Za vsako ceno
V teh dneh smo v Monitorju preizkusili Applov novi iPhone X. Ko se v podjetju razve, da je v uredništvo prispel zadnji krik mode iz jabolčnih logov, praviloma sledi kapljanje zaposlenih, ki jih muči radovednost. Sam se kot računalnikar v prvem trenutku sicer ustrašim, če je morda šlo kaj narobe (pač Pavlov refleks, ko nekdo pokuka v pisarno, začnem instinktivno preverjati stanje omrežja in strežnikov), a si ob »sem slišal/a, da imate novi ajfoun« brž oddahnem.
animivo, da so Applove naprave praktično edine, pri katerih se to zgodi. V zadnjem letu ali dveh se kdo zanima tudi za najmočnejše Samsunge, a je takih tehnoloških navdušencev manj. Tisti, ki pridejo gledat, se delijo v dva tabora – na tiste, ki vihajo nos in komentirajo, da res ne vidijo, zakaj je ta hudir tako drag, in tiste, ki so povsem navdušeni nad novim telefonom (ali nekoč tablicami iPad). Ti slednji pogosto s svojim telefonom naredijo selfi tako, da tiščijo obraz ob iPhone, da se bo na Facebooku/Instagramu/Twitterju ja videlo, da so novo čudo tehnike dejansko držali v rokah.
Gotovo je ta novi telefon res vrhunec tehnike in ponuja kar nekaj novih, prepričljivih funkcij. Podobno tudi druge naprave, ki jih preizkušamo, recimo Huaweijev Mate 10 Pro ali nedavno preizkušeni Samsung Galaxy Note 8. Pa tudi prenosniki, tiskalniki in vse drugo, kar preizkušamo – vse te naprave imajo malo morje koristnih in zanimivih funkcij. Dobro, pri tiskalnikih je zanimivosti res malo, v zadnjih letih morda res le možnost tiska neposredno iz elektronske pošte in prek mobilnih naprav.
S svojim telefonom naredijo selfi tako, da tiščijo obraz ob iPhone, da se bo na Facebooku/Instagramu/Twitterju ja videlo, da so novo čudo tehnike dejansko držali v rokah.
A prav zanimivo, kako večina ljudi ne zna izkoristiti niti dela tega, kar ponujajo že stare naprave, kaj šele ti novi, vrhunski in sploh najboljši modeli. Prav zmrazi me, ko dam katero izmed teh naprav komu v roke, pa gleda v bleščeči kos tehnologije brez prave ideje, kaj bi sploh počel s tem. In kako vsi malo podrsajo s prsti po zaslonu, očitno obvladajo le najosnovnejše geste, pač odvisno od tega, kateri telefon dejansko največ uporabljajo. Naredijo fotografijo z novim telefonom, nakar me sprašujejo, kako to fotografijo sploh deliti s kom naprej. Ampak. Oni to potrebujejo. To je zakon. Fensi.
Morda je pa dobro, da so te reči tako drage, da večino morebitnih uporabnikov odvrne že cena. Čeprav verjamem, da je tudi veliko takih, ki bi jih cena morala odvrniti, pa jih ne. Podobno, kot se je za koga pred leti povedalo, da ima avto, ki ga pravzaprav težko vzdržuje, si danes ljudje kupujejo telefone in drugo elektroniko na kredit – odplačujejo sicer ponudniku telefonije, a kljub temu.
Ampak res … Kaj nam pomaga res odličen portretni način fotografiranja, ki ga pozna vse več telefonov, če pa tega navadni uporabnik nikoli ne najde in ne uporablja? Ali pa res presenetljivo dobra možnost priklopa telefona na računalniški monitor, miš in tipkovnico, pa tega še nekaterim novinarjem ne uspe urediti? V preteklosti sem že pohvalil prenosnik nekoga, češ da je fino, da ima ta model osvetljeno tipkovnico, v odgovor pa sem dobil »A res?! Tega nisem vedel.« V podobno malho bi dodal tudi tiste, ki so me spraševali, ali lahko na svojih računalnikih Apple odstranijo MacOS in kako in namesto njega namestijo Windows (ok, tega zdaj že nekaj let nisem slišal, a kljub temu).
Povsem se zavedam, da bralci teh vrstic nekako ne sodijo med take uporabnike – navsezadnje to dokažejo že s tem, da berejo Monitor (in se, upam, iz njega kaj naučijo tudi o svojih potencialnih napravah). Izdelovalci so res mojstrsko prepričali laično javnost, da potrebuje vse najboljše funkcije ... pa četudi jih ne zna uporabljati.