Vsi bi si želeli večjega od soseda

Vsi bi si želeli večjega od soseda
Objavljeno: 26.11.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mnenja | Revija: December 2019

Imam težavo – moj televizor je manjši od sosedovega. Še več, zaradi tega si sploh ne belim glave. In, da, govoril bi lahko tudi o telefonu, avtu (čeprav, ne, sosed ima manjši avto, tu sem varen), kosilnici (jaz, revež, imam tisto ročno, brez kakršnegakoli motorja, in jo moram kar z lastno močjo okoli potiskati) in še čem.

Ravno na dan, ko se spravljam pisat te vrstice, me je zjutraj pričakalo elektronsko sporočilo z naslovom »Bi radi imeli večjega kot vaš sosed?«. Sporočilo me je pravzaprav pričakalo dvakrat, ker mi ga je preposlal še urednik – eden izmed slovenskih distributerjev namreč oglašuje 75-palčni (!) televizor po res ugodni ceni.

Ne izpolnjujem torej svojih potrošniških obveznosti: televizor meri bolj malo, tudi kratic mu kar nekaj manjka. Trudi se sicer biti pameten, a mu to ne uspeva. Telefon bi najraje obdržal tri, štiri leta, a ga menjujem bolj pod prisilo urednika in službenih obveznosti (težko je preizkušati nove aplikacije na tri leta ali več starem telefonu).

Črni petek? Lepo prosim, to je za amaterje, kmalu bomo imeli črni teden.

To je še posebej v ospredju ravno jeseni, ko se zdi, da je pritisk prodajalcev oziroma oglaševalcev še posebej hud. Črni petek je, treba bo kaj kupiti. Večji TV, trenutni je premajhen. Črni petek? Lepo prosim, to je za amaterje, kmalu bomo imeli črni teden. Ali pa kar mesec, saj je vseeno. Akcija tu, akcija tam, računalnik je počasen, telefon še bolj.

Resda pišem za revijo, kjer redno ocenjujem nove izdelke in kjer sem že velikokrat tarnal nad uporabniki, ki se predolga leta oklepajo nekih prastarih, komaj še živečih računalnikov in telefonov. A v tej potrošniški mrzlici, ob tem nenehnem pritisku in bombardiranju z oglasi z vseh strani imam občutek, da se poudarja le dejavnost nakupovanja, kot da je sama sebi namen.

Ob preletu reklam in nepreglednih množic v trgovinah se zdi, da se vse preveč poudarja, koliko ceneje smo nekaj dobili, kot bi sicer. Da je tista reč, karkoli že je, 50 odstotkov znižana. In se hvalimo, kako ugodno smo kupili telefon, televizor ali karkoli že. Kot da smo na boljšem, ker smo plačali X, namesto X + Y.

Prav zanimivo, kako se moram z nekaterimi uporabniki že skoraj prerekati, ker bi radi kupili prepoceni opremo (predvsem imam v mislih računalnike), po drugi strani pa se najdejo taki, katerih prvi vzgib ob neki tehnični težavi je nakup nove naprave. No, ali pa koliko je ljudi, ki so v nizkem startu za nakup nečesa že v trenutku, ko zagledajo dovolj velik popust v prodajnem katalogu.

Vendar za to res ne krivim končnih uporabnikov. Tako je pač stanje družbe in sistema, v katerem živimo. Lastnikom podjetij je popolnoma vseeno, kaj počno, glavno, da je dobiček čim večji. Pa niti ne nujno dobiček podjetja, pogosto je pomembneje to, da je vrednost na borzi v nekem trenutku dovolj visoka, da se lahko mastno proda dalje.

Tako pridemo do stanja, kjer se manj vlaga v razvoj, daleč največ pa se naredi na ravni oglaševanja. V tej številki lahko preberete odlično mnenje Davida Vidmarja o tem, kako so podatki novodobna nafta. Zbiranje podatkov ima več namenov, a eden izmed največjih je nagovoriti nas k nakupu točno določenega izdelka. Cilj Googla in Facebooka (in tudi vseh ostalih oglaševalskih podjetij) je čim natančneje določiti naš strah, da v primerjavi s sosedi zaostajamo, in nam na to vižo čim več prodati.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki