nekaj časa podpirajo brezžično polnjenje. To še ne pomeni, da lahko telefon za polnjenje naključno zalučamo v sobo, lahko pa ga odložimo na podstavek brez vtikanja kablov. Tehnologija je standardizirana in presenetljivo zrela, hitrosti pa povsem spodobne.
Mesta, kjer pametna tehnologija, različni senzorji in merilniki, umetna inteligenca ter algoritmi skrbijo za uglašeno delovanje, smo doslej poznali iz futurističnih filmov. Toda v resnici prihodnost že trka na vrata. Tehnologijo za pametna mesta so že razvili, prve praktične demonstracije pa imamo tudi že v Sloveniji. Telekom Slovenije in A1 sta nekaj mest po Sloveniji opremila s pametnimi tehnologijami, v načrtu pa so širitve še drugam.
Z razvojem družabnih omrežij so na internet priplavala skladišča osebnih podatkov, kot jih še ni bilo. Z vsemi podrobnostmi naših življenj prostovoljno napolnjeni profili so mikavna tarča za hekerje, ki v številnih primerih sploh ne potrebujejo posebnega znanja. Še največkrat vpisne podatke uporabniki nevede izdajo sami.
Niso vsi hekerji plemeniti aktivisti, ki se zavzemajo za transparentnost in varnost ter vse ranljivosti javijo proizvajalcem in podrobnosti ne razkrivajo svetu, dokler niso popravljene. Niti niso vsi hekerji manijaki, ki želijo onesposobiti jedrske elektrarne in prebirati vojaške skrivnosti na domačih računalniki. Nekateri so zgolj oportunisti, ki odkrivajo in prodajajo varnostne ranljivosti, ki jih različne organizacije, države in kriminalno podzemlje bogato odkupujejo.
Niso vsi hekerji kriminalci, ki želijo konec sveta, kot ga poznamo, ali, danes še pogosteje, mastno zaslužiti. Hekerji, ki se držijo etičnega kodeksa, delajo v dogovoru ter svoja odkritja odgovorno delijo s proizvajalci programske in stroje opreme, so v resnici izjemno pomemben člen informacijske varnosti. Prijelo se jih je ime beli klobuki.
Že o računalnikarjih krožijo v javnosti zelo popačene podobe, še slabše pa je poznavanje hekanja. K temu ne pripomore dejstvo, da termina ni ne v slovenski zakonodaji ne v standardnih slovenskih slovarjih. Če dodamo še vrsto sorodnih pojmov, kot so na primer krekerji, je zmeda popolna. Kaj sploh je hekanje in kdo so hekerji? So to dobri ali slabi fantje in dekleta? In zakaj so nekateri aktivisti?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
