Vladimir Djurdjič: Polarizacija
V računalništvu je vedno mrgolelo konfrontacij med različnimi ponudniki izdelkov ali večjimi tabori, ki branijo svoj interes pred drugo stranjo. Vedno je bilo vse polno tehnološke politike. Lahko bi rekli, da je to del folklore te branže, pa tudi svojevrsten način promocije, saj je bilo dosti sporov, od katerih so mnogi končali kot sodni procesi, tudi nadvse odmevni. Toda če potegnemo analogijo z običajno politično kuhinjo, lahko tudi tu ugotovimo, da so spori pogosto zgolj sredstvo za odvračanje pozornosti od drugih področij, ki so morda za javni interes pomembnejša.
Če se ozremo v preteklost, ugotovimo, da področje računalništva pravzaprav "živi" od razvrščanja ponudnikov, posledično pa tudi uporabnikov, v različne tabore. Ti praviloma vneto zagovarjajo svoj prav, četudi se včasih ta gorečnost zdi pretirana in brez pravega smotra. Psihologi bi rekli, da je to do neke mere normalno, saj vsi nenehno iščemo neko pripadnost in jo nato branimo, pogosto tudi čez razumno mejo. V računalništvo je vse polno takih primerov, zanimivo pa je, da v dobršnem delu le-teh nastopa ime Microsofta.
Toda tudi to je razmeroma normalno. Microsoft je pač največji in doslej tudi najuspešnejši izdelovalec programske opreme, kot vodilni je zato tudi najbolj izpostavljen. Če bi sestavili seznam sporov in tržnih konfrontacij, v katerih je bil udeležen, bi bil ta zelo dolg, začel pa bi se že z DR(pardon) MS-DOSom v rosnih letih obstoja Microsofta.
Danes je seveda v ospredju konfrontacija med ponudniki odprte kode, predvsem Linuxa in Microsofta, ki zagovarja svoj prav in intelektualno lastnino. Polarizacija se je začela že v rosnih letih obstoja Linuxa in drugih odprtokodnih rešitev, lahko bi rekli celo, da je bil Linux že od začetka promoviran kot antiWindows, pa čeprav so njegove korenine zlasti kot antiUnix. S časom so se sicer strasti nekoliko umirile, vendar se zdi, da je to bolj ali manj zatišje pred novim viharjem.
Zanimivo, da je medijsko to prikazano ravno nasprotno. Microsoft sklepa sporazume o intelektualni lastnini z vodilnimi ponudniki Linuxa, kot so Novell, Xandors in Linspire. Na prvi pogled je to kot nekakšna pipa miru, znanilec novih časov, vendar ni nujno tako. Ne smemo pozabiti, da se je celoten krog zbliževanja začel zlasti po tem, ko so v Microsoftu jasno dali vedeti, da Linux krši 235 patentov v njihovi lasti. Za zdaj le kot podatek za javnost, brez nekih načrtov o konkretnejših (sodnih) korakih, vendar očitno dovolj prepričljivo, da so hitro klonili nekateri, ki bi sicer morali ostati na drugi strani. Res, sporazumi se ne omejujejo zgolj na zaščito pred terjatvami iz naslova intelektualne lastnine, saj gre tudi za vsebinsko sodelovanje, toda zdi se, da je to le manjši razlog pri odločitvah dosedanjih Microsoftovih izrecnih tekmecev.
Če bi bila v ozadju zbliževanja Microsofta in odprte kode res želja po boljšem sodelovanju, čemu so potem preostali ponudniki Linuxa nedavno organizirali posvet z glavnim ciljem, določiti, kako odgovoriti na Microsoftove grožnje? Tridnevni posvet ni gostil nihče drug kot Google, ki je doslej vsaj v tej bitki stal bolj ob strani. Toda nedavno so tudi v Googlu začeli nizati obtožbe proti Redmondu. Zlasti zaradi domnevno namernih omejevanj možnosti iskanja podatkov z drugimi iskalnimi orodji, kot so tista, vgrajena v Windows Visto. Zopet je slišati enake razloge, kot so bili navedeni v obtožbah, ki so dosegle vrh s poravnavo med Microsoftom in ameriškim pravosodjem.
Ali se zgodovina že (tako hitro?) ponavlja? Ali bomo priča novi sodni sagi, ki se bo na koncu po možnosti končala s farso? Z današnje plati je to težko verjeti. Prvič, prejšnje merjenje moči med Microsoftom in DoJ se ni končalo prav navdušujoče ne za eno, ne za drugo stran. Drugič, Microsoft najbrž ne bo tožil ponudnikov Linuxa. Ni namreč jasno, kaj bi pridobili. Vsaj ne ta hip. Je pa dober vzvod za razna pogajanja in dogovore, kot so tisti, ki smo jim bili priča v zadnjih mesecih.
Zakaj torej ves ta dim? Poznavalci razmer znajo povedati, da je v ozadju najbrž poskus odvračanja pozornosti od stvari, ki so bolj strateške, vrtanje javnosti pa ni zaželeno. Zanimivo, da imajo najbrž podoben urnik in enake razloge na obeh straneh. Microsoftu je nedvomno glavna strategija ta hip zaščititi svoj interes pri zdajšnjih strankah. Z njihovega stališča je težko pričakovati blazno širitev, zlasti na uveljavljenih segmentih delovanja. Dopuščam možnost, da bodo sicer poskušali preboj na drugih področjih, ki jih ocenjujejo kot perspektivna. Toda tu gre za kontinuiteto.
Ker Microsoft in njegovo vedenje javnost večinoma že pozna, so poznavalci razmer in analitiki precej bolj zaskrbljeni nad početjem druge strani. Predvsem podjetjem Google, ki se je v kratkem času dokopalo do velike moči, ponekod celo prevelike. Nekateri že opozarjajo, da nastaja nov "Microsoft" tudi s plati, ki ni tako prijetna. Na nekaterih področjih z nakupi že dosegajo koncentracijo moči, ki je daleč od zanemarljive. Denimo na področju spletnega oglaševanja, da ne govorimo o možnostih posredovanja informacij. Vse bolj je slišati vprašanja, kako tekmovati z Googlom, ko pa večino storitev ponuja zastonj?
Dejstvo je, da o početju in obnašanju podjetja Google vemo dokaj malo, če odmislimo vsa opevanja njegove uspešnosti. Google je namreč nadvse skrivnosten, ko gre za notranje delovanje, večina stvari je znanih kvečjemu iz "druge roke". Kot katerokoli mlado podjetje je agresivno, brezobzirno, pogosto netransparentno. Zelo malo je znanega, kaj vse počnejo z informacijami, ki jih zbirajo na vseh koncih in krajih. Ali so te informacije, med katerimi so nedvomno tudi take zasebne narave, res na varnem?
Podjetje je sicer javno objavilo svoje vrednote, med katerimi je tudi tista, ki govori o tem, da "Podjetje lahko zasluži denar tudi tako, da ne škoduje drugim". Toda v praksi je kar nekaj primerov, ko je že prišlo do konflikta interesov. Manjših, a dovolj značilnih potez, ki smo jih v preteklosti že videli drugod.
Iz vsega skupaj je pač mogoče sklepati, da se tudi v prihodnje najbrž ne bo kaj dosti spremenilo. Tudi če bi Microsoft v prihodnosti morda naredil kako nespametno napako, imamo v rezervi vsaj enega kandidata, ki lahko zasede njegovo mesto na področju polemik in dvomljivega obnašanja. To pa bo po drugi strani zopet sprožilo nov val nasprotnikov in novo polarizacijo na en ali več taborov. Tako pač to gre.
Če bi bila v ozadju zbliževanja Microsofta in odprte kode res želja po boljšem sodelovanju, čemu so potem preostali ponudniki Linuxa organizirali posvet s poglavitnim ciljem, določiti, kako odgovoriti na Microsoftove grožnje?
